Mirt Komel: »Že samo govorjenje o dotiku se nas dotakne.«

Romaneskni prvenec Pianistov dotik Mirta Komela pred slovenskim bralcem razgrne življenje genialnega glasbenika, ki se lahko dotika le še tipk klavirja. V pogovoru filozof in predavatelj na Fakulteti za družbene vede pojasni, kako je prišel na idejo za roman in kako mu je pri pisanju pomagala teorija.

Izbor teme dotika, še več, glasbenega dotika, je vsaj v slovenski literaturi svojevrstna posebnost. Kako ste dobili idejo za roman?

Na idejo dotika sem prišel tekom pisanja svoje doktorske disertacije o diskurzu in nasilju, ko sem vzel v roke Jean-Luc Nancyjevo knjigo Noli me tangere, potem pa še vrsto drugih del, kjer se dotik pojavlja kot cetralna ali obrobna tema. Na tej podlagi sem ob doktoratu spisal še knjižico z naslovom Poskus nekega dotika, ki bi jo danes morda malce drugače zastavil, saj sem se v njej vprašanja dotika lotil iz vse preveč zornih kotov. Glasba pa je prišla nekoliko kasneje, takoj za doktoratom, ko sem se brez vsakršne predhodne glasbene izobrazbe na vrat na nos in z brado vmes lotil učenja klavirja. Najel sem učitelja in na veliko veselje svoje žene in mačka domov zvlekel pol tone težak ruski pianino znamke Čajka, na katerega še danes igram preprostejše klasične skladbe, predvsem Bacha, kdaj pa kdaj pa se pozabavam tudi s špicami kakšne ljube mi televizijske nanizanke, recimo tisto, ki jo je Badalamenti ustvaril za Twin Peaks. No, roman se mi je zgodil natanko na zavozlanem preseku obojega, teorije in glasbe, kamor nasploh, vsaj po mojem, literatura, pa naj bo proza ali poezija, tudi spada.

Kateri so bili vaši literarni zgledi? V romanu so očitne reference tako na zgodovino filozofije kot literature.

Človek, ki pisanja ne jemlje kot poklic, marveč kot užitek, se nehote naleze tistega, kar z užitkom prebira. V tistem obdobju sem predvsem požiral romane Vladimirja Nabokova, od Lužinove obrambe do Bledega ognja, ki so se mi vsi, s strastno Ado na čelu, pritihotapili pod kožo in od tam v pišoče prste. Nekaj romanov sem vzel povsem študijsko v branje, recimo Doktor Faustus Thomasa Manna kot najboljši primerek glasbenega romana, pa tudi vrsto bednih romanesknih psevdobiografij o Mozartu, Beethovnu in Chopinu – če drugega ne so mi služili vsaj za zgled kako se ne piše o glasbi. Filozofsko sem se opiral predvsem na Theodorja Adorna, na njegov Uvod v sociologijo glasbe, še zlasti pa na nikoli dokončan Beethovenbuch. Za muzikološko podlago sem poleg tega vzel še dela pianista Charlesa Rosena, in pa Heinricha Neuhausa, čigar Umetnost igranja na klavir imam za najboljši možen učbenik pianistike.

Lahko bi rekli, da je pravi protagonist romana pravzaprav dotik – pianistov dotik. Kaj je na dotiku takšnega, da je vreden literarne pozornosti? V čem je pravzaprav problem dotika?

Za dotik se zdi, da je nekaj najbolj preprostega, toda brž ko se stvari lotimo natančneje, lahko uvidimo, da je poln metafizičnih zvijač. Na primer, kaj pomeni, ko rečemo »dotakniti se« nečesa, neke teme recimo, ali ko pravimo, da se nas je neka poezija ali pesem »dotaknila«? V vseh tovrstnih primerih – in v različnih jezikih se dotik izreka na zelo različne načine – mislimo, da govorimo metaforično, dejansko pa izrekamo natanko tisti vidik dotika, ki nam uhaja ob našem siceršnjem dotikanju z rokami ali nogami, kožo in mesom pod njo. V tem leži neposredna literarna vrednost dotika, ki tako ni samó téma, marveč sámo jedro estetskega izkustva, ki se nas dotika na precej drugačen način, kot se nas dotikajo predmeti čutne zaznave. Že samo govorjenje o dotiku se nas ne more ne dotakniti in nas potemtakem neposredno poziva, da se ozavemo našega lastnega taktilnega izkustva sveta.

Potem verjetno ne preseneča, da ste svojega glavnega junaka Gabrijela Goldmana modelirali po Glennu Gouldu, o katerem se je govorilo, da je proti koncu življenja prenesel le še dotik klavirskih tipk.

Takoj ko sem prvič slišal za Glenna Goulda in za omenjeno kurioziteto, da je v starih letih z vso okolico ravnal dobesedno v rokavicah, edinole za klavirsko igranje pa da si jih je snel, me je to tako prevzelo, da mi lik pianista, ki fetišizira dotik s klaviaturo in fobišizira vse ostale stike s svetom, ni dalo več miru. Vsekakor pa je Glenn Gould posodil Gabrijelu Goldmanu še marsikatero drugo svojo potezo, vključno s specifičnim načinom, kako se je poigraval z ustaljenimi interpretacijami Bacha, recimo tako da je, denimo, vzvišeno pobožne skladbe igral povsem mehansko ali pa da je, po drugi strani, šolske komade povsem tankočutno zromanticiziral.

V vašem romanu nekakšen vrh zgodbe predstavlja Gabrijelovo ljubezensko srečanje z misteriozno lepotico. Ima dotik in dotikanje v ljubezenskem razmerju poseben status, gre morda za drug tip dotika?

Mislim, da gre vselej za isti dotik, za dve plati istega tipa dotika. Pianista, ki svojo ljubezen do glasbe prenese na klavir, potem pa sreča osebo, ki utelesi samo nedotakljivost glasbe, nam lahko lepo ponazori, kako sami ravnamo, ko gre za vprašanje ljubezni in dotika. Stvari, ki jih ljubimo – pa naj gre za ljudi ali živali ali konec koncev, kolikor gre za fetišizem, tudi reči – si želimo dotikati, nedvomno. A kaj ko včasih srečamo ali naletimo na nekoga ali na nekaj, kar se nas dotakne, sami pa se ga absolutno ne smemo ali ne zmoremo dotakniti nazaj. No, to je tisto izkustvo sublimnega, ki povezuje ljubezen z dotikom.

Lahko pojasnite ta paradoks? Gre tu za tisto, kar Lacan ob opredelitvi Antigonine sublimne lepote poimenuje ne-dotikajte-se-lepega?

Natanko. Lacanovski objekt a, objekt-razlog-želje, ki se utelesi v pogledu ali glasu, lahko deluje kot vir fascinacije le ob implicitni predpostavki, da se ga ne dotikamo – ampak: ne zmoremo ali ne smemo dotakniti? To je tisto ključno vprašanje, ki ga naslavlja sublimna lepota. Sicer pa je Lacan dejal, da mislimo z nogami, kajti z njimi se dotikamo tal – zato pa se mi zdi pomenjlivo, da Antigoni na koncu drame noge obvisijo v zraku.

Kako je baza v filozofiji prispevala k pisanju literature. Koliko vam je bila v pomoč, koliko ste se morali potruditi, da ste vztrajali v literarnem, umetniškem registru?

Kdaj pa kdaj, ko tako zapovrstjo menjujem registre in stopam iz filozofskega imaginarija v literarno besedotvorje – praviloma ob prehodih iz Ljubljane v Gorico – se počutim kot Goethejev Faust, ki nosi dvoje duš v svojih prsih, ali pa še raje kot Dr. Jekly in Mr. Hyde: Dr. Komel, ki v svojem javnem delovanju filozofira, in pa Mr. Mirt, ki v svojem privatnem življenju piše literaturo. Ampak med filozofijo in literaturo ni tako velikega razkoraka, kot se zdi na prvi pogled: konec koncev se je filozofija v Grčiji najprej razvijala znotraj pesništva – spomnimo se samo na Parmenidovo pesnitev in na teatralnost Platonovih dialogov. Nasploh pa vselej poskušam slediti nabokovskemu nauku, po katerem je za pravo pisanje potrebna tako znanstvena strast kot tudi literarna natančnost.

Glasba je prav tako kot dotik pomembna tema knjige in zdi se, da ste precej energije vložili v iznajdevanje jezika, ki bi ustrezno zajel efekte glasbe, glasbenega ustvarjanja ...

Glasbeni roman, ali pa vsaj roman, ki ima za protagonista pianistov dotik, si pač ne more privoščiti, da ne bi lepo zvenel. Tako da ja, definitivno: veliko, veliko časa namenil samemu jeziku, v katerem je spisana zgodba o pianistu in njegovem glasbenem dotiku. In o tem lahko priča historiat pisanja. Struktura romana se je sicer že v prvih nekaj letih postopama sestavila skupaj, v prvih poskusih se je namreč vrstni red dogajanja precej spreminjal, zgodba pa je naposled stekla in liki so bili izdelani. Ampak ob vsakem vnovičnem prebiranju in pisanju sem slišal, da samo besedilo ne zveni tako, kot je treba, da nima melodije. Enkrat, ko sem se spustil v pesnjenje besedila – kajti poezija je po svojem ustroju najbližja glasbi – pa ni bilo poti ven. Na koncu ni ostalo stavka v romanu, ki ne bi bil večkrat preposlušan, premišljen, prepesnjen.

Roman se odvija v New Yorku, celo v historičnem New Yorku - kako ste se udomačil v tej metropoli?

Večkrat sem obiskal New York, nekajkrat prav z namenom, da ga raziščem kot prizorišče romanesknega dogajanja, vse ostalo pa so naredile knjige, osebna pričevanja in internetno raziskovanje. Sicer pa naj dodam samo še to, da je bila prvič, ko sem mesto obiskal, to ljubezen na prvi pogled. Nekaj evropocentričnega je zagotovo prispevalo k njej: zdi se mi, da je poleg San Francisca in Seattla New York najbolj evropsko mesto, ki ga lahko kot Evropejci obiščemo v ZDA.

Je nova knjiga že v nastajanju?

Nekje proti tistemu najbolj trdovratnem delu pisanja Pianistovega dotika, torej zadnje leto korektur in protikorektur pred izdajo, sem se že lotil novega romana, v katerega se sedaj potapljam vsakič, ko le uspem priti do sape, namreč, postmoderne detektivke z naslovom Medsočje.