Železna pest v usnjeni rokavici v volnenem mufu

V nadaljevanju Dekline zgodbe je Margaret Atwood svet totalitarne družbe razprla, a bralcu ne ponuja dokončnih odgovorov.

Objavljeno
21. januar 2020 08.15
Posodobljeno
21. januar 2020 08.15
Slovenski prevod ene od najbolj pričakovanih knjig prejšnje literarne sezone je med bralci: devetinsedemdesetletna kanadska pisateljica Margaret Atwood je za nadaljevanje založniškega fenomena, izjemno uspešne Dekline zgodbe iz srede osemdesetih let, prejela prvič v zgodovini na dvoje razdeljeno nagrado booker. S Testamenti dobivamo avtentično nadaljevanje zgodbe, ki jo je uspešna televizijska serija po spletu okoliščin nadaljevala po svoji volji in z le delnim vplivanjem avtorice.


Margaret Atwood Testamenti
prevedel Uroš Kalčič
Mladinska knjiga, 2019
 


Zgodba, postavljena v totalitaristično, sužnjelastniško, z vsevidnimi »očesi« nadzorovano Gileadsko republiko, diktaturo, v kateri ženske ne odločajo o ničemer več in so le še stroji za rojevanje, je doživela nenavadno usodo: knjiga je bila ob izidu zmerna uspešnica, scenarij filmske adaptacije iz leta 1990 je podpisal nihče drug kot Harold Pinter, in čeprav so njegov scenarij precej spreminjali in je zahteval, da ga ne podpišejo, je obveljal kot njegov avtor.
 

Napisani v glavi bralcev


Več kot tri desetletja pozneje, dolgo po dobi Ronalda Reagana, pa je knjigo k novemu veličastnemu življenju obudila televizijska serija, rdečih kut in belih oglavnic kot simbola feminističnih protestov ni mogel spregledati nihče, serija je seveda vzbudila neznansko novo zanimanje za knjigo, ki je spet – tokrat v svetu Donalda Trumpa – postala globalna uspešnica.

Zdelo se je, da je pripoved o kraju, kjer se ceni in nekaj velja le zvestoba tako imenovani višji resnici, o kraju, kjer so tisti, ki niso z nami, pač proti nam, nekako najbolj ustrezna za vzdušje, ki ga je prinesla izvolitev novega ameriškega predsednika. Opis vladavine strahu, začinjene z vrhunskimi metodami spletkarjenja, v katerem nekatere ženske lahko najdejo zapleteno pot do upora, je tako rekoč kar zahteval nadaljevanje, v zahvalah v Testamentih je avtorica zapisala, da so bili »deloma napisani v glavi bralcev njihove predhodnice, Dekline zgodbe, ki se niso nehali spraševati, kaj se je zgodilo po koncu tega romana. Petintrideset let je veliko časa za premislek o možnih odgovorih, in ti odgovori so se spreminjali, s tem ko se je spreminjala tudi družba in ko so možnosti postale dejanskost. (...) Totalitarizmi se lahko sesujejo od znotraj, saj ne morejo držati obljub, ki so jih pripeljale na oblast, ali pa jih napadejo od zunaj, ali oboje. Tu ni nobenih zanesljivih formul, zakaj v zgodovini je le malo neizogibnega.«


»Na to, da se nekaj 'ne more zgoditi tu', se ne moreš zanašati, karkoli se lahko zgodi kjerkoli, če so le okoliščine ustrezne.«

Margaret Atwood
 

 

Odkrivanje razlogov za zlo


O ženskah in njihovem položaju v družbi ima Margaret Atwood od nekdaj povedati veliko. Ko se je pisateljica pred petnajstimi leti lotila sodelovanja v mednarodnem založniškem projektu Miti s predelavo dela Odiseje, ki mu je dala naslov Penelopina preja: mit o Penelopi in Odiseju, je ob izidu za Delo razložila:

»Spolna razlika je bila pomembna tudi za Grke. Ženske so se jim zdele nevarne, raje so jih držali v zadnjih sobanah. To je že v izročilu, nič si nisem izmislila. Pogosto so ženskam pripisovali nadčloveške lastnosti. In potem se vprašaš, kaj vse so počela vsa ta bitja. Moja zgodba je polna žensk, te so bistvene, moški v njej počnejo običajne reči, pač ropajo, kradejo, posiljujejo, no, Odisej je poleg vsega še dober pripovedovalec, dober govorec, dober lažnivec in premetenec. Nič manj krvoločen kot drugi. In vsemu temu se ni bilo mogoče izogniti, to je že v zgodbi.

So obešene dekle nekakšen simbol? Feministični simbol? Predstavljajo krivico, neravnotežje v zgodbi, vse to pa poganja vse zgodbe na svetu. Odkriti hočemo vzroke za zlo, zato imamo radi tudi klasične detektivke. In najstarejša detektivka je mit o Ojdipu.«

Nič drugače ni v Testamentih, eden od likov, poveljnik Judd, ve povedati: »Družbi najbolje služimo v ločenih sferah, moških in ženskih (...) vedno je bilo kruto, obljubljati jim enakost, saj je že zaradi svoje narave nikoli ne morejo doseči. Milostne naloge zmanjševanja njihovih pričakovanj smo se že lotili.« Gilead je tudi v novi knjigi Margaret Atwood tam, kjer kar brni od spletk in prevar, to je kraj, »kjer so ženske vredne približno toliko kot hišne mačke, vsi pa so versko blazni«, skrajno hierarhizirana družba, ki je ženskam določila in dopustila le nekaj življenjskih izbir, na katere pa skoraj ne morejo vplivati.
 

Znanje je moč, še zlasti nečastno


Zgodbo poganjajo pričevanja treh žensk, ena od njih je teta Lydia, v Deklini zgodbi brutalna nadzornica deklet, ki si je v gileadskem zavodu Ardua očitno pridobila izjemno oblast, a načrtuje veliko izdajo, ki bi utegnila diktaturo zamajati. Ko navaja razloge za svojo politično dolgoživost, navaja zbrane dokumente o početju voditeljev, zbirko kartotek, o kateri pove, da jo je mogoče s pridom uporabiti v negmotne namene (»Znanje je moč, še zlasti nečastno.«), svojo diskretnost (»Že dolgo verjamem v uravnoteženost razpršene moči.«), predvsem pa: »(...) režim me potrebuje. Žensko stran našega podviga namreč nadzorujem z železno pestjo v usnjeni rokavici v volnenem mufu in vzdržujem red, moj edinstveni položaj mi to omogoča kakor evnuhu v haremu.«

Drugi dve, Agnes in Nicole, sta mlajši in kot se izkaže pomemben del tetinega načrta za strmoglavljenje moškega režima. Testamenti niso Deklina zgodba, veliko bolj kot razgrinjanju temeljev uporništva ponižanih in razžaljenih se avtorica v njih posveča tistim, ki diktaturo, za katero se ves čas zdi, da je tik pred veliko spremembo oziroma samosesutjem, usmerjajo, veliko prostora pa namenja preprostemu razgrinjanju okoliščin, ki bi omogočile spremembo, in pa presvetljevanju motivov, ki posameznika silijo k moralnemu vedenju v totalitarnem režimu. Ni lahko, v pogovoru med dvema protagonistkama je povedano vse o moči oblastnikov: »'In kaj, če je niso mogle spreobrniti?' sem vprašala. 'So jo potem ubili? Je mrtva?' 'Oh, prepričana sem, da si je premislila,' je rekla Zilla. 'To jim lepo uspeva. Kaj čutiš in kaj misliš – vse to ti znajo spremeniti.'«
 

Zgodovinar, veš svoj dolg?


V eseju, ki ga je Margaret Atwood pred tremi leti napisala za New York Times, je ob spominu, da je Deklino zgodbo pisala na pomlad 1984 v zahodnem Berlinu, torej takrat, ko je tamkajšnji zid še trdno stal, navrgla, da se je rodila leta 1939, se sveta zavedela sredi druge svetovne vojne in zato še predobro vedela, da se uveljavljeni družbeni red kadarkoli lahko spremeni čez noč: »Na to, da se nekaj 'ne more zgoditi tu', se ne moreš zanašati, karkoli se lahko zgodi kjerkoli, če so le okoliščine ustrezne.«

Zgodbi, ki jo je pisala, se je leto ali dve celo izogibala, ker se ji je zdela tvegano početje, kljub temu da je od srednje šole veliko brala znanstveno fantastiko, utopične in distopične romane, ni vedela, ali se je zmožna sama lotiti take knjige. Kot eno od pravil si je postavila mejo, da ne bo pisala o tistem, kar se ni že zgodilo – povzela je sintagmo Jamesa Joycea – v »mori zgodovine«, ne o dogodkih ne o tehnologiji, ki še ni dosegljiva.

Izhodišče romana se ji je takrat zdelo precej nezaslišano: ji lahko uspe prepričati bralce, da so Združene države Amerike doživele politični udar, ki državo iz liberalne demokracije spremeni v teokratsko diktaturo, v kateri je zapovedano misliti le na en, določen način, je mogoče Gileadsko republiko opisati tako, da se bo zdela utemeljena na puritanskem mišljenju 17. stoletja, »ki je bilo od nekdaj podlaga Amerike, za katero smo mislili, da jo poznamo«?
Seveda ji je uspelo več kot prepričljivo, slogovno bravurozno je z aluzijami na sodobnost in hkrati na svetopisemsko dediščino uspešno začinila tako Deklino zgodbo kot zdaj Testamente.

Testamente avtorica podobno kot prejšnji roman sklepa z rahlo klofuto resnicam, ki jih ponuja zgodovina: s Trinajstim simpozijem o gileadskih študijah, ki se dogaja leta 2197, ponudi zgodovinska blebetanja, ki so nevarno blizu relativizacijskim in revizionističnim (tudi tukajšnji javnosti znanim) populističnim diskurzom, enemu od nastopajočih strokovnjakov pa da povedati imenitno zabavno ugotovitev: »Zgodovinar je v prvi vrsti še vedno pripovedovalec zgodbe!«

Testamenti, vsekakor napeto branje, so eden od sugestivnih in slogovno izjemnih opominov, da je demokracija sicer rahlo blago, a da politična odgovornost in civilni pogum lahko prineseta odrešitev. Dobi #jaztudi avtoričin roman dodaja zanimiv pomenski odtenek, vendar pa ne odgovarja povsem na vprašanje, ali resnica lahko osvobaja. Je bolj učinkovito spletkarjenje?