Tiskane izdaje
Édith Piaf je s svojim gruljenjem približno toliko francoska kot bagete, baretke, rdeče vino in slikarji z Montmartra. Marsikdo v vsem naštetem, na čelu s šansoni »pariškega vrabčka« vidi značilne predstavnike Francije in vsega francoskega.
Ampak povečini gre za ljudi, ki ne z enim ne z drugim niso imeli tesnejših stikov. Vsi našteti simboli so plehki in votli. Tudi Édith Piaf ni, za kar jo imamo in za kar se jo je predstavljalo. Robert Belleret v knjigi Piaf. Francoski mit dosledno in argumentirano odstranjuje promocijsko navlako ter pripoveduje resnično zgodbo.
Knjiga, ki je v slovenskem prevodu Maje Kraigher izšla pri založbi Modrijan, zato ni za malikovalce Édith Piaf, njenega lika in dela, je pa s svojim neizprosnim nizanjem podatkov iz arhivov še ravno dovolj znosno čtivo za vse, ki nad Piafovo vihajo nos kot izpostavo vulgarne, komercialne francoskosti. Toda tistim, ki znajo francosko, bi utegnilo včasih potegniti ustnice v nasmešek pri kakšnem posebej okornem prevodu.
Kako se bodo čez besedne zveze, kot so »feničansko mesto«, ki se pojavlja kot sopomenka za Marseille in je dobesedni prevod francoskega »cité phocéenne« (pri čemer pridevnik phocéenne sicer ni neposredno v sorodu s Feničani, temveč je izpeljan iz Phocée, ime starogrške kolonije, predhodnice sodobnega Marseilla …), prebili tisti, ki jim francoščina ni v ušesu, pa ostaja zagonetka. Za dodatno ponazoritev eden takih, številnih zdrsov: »Gre za zapustitev?« se na strani 46 vprašuje pripovedovalec. Ne, zgolj za lesen prevod, si more odgovoriti bralec.
»Miss Édith, vokalni fenomen«
Mit o Édith Piaf, tem nesrečnem pariškem vrabčku, rojenem na ulici v nesnagi in revščini, ki ga je za nameček prizadela še slepota, a je potem čudežno spregledala, k svetlobi in zmagoslavni prihodnosti pa se je izvlekel z blagoglasnim žgolenjem, je bil pravzaprav rojen že zelo zgodaj – odtod njegova trdoživost. Robert Belleret razkrije, da so te zavajajoče, zvečine pa povsem zlagane podatke iz pevkinega življenjepisa, zapisali že v gradivo za novinarje ob njenem prvem gostovanju čez Veliko lužo leta 1947.
Njeno otroštvo je bilo v resnici težko, a za tisti čas in za družbeni razred, ki mu je pripadala, verjetno nič izjemnega. V resnici jo je nekaj časa vzgajala ena od babic, ki je vodila javno hišo, potem pa jo je k sebi vzel oče, ki je bil po poklicu cirkuški artist in je k nastopanju kmalu pritegnil svojo hčer. »Miss Édith, vokalni fenomen«, je tako začela peti v starosti kakšnih osem let, njeno odraščanje pa je bilo bolj samorastniško, v šolo je ni prav pogosto zaneslo in skorajda z gotovostjo je mogoče trditi, da je bila, ko je prvič okusila slavo, bolj ali manj nepismena.
»Komisija za epuracijo« zamiži na obe očesi
Najbolj delikatno obdobje njenega življenja, s katerega je Belleret odstrl tančico skrivnosti in nejasnosti, pa ni bilo otroštvo, temveč čas nacistične zasedbe Francije. Malo znano dejstvo je namreč, da Édith Piaf ni le zabavala častnikov v nemških uniformah, ki so posedali v pariških lokalih, temveč se je celo odpravila na turnejo v Tretji rajh.
Prava uganka je torej, kako da »pariškega vrabčka« po osvoboditvi niso vsaj ostrigli, a avtor biografije dejstvo, da jo je odnesla tako rekoč nepoškodovana, pojasnjuje z razlago, da je Piafova »Nacionalni komisiji za epuracijo umetnikov« (odbor, ki je raziskoval medvojno kolaboriranje umetnikov) predložila neko zelo zamotano in povsem neverjetno zgodbo: »Obstajajo zagotovila, da je med tem potovanjem več jetnikom razdelila ponarejene dokumente, kar jim je olajšalo pobeg,« v knjigi navaja biograf nek skriti vir. V nadaljevanju razlaga, da ima ta zgodba precej lukenj in da je resnica bolj banalna … Kako da so se predstavniki oblasti zadovoljili z očitno lažjo, ni docela jasno, a verjeti je, da so si preprosto želeli verjeti ...
Dramatičnost do bridkega konca
Še ena od zgodb v življenju slavne pevke, ki je v resničnosti imela boljkone neznaten pomen, a so jo mediji in javnost napihnili do naravnost melodramatičnih razsežnosti, je bila njena ljubezenska zgodba s francoskim boksarjem Marcelom Cerdanom, ki je leta 1949 umrl v letalski nesreči. Če ne bi takrat umrl, bi se pevka z njim najpozneje po nekaj tednih razšla, saj bi njuna domnevna ljubezen razvodenela (navsezadnje je bil Cerdan poročen in menda ni imel namena zapustiti žene, treh otrok in posestva nekje v bližini Casablance), daje vedeti Belleret med vrsticami.
In tako kot si je Édith Piaf, s pravim imenom Édith Gassion, že zgodaj vzela pravico po svoje preoblikovati svoje skromne življenjske začetke v bolj dramatično različico, je želji ugajati in predvsem za vsako ceno vzbujati pozornost javnosti, podlegala pravzaprav do bridkega konca. Ko se je pri šestinštiridesetih poročila z dvajset let mlajšim, kot Adonis lepim Grkom Théom Sarapom, je svojo novo pridobitev rada razkazovala in novinarjem vzneseno pripovedovala o njuni ljubezni. Toda če ne gre spodbijati, da je mladi Grk, ki je pod njenim tutorstvom postal tudi pevec, do Gassionove gotovo čutil nekakšno naklonjenost, pa je nespodbitno dejstvo, da ga je v resnici privlačil njegov lastni spol.
Dobro leto po tej navidezni poroki je Édith Gassion, »ki je po čarovniji nadnaravnega glasu postala Piaf«, umrla v starosti sedeminštirideset let in deset mesecev. Legenda ostaja, vendar pa se je z njo bolje seznanjati pri viru ...
