Zgodba o ljudeh, dogajanju in knjigah

Milan Matos v avtobiografiji popisuje turbulentno zgodovino Mladinske knjige, slovenske »žepne multinacionalke«.

Objavljeno
24. marec 2020 12.00
Posodobljeno
24. marec 2020 12.00
Predstavitve Matosove knjige sta se udeležila tudi založnik in publicist Samo Rugelj (levo) in Srečko Mrvar (desno), direktor založbe Učila International. Fotodokumentacija Dela
Zarečenega kruha se največ poje, to dokazuje tudi knjiga Milana Matosa z naslovom Hiša velikih zgodb: štiri desetletja izzivov, strasti, predanosti, porazov in zmag, ki je konec preteklega leta izšla v programu tržiške založbe Učila International: človek, ki je bil prepričan, da je treba zaposlitev ali vsaj delovno mesto zamenjati na pet do sedem let, je po prihodu v založbo ostal tam do odhoda v pokoj.

Hiša velikih zgodb je zgodba o »ljudeh, dogajanjih in knjigah«, nekakšna dvojna biografija, življenjska pot poslovneža, ki je bil v založbi skoraj štiri desetletja in jo je zapustil kot glavni direktor, in hkrati pomenljiva zgodba ne le o največji tukajšnji založbi, ampak o turbulentnih desetletjih večnega bolnika – slovenskega založništva.
 

image
x Foto X
Stran od strupov


Matos v knjigi razgrne zgodbo o svojih začetkih, ko se je najprej odločil, da kljub odločbi o zaposlitvi v rokah ne bo prodajni inženir v zastopstvu velike ameriške tehnološke multinacionalke, kot pripravnik v zunanjetrgovinskem oddelku drugega zastopniškega podjetja pa je intuitivno sklenil, da karierno pot, kot se reče danes, v poslu s pesticidi in insekticidi opusti (»strupi niso bili del moje zgodbe,« navrže) in se loti izzivov, ki jih je ponujala zaposlitev v Mladinski knjigi: »Šele kasneje in tudi sedaj se zavedam, kako enkratna priložnost mi je bila dana. Kako sem se pravzaprav nehote in nevede pripravljal na nekaj posebnega, celovitega, večplastnega, kar tudi je založništvo.«
 

Devet odstotkov prebivalstva


Prvi izziv, ki ga je dobil v veliki založbi, je bila ustanovitev prvega slovenskega knjižnega kluba po vzoru in licenčnem modelu nemške založbe Bertelsmann, ki je Mladinski knjigi obljubljal precej, saj je kazal velik poslovni potencial. Kmalu se je izkazalo, da je s projektom, ki je meril na takrat veličastnih sto tisoč članov in obljubljal velike dobičke, a zahteval uvajanje dotlej v Jugoslaviji neobičajnih poslovnih prijemov, prepuščen sam sebi.
Kljub skromnim začetkom z minimalnim klubskim centrom v knjigarni Konzorcij januarja 1972 se je projekt izkazal za več kot imenitno idejo, leta 1981, poroča Matos, so imeli rekordnih 174.000 članov, devet odstotkov prebivalstva, še bolj pomenljiv pa je njegov podatek: »Tedaj in še kasneje je klub pomenil od 40 do 50 odstotkov prihodkov založbe.«
 

Časi nizkih rabatov in provizij


Nekaj podobnega, novega in uspešnega je Matos »podpisal« s sodobnim projektom informacijske podpore v založbi, ki je Mladinski knjigi omogočil bolj učinkovito in konkurenčno vodenje tako knjižnega kluba kot drugih trženjskih in prodajnih dejavnosti. Seveda se Matos ob pripovedovanju svoje zgodbe ne more izogniti splošnemu stanju slovenskega založniškega pogona, omenja čase, ko so bili prodajni stroški za knjigo bistveno nižji, rabati, ki jih je založba dajala knjigarni, so bili nekoč od dvajset do petindvajset odstotkov, provizije zastopnikov oziroma akviziterjev od deset do dvanajst odstotkov, a čas je prinesel drugačne številke: skupni prodajni stroški so sčasoma prišli na približno polovico prodajne cene knjige.
 

Dolg boj za osamosvojitev


Matos poroča o logističnem problemu vse bolj uspešnega podjetja, ki je distribuiralo več kot milijon izvodov knjig na leto – premajhnih skladiščnih prostorih. Rešil ga je z drznim nakupom velikega sodobnega skladišča Slovenijalesa na licitaciji, o katerem pove: »V letu 1994 je bila v Sloveniji to največja nepremičninska transakcija.« Doda pa še nikdar uresničeno upanje tukajšnjega založništva: »(...) pridobili smo ogromno skladišče, več kot trikrat večje od naših potreb. Sedaj smo lahko realno sanjali o tem, kako bi imele vse slovenske založbe skupen distribucijski center.«

Skoraj polovico knjige Matos nameni precej natančnemu popisovanju dolgotrajnega boja za lastniško osamosvojitev založbe, ki ji je najprej grozil sovražni prevzem konkurenčne DZS, potem pa je bila na milost in nemilost prepuščena tudi politično intoniranim državnim strukturam, ki so – tak je bil vtis – orkestrirano in dirigirano delovale in vplivale tako na odvetnike kot na sodišča in državne agencije. »Omrežje, ki je bilo prepleteno lastniško, upravljavsko in politično, pa povezano s ključnimi igralci.«
 

Pravi, motivirani ljudje


V sklepu knjige je Matos jasen: »V zadnjem polnem letu 2008 mojega vodenja smo imeli v Skupini MK 18 delujočih družb. Večino smo ustanovili sami, osem smo jih prevzeli. Polovica družb je delovala v tujini, predvsem na Hrvaškem. V tujini smo ustvarili 30 odstotkov vseh prihodkov. (...) V letu 2008 smo imeli v Skupini skupaj 140 milijonov evrov prihodkov in v založbi 6 milijonov bilančnega dobička, izplačali smo dobre 4 milijone evrov dividend in imeli 1640 zaposlenih. To leto smo v založbi izdali 576 naslovov, v drugih družbah pa še 400, skupaj skoraj 1000 naslovov.«

Matosov pristavek pokaže zdajšnjo splošno sliko slovenskega založništva: »Danes je dejavnosti MK izven Slovenije bistveno manj, tretjina tega, kar je bilo. (...) Na domačem terenu je poslovanje že leta dolgo nezadostno ali negativno. (...) Prihodki so se v desetih letih prepolovili od konsolidiranih prihodkov v letu 2008, ki so znašali 140 milijonov evrov, na 70 milijonov v letu 2018.«

Kaj na koncu ugotavlja človek, ki se je v času svojega založniškega delovanja tako ali drugače srečal z več kot dvajset tisoč knjigami, dobitnik Schwentnerjeve nagrade za življenjsko delo leta 2004? » (...) rezultatov ne dajejo poslopja, stroji, licence, ampak le pravi, motivirani ljudje. Oni so vzvod, ki je sposoben z vsem drugim ustvarjati ali uničiti.«