Zgodbe z razglednice z nepričakovanimi zasuki

Dunaju so slovenski organizatorji ta teden predpisali posebno zdravilo, Jančarja trikrat na dan.

Objavljeno
09. november 2019 16.20
Posodobljeno
09. november 2019 16.20
»V Sloveniji smo očitno veliko bolj na široko kot v Avstriji odprli debato o tabujih svoje zgodovine na različnih področjih,« ugotavlja Drago Jančar.
Akademik Drago Jančar kot pisatelj zelo veliko potuje, a redko se zgodi, da v enem popoldnevu nastopi kar trikrat. Tako je bilo v četrtek, ko je – po torkovem nastopu v Salzburgu – »najpomembnejši sodobni slovenski pisatelj« trikrat zapored sedel pred občinstvom na dunajskem knjiž­nem sejmu Buch Wien, bral odlomke iz romana In ljubezen tudi, ki ga je poleti izdala v nemščini založba Zsolnay, in odgovarjal na vprašanja moderatorjev.

Jančar je bil gost največjega avstrijskega knjižnega sejma na dveh odrih. Najprej je nastopil v tako imenovani Donaulounge, odru, namenjenem predstavitvam pisateljev iz obdonavskih regij, ki jih organizatorji sejma jemljejo precej na široko. Na odru časnika Der Standard je pogovor z njim vodil novinar Wolfgang Popp, Jančarjeve odgovore pa prevajal Aleksander Studen-Kirchner.

image
Četrtkov večer v kulturnem združenju Alte Schmiede, kjer je Jančar velikokrat gostoval, je z nagovorom uvedel generalni sekretar združenja, založnik in pisatelj Walter Famler. Foto Igor Bratož
Zvečer, v kulturnem združenju Alte Schmiede, ki je bilo zapolnjeno do zadnjega kotička (med občinstvom je bilo videti tudi dirigenta Uroša Lajovca), je vodila pogovor Johanna Öttl, v nemščini je bral odlomke Jančarjevega romana Johannes Tröndle, večer pa je z nagovorom uvedel generalni sekretar združenja, založnik in pisatelj Walter Famler. Tako Jančarjevi nastopi kot nastopi Aleša Štegra, Mojce Kumerdej in Mirta Komela – vsi so nastopili z novimi nemškimi prevodi svojih knjig – so bili v okviru Slovenskega tedna literature, ki so ga ob letu sosedskega dialoga Slovenija-Avstrija 2019/2020 pripravili Javna agencija za knjigo, Slovenski kulturno-informacijski center v Avstriji Skica in slovensko veleposlaništvo.

image
Prevod Jančarjevega romana In ljubezen tudi je izdala dunajska založba Zsolnay. Foto Igor Bratož


V okviru tedna so v ponedeljek v preddverju Osrednje knjižnice na Dunaju odprli razstavo Slovenska ilustracija 1976–2019, pod katero sta se podpisala Judita Krivec Dragan in Pavle Učakar, takrat je bil tudi otvoritveni koncert s pesmimi Anje Štefan, ki ga je zasnoval večinštrumentalist Boštjan Gombač, v torek in sredo sta sledili otroški delavnici z Davidom Kranjčanom in Žigo X Gombačem.

image
Jančar med pogovorom na odru časnika Der Standard, levo od njega novinar Wolfgang Popp, desno pravajalec Aleksander Studen-Kirchner. Foto Igor Bratož

 

Avstrijci berejo drugače


Na prvem odru se je z Jančarjem pogovarjal kritik Cornelius Hell, ki je javni pogovor z njim vodil že sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Jančarjeve odgovore je prevajal Erwin Köstler, slovenist in prevajalec številnih slovenskih del, od niza Cankarjevih, prek Kosovela, Gruma, Jurčiča in Bartola, do Žabota, Frančiča, Sebastijana Preglja in Skubica, v nemščini pa je nekaj odlomkov iz romana Wenn die Liebe Ruht, ki je bil septembra na vrhu lestvice knjižnih uspešnic televizijskega programa ORF, oktobra pa je obveljal za najboljšo knjigo meseca, prebrala berlinska igralka ­Claudia Carus.
 

Nedokončani premisleki na obeh straneh


»Me veseli, da je roman preveden v nemščino, ker govori tudi o drugi temi, odnosu med slovensko in nemško govorečimi na spodnjem Štajerskem,« je občinstvu povedal Jančar.

image
Prevod Jančarjevega romana In ljubezen tudi je izdala dunajska založba Zsolnay. Foto Igor Bratož
V izjavi za Delo je zdaj, ko je za njim niz gostovanj, o načinu, na katerega nemško občinstvo dojema njegov zadnji roman, dodal zanimivo opažanje: »Berejo ga absolutno drugače od slovenskih bralcev. Sicer sem že skoraj malce utrujen od vseh teh potovanj, a nastope jemljem s profesionalno distanco, o tej knjigi pa je zmeraj zelo živahno. Na nedavni predstavitvi v Gradcu se je na primer razvila živahna razprava. V Sloveniji smo očitno veliko bolj na široko odprli debato o tabujih svoje zgodovine na različnih področjih, čeprav jih nismo znali razrešiti, a debate potekajo naprej, medtem ko se je v Avstriji s to knjigo marsikomu, vsaj veliki večini, odprlo nekaj neznanega: veliko jih ne ve, da se je na ozemlju današ­nje Slovenije dogajal najprej kulturni boj v 19. stoletju, potem to, da so Nemci postali manjšina, s katero nismo ves čas lepo ravnali, in kasneje strahotne, brutalne stvari, ki so se začele med vojno. Zmeraj jim pripovedujem zgodbo o kulturnem konfliktu, ki smo ga v Avstriji preživeli, in o upanju, da se bo vrnila stara Avstrija, pa so se namesto nje pojavili gestapo, izseljevanje intelektualcev in streljanje talcev.«
 

O temi in luči


Moderator pogovora je navrgel, da ljubezen iz naslova romana stoji, počiva, miruje, nikakor pa ni umrla, in Jančar se mu je zahvalil za opažanje. »Ljud­je se včasih ustrašijo, da so moji teksti pretemni, a v zgodbi popisujem tudi nežne odnose med dvema v času vojne, konec zgodbe je odprt, to povem tako sentimentalno, da je že skoraj kičasto. Čeprav so nekatera poglavja romana skrajno temna, sem optimist. Že Ivanu Cankarju so podobno očitali, zakaj da piše črne reči, njegov odgovor Slikal sem noč, vso pusto in sivo, polno sramote in bridkosti, da bi oko tem silneje zakoprnelo po čisti luči … je tudi moj odgovor.«
 

In smo potovali v preteklost


Jančarjevo poigravanje z resničnostjo ima včasih nepričakovane obrate: ko je v četrtek razlagal, da je fotografija oziroma medvojna razglednica Maribora, ki mu jo je poslal neki mariborski knjižničar (in se je več kot upravičeno znašla na naslovnici romana), spodbudila njegove spomine in še nekaj drugega.

Ko je podobo opazoval natančneje, se je pastoralnost slike razblinila, ko je videl na njej esesovca, spremenjene, ponemčene napise, se je kot avtor več zgodovinskih romanov zavedel, da mu je prizor razumljiv, še drugače, poznal je Mariborčane z vseh strani, »roman je stekel v globino slike in smo potovali v preteklost … Zazdelo se mi je, da to enostavno moram napisati, in nastala je izmišljena zgodba, o kateri je nekdo rekel, da je bolj resnična od resničnosti.«

Po izi­du nemškega prevoda romana, je dodal Jančar, je poleti dobil pismo. »Napisala ga je gospa, ki je preživela vojno v Mariboru in so ji okoliščine iz romana povsem jasne. Zdaj živi na Dunaju … in sedi tukaj v prvi vrsti. Ker ji nisem prej odgovoril, se ji zdaj javno zahvaljujem.«


image
Jančar v pogovoru z neimenovano gospo, ki jo je njegov roman nenadoma vrnil v otroštvo. Foto Igor Bratož

Za Delo je Jančar razložil: »Ta gospa me je presenetila, pred časom sem dobil njeno pismo, v katerem je zapisala, da je povsem v tem romanu in da ne more iz njega, ker se je z njim vrnila v čas vojne, ko je bila v Mariboru. Njen oče je bil premeščen iz Nemčije in je delal v kaznilnici, se pravi, da je verjetno nadzoroval tudi politične zapornike v tistem obdobju. Kakorkoli, bil je uradnik, po vojni se je rešil v Avstrijo, gospa je bila takrat stara okrog deset let, a ima v spominu strahotno obdobje Maribora med zavezniškim bombardiranjem, streljanjem med partizanskimi akcijami in drugim in jo je roman, ki jo je nenadoma vrnil v otroštvo, nekako prevzel.«