Zgodovina medicine je zrcalo razvitosti družbe

Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem: Zvonka Zupanič Slavec in Slovenska matica sta izdali monografijo na skoraj tisoč straneh.
Objavljeno
28. marec 2018 19.10
Milena Zupanič
Milena Zupanič

Ali veste, da je imel krapinski pračlovek, ki je živel pred sto tisoč in več leti, enake bolezni, kot jih imamo danes? Skrb za zdravje je stara toliko kot človeški rod in je univerzalna, a se vendarle razlikuje po posameznih deželah.

Kako sta se skozi stoletja razvijali medicina in organizacija zdravstva na Slovenskem? Pri založbi Slovenska matica je prejšnji teden izšla enciklopedično zasnovana monografija Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem avtorice prof. dr. Zvonke ­Zupanič Slavec.

Zvonka Zupanič Slavec je zdravnica specialistka anesteziologije, ki se je posvetila zgodovini medicine že leta 1987, ko se je zaposlila na Inštitutu za zgodovino medicine Medicinske fakultete v Ljubljani, ki ga vodi od leta 1992. Je redna profesorica za zgodovino medicine in dentalne medicine in zelo plodovita avtorica: napisala je blizu trideset znanstvenih in strokovnih monografij ter uredila oziroma prevedla še trideset drugih knjig.

Tisoč strani z 2200 slikami

Enciklopedično zasnovana Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem je njeno življenjsko delo. Monografija je izšla pri založbi Slovenska matica v dveh delih: prvi z vsebinskim naslovom Medicina skozi čas, javno zdravstvo in farmacija, drugi z naslovom Kirurške stroke, ginekologija in porodništvo.

Po besedah recenzentke dr. Alenke Radšel Medvešček je avtorica »s tem veličastnim delom iztrgala iz pozabe izjemno pomemben del narodove zgodovine«. Ocena veličastnosti ni iz trte izvita: na skoraj tisoč straneh, razdeljenih v sto poglavij, je poleg številnih izvirnih dragocenih podatkov objavljenih tudi 2200 fotografij ljudi, ustanov, delovnih prostorov, uniform, opreme, diplom, potrdil, učbenikov. Posebno bogastvo so življenjepisi najpomembnejših oseb v časovni prizmi slovenske medicine.

Znameniti slovenski zdravniki

Kako uspešni so bili nekoč in so še vedno slovenski zdravniki, priča podatek, da je bil Slovenec Andrej Perlah v začetku 16. stoletja dekan dunajske medicinske fakultete in rektor dunajske univerze. Slovenec Gregor Voglar je bil osebni zdravnik ruskega carja Petra I. Velikega. Ljubljančan Friderik Pregl, prav tako zdravnik in kemik, je (edini slovenski) Nobelov nagrajenec.

Sodobni slovenski zdravniki so v času po drugi svetovni vojni, ki ga je zaznamoval razvoj kirurgije, prinašali iz sveta nove metode in jih z zelo majhnim zamikom uspešno presajali, hkrati pa so se – kot je zapisal v uvodu h knjigi akademik prof. dr. Vinko Dolenc – v posameznih strokah tudi v majhni Sloveniji rojevale kirurške novosti, ki jih je nato povzel in sprejel ves svet. To so na primer moderno kirurško zdravljenje opeklin, mikrokirurški dosežki na področju replantacij amputiranih prstov, v transplantaciji organov in nevrokirurgiji. Po teh dosežkih se je Slovenija uvrstila na svetovni zemljevid.

Ni dvoma: kot je zapisal kirurg prof. dr. Vldimir Smrkolj, je stopnja razvitosti medicine in kirurgije verno zrcalo stopnje razvitosti določene družbe, in obrnjeno – v obdobjih skromnega družbenega razvoja zaostaja tudi medicina in z njo kirurgija. »Poklic zdravnika je bil pri naših ljudeh skozi stoletja poleg duhovniškega najbolj cenjen, in svojevrsten absurd je, da jima je skoraj istočasno začel padati družbeni ugled. Prav zato je danes pogled na preteklost zdravstva v našem prostoru še toliko bolj pomemben,« je zapisal zgodovinar Stane Granda.

Širša vloga medicine

Prvi (znani) kirurg je bival v času rimske Emone na območju današnjega Mirja v Ljubljani. O tem pričajo številni kirurški instrumenti, najdeni ob izkopavanjih. Kirurgi so takrat spremljali vojake na pohodih. Še veliko vode je moralo preteči, da so postali zdravniki dostopni tudi navadnim ljudem. V srednjem veku so pripeljali v naše kraje zdravilce, ki še niso bili znanstveno podkovani, benediktince.

Mnogi romarski kraji iz tistega časa, ki so živi še danes, so najverjetneje povezani prav z (magičnim) zdravljenjem. Prva izobražena zdravnika slovenskega rodu sta po dostopnih pisnih virih delovala v letih 1513 in 1514, torej v času, ko se je slovenska zapisana beseda šele rojevala. Prvega delav­skega zdravnika so dobili idrijski rudarji okoli leta 1660; prišel je, da bi opazoval poklicne bolezni, pot pa ga je nato zanesla tudi v proučevanje zelo zanimivih rastlin z Idrijskega.

Zdravniki so nekoč imeli bistveno širšo vlogo in pomen, kot ga imajo danes. Oblastem so svetovali tudi o vodovodih, kanalizaciji, gradnji stavb, izsuševanju močvirij, zagotavljanju higiene. Bili so zelo pomembni pričevalci svojega časa. Hišni gospodar na Slovenskem se je ob bolni ženi in bolni kravi odločil za zdravljenje slednje. Dobiti novo ženo je bilo namreč veliko lažje kot priskrbeti otrokom dovolj mleka, piše Drago Mušič, zdravnik v Ljubljani iz začetka 20. stoletja.

Razvoj javnega zdravstva

Izobraženi zdravniki so bili do najnovejšega časa zelo redki. Celotna dežela Kranjska, ki je obsegala današnjo osrednjo Slovenijo, je imela na primer leta 1862 samo 37 zdravnikov, enega zobozdravnika, dva okulista, 39 okrajnih (javnih) in 31 privatnih ranocelnikov – danes bi rekli kirurgov.

Veliko vlogo so imele babice – našteli so jih 302, kar je bistveno več, kot je bilo zdravnikov in zdravilcev skupaj. A je bila umrljivost dojenčkov strašansko visoka, kar 20-odstotna. V prvem letu je na Kranjskem takrat umrlo kar 62 odstotkov otrok (3626 otrok). Na tej točki vidimo uspešnost slovenske medicine, ki je zdaj po umrljivosti dojenčkov z 1,6 na tisoč rojenih med petimi najboljšimi državami na svetu.

Zdravstvena reforma, ki jo je leta 1870 uvedel avstro-ogrski cesar Franc Jožef, je prinesla v Slovenijo bistvene elemente današnjega (javnega) zdravstva. Sčasoma so bile ­izkoreninjene nalezljive bolezni, ki so kosile med prebivalstvom, špitale, torej hiralnice, so postopoma nadomestile bolnišnice, v katerih so zdravili ljudi.

Pomembna za Slovenijo je bila ustanovitev medicinske fakultete leta 1919 v Ljubljani, pa ustanovitev prvega zdravstvenega doma v Lukovici pri Domžalah leta 1926, kateremu so sledili še vsi nadaljnji današnji zdravstveni domovi.

Kako je bilo z zdravstvom med vojno, kako je bilo uokvirjeno v Jugoslaviji, kakšen je bil razvoj zdravstvenih pravic na Slovenskem in zavidljivih dosežkov sicer vedno številčno podhranjenih in zato izgorelih slovenskih zdravnikov in zdravnic? Knjigi o zgodovini slovenske medicine sta napisani tako, da se bralec težko odtrga od branja.