Zgodovina, sanje, generacijski spomin, provokacija

V veliki peterici romani Branka Cestnika, Jiřija Kočice, Sebastijana Preglja, Veronike Simoniti in Suzane Tratnik.

Objavljeno
23. maj 2020 06.00
Posodobljeno
23. maj 2020 06.00
Finalisti Delove nagrade Kresnik: Sebastijan Pregelj, Veronika Simoniti, Branko Cestnik, Suzana Tratnik in Jiri Kočica. Foto Voranc Vogel
Petčlanska žirija, ki ji predseduje Mimi Podkrižnik, je med velike finaliste na predzadnjem sestanku uvrstila romane Sonce Petovione Branka Cestnika (Celjska Mohorjeva družba), Izvirnik Jiřija Kočice (Mladinska knjiga), V Elvisovi sobi Sebastijana Preglja (Goga), Ivana pred morjem Veronike Simoniti­ (Cankarjeva založba) in Norhavs­ na vrhu hriba Suzane Tratnik (Cankarjeva založba).

Žirija, v kateri berejo še Mateja Komel Snoj, Anja Mrak, Peter Svetina in Alen Albin Širca, je letos začela branje s seznamom, na katerem je bilo okrog 130 romanov, okrog 45 knjižnih naslovov manj kot prejšnje leto.

Na bralnem potovanju, ki se bo sklenilo na kresni večer na enourni klavzuri na ljubljanskem Rožniku, so se ustavili na svetovni dan knjige, 23. aprila, in oznanili po njihovem mnenju in presoji najodličnejšo deseterico. Zdaj so skrajšali seznam za polovico.

Med finalisti kresnika so bili doslej trije izmed peterice, največkrat – trikrat – Sebastijan Pregelj: leta 2005 z romanom Leta milosti, leta 2009 z romanom Na terasi babilonskega stolpa, leta 2011 z romanom Mož, ki je jahal tigra, med deseterico je bil pisatelj tudi leta 2015 z romanom Kronika pozabljanja. Pregelj je z romanom V Elvisovi sobi tudi med nominiranci za novoustanovljeno Cankarjevo nagrado.

Veronika Simoniti je bila v veliki peterici leta 2015 z romanom Kameno seme, Suzana Tratnik pa leta 2008 z romanom Tretji svet. Cestnik in Kočica sta prišla v finale letošnje nagrade za roman leta z leposlovnima prvencema.

Po eno knjigo finalistov so izdale založbe Goga, Celjska Mohorjeva družba in Mladinska knjiga, dve pa Cankarjeva založba.

Avtorje smo ob odločitvi žirije prosili za nekaj pogledov na svoje romane.
 

Branko Cestnik

Roman Sonce Petovione sem začel pisati pred dobrimi tremi leti. Prvi nagib ni bil narediti posebej izdelano literarno delo. Zadovoljiti sem hotel svojo vedoželjnost o antičnem Ptuju, o antičnem krščanstvu v naših krajih. Čutil sem se dolžnika do tistih časov in ljudi tudi zaradi osebnega razloga: naša domačija na Hajdini pri Ptuju stoji na nekdanjem rimskem pokopališču, krave sem pasel streljaj od točke, kjer se je začela zahodna petovionska četrt, kot vemo, imenovana Fortunina.
Kot večletni bloger sem začel z idejo, da bi sestavil nekakšen internetni roman s poudarkom na zgodovinski rekonstrukciji Petovione in dogodkov izpred leta 1840 ter vse skupaj začinil z močno pedagoško noto. A sčasoma me je grabilo ono, kar pravijo, da je Joyce definiral kot »opisno poželenje«. Začel sem uživati v formi in jeziku, bolje, se učiti forme in jezika ter strukture, ki bi bila primerna za zgodovinsko-freskno kompozicijo. Stik z Mohorjevo in ideja, da bi to pisanje lahko izšlo v obliki klasičnega romana, sta projekt podaljšala in disciplinirala, saj knjiga s platnicami, umesenjena beseda, le odstopa od internetnega performansa. Nominacija za kresnika me je malodane vrgla po tleh. Prvi odziv je bil: Ej, Branko, nisi zastonj garal. Hvaležen sem za nominacijo, ponižno vesel, ker sem tudi finalist in bom vsaj en večer, kot zadnji prišlek, postavljen ob bok onim, ki imajo kilometrino in so v pisanju ­romanov res dobri.
 

Jiři Kočica

Zelo sem vesel in nemalo presenečen nad tem, da je žirija izbrala moj roman Izvirnik med pet finalistov za nagrado kresnik. Res sem roman pisal​ kakšnih dvajset let in ga vmes seveda zelo spreminjal ... pravzaprav ponekod drastično, saj sem v tem času spreminjal tudi nazore o mnogih stvareh ... Dejansko se je roman spreminjal z mano, sprejemal je nove informacije o zgodovinskih, antropoloških, psiholoških, psihometričnih in drugih dognanjih, ki so prihajala na dan v zadnjih dveh desetletjih ...
V izhodišču je bila moja želja napisati umetnostno-teoretsko študijo o razvpitem umetniškem delu, Duchampovem pisoarju Fontana, ter okoliščinah, ki so tak obrat omogočile. A sem ob tem naletel na reči, ki jih ne bi mogel opisati v taki študiji in se dotikajo političnih ter metapolitičnih struktur, o katerih pred dvajsetimi leti nisem vedel veliko, med pisanjem pa se je takoj pokazalo, da so to stvari, ki jih je bolje opisati v bolj svobodni, umetniški obliki.

Roman je razpet med univerzalnostjo in globalnostjo, morda tudi svetovljanskostjo umetniških novosti ter idejnih shem, ki te novosti povzročajo, hkrati pa kaže odmeve v lokalnem prostoru in vpelje v te razsvetljenske ideale tudi temne sence, ki jih te utopije povzročajo. Pri tem so nakazana tudi dognanja, ki so se začela kazati šele po odkritju človeškega genoma in so v današnji evolucijski psihologiji vedno bolj prisotna kot dejstvo. A prav tako se roman poglablja v poetično strukturo slovenščine, kajti ta se v določenih kontekstih kaže kot ključ do razumevanja sveta. Uvid v svet in sveto.
Roman se zaključi z nadaljevanjem v drugem mediju: če nas zgodba in nadaljevanje potegneta naprej, vstopimo v živo polje nove produkcije umetnosti, le potruditi se moramo pretipkati spletno povezavo iz knjige v računalnik …
 

Sebastijan Pregelj

Novice, da se je roman V Elvisovi sobi uvrstil v peterico za kresnika, sem seveda vesel. Zamisel, da bi napisal zgodbo o generaciji, ki je odraščala v prelomnih časih, se mi je ugnezdila pred več kot desetimi leti, a je morala zgodba dozoreti, pa tudi čas, ki ga v romanu popisujem, se je moral še nekoliko oddaljiti. Zdaj je roman tu in vesel sem, da je naletel na dober odziv tako med bralci kot strokovno javnostjo.

 

Veronika Simoniti

Knjiga Ivana pred morjem se je kuhala deset let. Najprej sem napisala kakih trideset strani, potem pa obtičala v slepi ulici. Ves ta čas sem zbirala gradivo, ki bi mi lahko prišlo prav, pripisala tuintam kak detajl ali napotek. Medtem sem izdala drugo zbirko kratkih zgodb in prvi roman. Pred štirimi leti sem odkrila škatlo z dedovimi pismi iz konfinacije. Takrat se mi je odprlo: zasukala sem fokus, si izmislila zaplet in zgodba je stekla sama od sebe. Ravno takrat je Mladinska knjiga razpisala modro ptico, kamor sem potem poslala besedilo, in od takrat se veselim odzivov na ta roman.
 

Suzana Tratnik

Prvo zamisel za roman Norhavs na vrhu hriba sem dobila pred kakšnimi dvajsetimi leti v sanjah. Zapisala sem si jo in narisala tudi skico čudaškega kraja, ki sem ga pozneje poimenovala Privežice. Pri pisanju sem hotela, da se skozi oči glavne junakinje Ariane vidi neuravnovešen svet kraja, kakor ga doživlja sama. Ariana išče svojevrstne načine, kako razrešiti travme in oditi iz kraja, ki je s tradicijo in temačnimi obredi priklenil nase tudi njo. Zgodbo izpisujem kot temačno satiro ali grotesko, podkleteno s so­ciologijo in popkulturo grozljivk.



Kresnik desetletja

Podelitev 30. Delove nagrade za roman leta kresnik bo na kresni večer pospremil pogled po zadnjem desetletju: člane kresnikovih žirij smo prosili, da vsak zase presodijo, kateremu od nagrajenih romanov med letoma 2010 in 2019 bi šla lovorika. Izbirali bodo med romani Tadeja Goloba Svinjske nogice, Draga Jančarja To noč sem jo videl, Andreja Skubica Koliko si moja, Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela, Davorina Lenka Telesa v temi, Andreja E. Skubica Samo pridi domov, Miha Mazzinija Otroštvo, Gorana Vojnovića Figa, Draga Jančarja In ljubezen tudi ter Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset.