Človek, ki ne bere, nima kaj pisati

Novinarka, profesorica, publicistka in ambasadorka branja Manca Košir se je rodila 5. marca 1948 v Mariboru. Slovenska vlada je njen rojstni dan razglasila za nacionalni dan branja. Eden od pobudnikov za razglasitev posebnega dneva, posvečenega ozaveščanju o pomenu branja, je Žiga Valetič, ki je skrbnik njene zapuščine in je uredil njeno (avto)biografijo Manj je mene, bolj sem Jaz.

Kaj vas je spodbudilo, da ste ministrstvu za kulturo predlagali, da bi rojstni dan Mance Košir praznovali kot nacionalni dan branja?

S skupino somišljenikov, ki delujejo samostojno ali v okviru različnih organizacij, povezanih s knjigo, smo že pred enim letom pripravili Mančin dan branja, ljubezni in navdiha. Na našo pobudo so se odzvali ljudje z vseh koncev Slovenije, ki so pripravili približno petnajst dogodkov v zvezi z branjem in knjigami. Prvotni pobudnik Mančinega dneva je bil dr. Marko Pavliha, okrog ideje pa se je samodejno organizirala skupinica navdahnjenih posameznic in posameznikov, med drugimi Sabina Fras Popović, Alenka Štrukelj, Tanja Tuma, Katja Klopčič Lavrenčič in Andrej Blatnik.

Verjetno vas je k temu še najbolj spodbudilo delo pri urejanju knjige Manj je mene, bolj sem Jaz, s katero ste se lani intenzivno ukvarjali?

Gotovo. Ko sem prevzel skrb za Mančino zapuščino, za kar me je prosila, preden je odšla, sem ugotovil, da ne bo dovolj, če pripravim le (avto)biografijo. Sestavljanje te mi je verjetno naročila, ker jo je za življenjepis nagovorilo več založb in ni hotela, da bi okrog tega prišlo do kakšnih navzkrižij. Zaradi povezanosti z urednico Jelko Ciglenečki je želela, da knjiga izide pri založbi Goga.

Seveda pa se je zame pokazalo še bistveno več dela, saj je bilo treba veliko njenih osebnih stvari spraviti v Narodno in univerzitetno knjižnico in nekaj muzejev, glavnino sta hčerki podarili Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Že med organizacijo lanskoletnega dneva pa je naša skupina spoznala, da bi bilo v resnici idealno, če bi Mančin rojstni dan posvetili nečemu večjemu, in ta »več« je bil brez dvoma branje. Med vsemi pionirskimi angažmaji je bila njena zaveza branju in knjigam najbolj čvrsta in stalna.

Manca Košir je bila javna osebnost v številnih vlogah, mnogi jo poznamo kot profesorico novinarstva.

Pot do profesorstva je bila zavita, dolga, naporna in tudi politično izzvana. Opravila je na stotine intervjujev s politiki in umetniki. Največ esejev je napisala prav o komunikaciji, s pionirsko televizijsko oddajo Moški: ženske, ki jo je sedem let vodila na TV Slovenija, pa je vzpostavljala nove oblike ter nov nivo javnega diskurza. Na koncu je bila seveda profesorica novinarstva več generacijam študentov in študentk.

Globoko v sebi je bila vedno novinarka, svet je opazovala z odprtimi očmi in o njem zapisovala daljša in krajša besedila.

Večina strokovnih esejev je sicer zbrana v knjigi Surovi čas medijev (2003), ampak če je bilo to povezano z njenim poklicem, je življenje in svet reflektirala tudi skozi kolumne in predvsem skozi pisma, ki so spet specifična, nekoliko staromodna, a hkrati zares poglobljena oblika komunikacije, ki vzbuja bližino. Pisma je pisala najprej v zasebnem življenju, kar je bila v tistih časih splošna praksa, kmalu pa je to prenesla v revije in knjige.

Manca Košir, novinarka, profesorica, publicistka in ambasadorka branja se je rodila 5. marca 1948 v Mariboru. Foto BlaŽ Samec/Delo

Vztrajno je razlagala, kako pomembno je branje, kajti »z vsako knjigo nas je več«.

Za branje jo je v zgodnjem otroštvu navdušil oče, in vsakič, ko jo je v življenju odneslo v to ali v ono smer – celo, ko so se ji dokaj zgodaj odprla vrata v svet filma, slave in manekenstva –, se je znova vračala h knjigam in branju. Tudi sam imam novinarske prijatelje, ki jim je šlo kdaj na živce, ko je v predavalnici mahala z njej ljubimi knjigami, sploh če so imele ščepec duhovne konotacije. Mimo aktivne spodbude njenega očeta pa se mi zdi, da jo je tudi naravno vleklo k branju, kar ne velja ravno za vsakega.

V kasnejšem obdobju je postala zagrizena promotorka branja in je rada organizirala bralne večere.

Začelo se je že prej, ko je Andragoški center Slovenije organiziral bralne krožke Beremo z Manco Košir. Mentorji in mentorice so morali opraviti na desetine ur izobraževanja, če so jih želeli voditi. To so bili zametki sodobnih bralnih klubov pri nas. Sicer pa je res vodila na stotine večerov, na katerih je predstavljala knjige, predvsem pa ljudi, ki so te knjige napisali ali prevedli. Za nič koliko revij je tudi pisala o aktualnih knjigah. To je počela v svojem značilnem navdihovalnem slogu, ki sicer ni bil vsem pogodu, a je z njim dosegla svoje: knjige in branje ji je res uspelo približati ogromno ljudem, njene zasluge za to so neizmerljive.

Ko ste se izčrpno poglobili v njeno pisanje, kako pogosto so se pojavljale misli o pisanju, še posebej pa o branju?

Ob sestavljanju življenjepisa sem moral prebrati bolj ali manj vse, kar je napisala, sestavljal pa sem tri knjige: avtobiografske odlomke sem odlagal v eno datoteko, pomembne eseje in izstopajoče kolumne v drugo, dobro artikulirane odlomke in zanimive citate pa v tretjo. Med slednjimi se je nabral lep kupček misli o branju in knjigah. Skupaj z odlomki o drugih temah bodo izšli to jesen v ilustrirani knjigi Ljubezničarka. S tem bo skrb za njeno literarno zapuščino v glavnem zaokrožena. Drugače pa je večkrat rekla – parafraziram –, da človek, ki ne bere, nima kaj pisati!