»Živci so kaput, to se vidi v očeh«

Slikarko Ivano Kobilco so pestile zdravstvene tegobe, večno pomanjkanje denarja pa ji ni omogočalo življenja, kakršno si je želela.
Objavljeno
25. september 2018 08.00
Posodobljeno
25. september 2018 08.00
Ivana Kobilca leta 1912 med portretiranjem Vladimirja Stareta. Fotografija zasebni arhiv
Ivano Kobilco (1861–1926), avtorico najbolj priljubljenih slik v stalni zbirki Narodne galerije, lahko ta čas spoznavamo na pregledni razstavi. Pravkar je o njej izšla tudi obsežna monografija z bogatim slikovnim delom, kjer so s celostranskimi reprodukcijami nanizana vsa razstavljena dela, posebej dragocen pa je dokumentarni katalog s skoraj 370 evidentiranimi deli, šestimi skicirkami in številnimi pripravljalnimi fotografijami.

Poglobljena študija Jureta Mikuža Kobilčino delo postavlja v evropski umetnostni ter družbeni kontekst in s pomočjo osebnih pisem razkriva do zdaj malo znana ali popolnoma neznana dejstva iz njenega življenja, ki so odločilno vplivala na njeno ustvarjanje. Jasneje sta predstavljeni še dve obdobji njenega življenja, ki sta bili do zdaj najmanj oprijemljivi − sarajevska leta, ki jih predstavlja Mateja Maučec, ob Michelu Mohorju tudi soavtorica študije o Kobilčinem berlinskem času. Nataša Ciber, dr. Alenka Simončič in dr. Sandra Bratuša pa so uredile dokumentarni del kataloga, zbrale podatke o umetninah, razstavah in literaturi, poglobile so se v skoraj šeststo dokumentov, večinoma pisem, in iz njih izluščile podrobnosti, pomembne za slikarkino kariero. Nadaljevale so delo, ki ga je morala prekiniti Mateja Krapež, avtorica in idejna vodja projekta. Sandra Bratuša in Nataša Ciber sta poskrbeli tudi za biografsko predstavitev Kobilčinega življenja.
 

image
Mlada Ivana Kobilca. Fotografija zasebni arhiv


Odločitev za slikarski poklic


»Moj životopis hočete, veš da res ne vem, kaj in kako začeti. Kako mi je misel študirati prišla? Ko sem bila 16 let stara, sem šla z atom na Dunaj in tam sem obiskala […] Belveder. Želja slikati se učiti, umetnica postati se me je z vso strastjo polotila, kakor je navada mojega temperamenta žali bog i potem kakor veš sem začela v domačem mesticu slikati i risati kakor sem vedila i znala.« S temi besedami je Ivana Kobilca v enem izmed pisem sestri Mariji pojasnila svojo odločitev za slikarski poklic.

Osnovno in meščansko šolo je obiskovala pri uršulinkah v rojstni Ljubljani, kjer se je seznanila tudi z risanjem in se v njem izpopolnjevala še pri zasebnih učiteljih. Pri osemnajstih se je odpravila na Dunaj, kjer se je učila v galerijah, kmalu pa jo je mesto začelo utesnjevati in odšla je v München. V desetletju, ki ga je večinoma preživela v Münchnu, je slikala študije, žanrske slike in portrete. V tem času je naslikala tudi že nekaj ključnih umetnin, kot so Holandka, Citrarica, Babica z vnukinjo, Babičina skrinja, Mamica kavopivka (Kofetarica).


Prvič pred tujo javnostjo


Prvič se je javnosti predstavila leta 1888 na mednarodni razstavi v Künstlerhausu na Dunaju, nato pa v Münchnu, Pragi in Luzernu, naslednje leto v münchenskem Glaspalastu in Berlinu.

Počitnice je Kobilca preživljala v domovini. V letih 1883−1885 je na fužinskem gradu slikala in poučevala hčerki konzula Ivana Baumgartnerja. Takrat je bilo običajno, da so umetniki nekaj časa bivali pri premožnih naročnikih in v zameno za gostoljubje poučevali in portretirali družinske člane, dela pa po svojem odhodu pustili gostiteljem. Fužinska zbirka je bila na ta način obogatena s 17 Kobilčinimi deli. V naslednjih dveh letih je bila slikarka med počitnicami večinoma na Gorenjskem. Risala je prizore iz kmečkega življenja. Kadar je bivala v Ljubljani, je največ portretirala. Družina jo je vseskozi finančno podpirala.

Konec leta 1889 se je iz Münchna vrnila v Ljubljano. Na realki v Vegovi ulici je namreč priredila svojo prvo samostojno razstavo, na kateri je predstavila portrete, žanrske slike in študije. Kritike so bile pozitivne. Kobilčina razstava na realki je bila pomemben dogodek, saj je bila prva samostojna razstava umetnika na Slovenskem. Pred tem so se likovni ustvarjalci predstavljali le na skupinskih razstavah in v izložbah trgovin. Razstavo je Kobilca iz Ljubljane v nekoliko spremenjeni obliki v začetku naslednjega leta prenesla v Zagreb, kjer je tri mesece slikala.

Po vrnitvi v domovino je med počitnicami v Podbrezjah dokončala Poletje, istega leta je naslikala tudi prvo znano samostojno tihožitje Mirte v vazi.
 

image
Ivana Kobilca pri slikanju okrog leta 1915. Fotografija arhiv Narodne galerije 


Preboj na pariški Salon


Jeseni 1890 je odpotovala na Dunaj, novembra pa se je spet odpravila na Bavarsko. Zatem je razstavljala na pariškem Salonu in domače časopisje je s ponosom poročalo o slikarki, ki se ji je uspelo kar z dvema slikama, Poletjem in Likaricami, prebiti na tako pomembno razstavo. V Parizu, kjer je bivala nekaj časa, je bilo poleg umetniškega živahno tudi njeno zasebno življenje. Spustila se je v razmerje z nemško-danskim slikarjem in zbiralcem umetnin Wilhelmom Petersenom, imenovanim Willy Gretor. Zveza je bila že vnaprej obsojena na propad, saj je bil Gretor hkrati v razmerju z drugo žensko, ki je z njim pričakovala otroka. Gretor je najel razkošno stanovanje na Place Malesherbes in atelje na Boulevard Malesherbes. Morda je že takrat načrtoval stanovanjsko skupnost, ki se je oblikovala jeseni leta 1891 in v kateri so živeli Maria Slavona z njuno hčerko, Rosa Pfäffinger, danski kipar Hans Dahlerup in Ivana Kobilca. Gretor je živel v svojem stanovanju nedaleč stran. Skupina, ki jo je denarno podpirala Kobilčina prijateljica Pfäffingerjeva, je živela po ničejanskih idejah – »skupnost je bila laboratorij, v katerem je prihodnost eksperimentirala z novimi življenjskimi oblikami, z novo moralo«. Po Nietzscheju je »nova morala« pomenila upor proti obstoječemu sistemu vrednot, ki posameznika omejuje in ga zanika. Ta miselnost je stanovanjsko skupnost zaznamovala z razsipnostjo, ponižanjem, osebnimi razočaranji in je kmalu razpadla.


Eksperiment s stanovanjsko skupnostjo


Kobilca se je vrnila v München, zatem je nekaj časa preživela na Dunaju, kjer se je zadržala zaradi zdravstvenih težav, nato pa je odšla v Pariz na povabilo Rose Pfäffinger. Nastanila se je v stanovanjski skupnosti na Place Malesherbes, atelje v Rue de Rôme pa si je sprva delila s Pfäffingerjevo, a si je nameravala najeti lastne prostore za ustvarjanje. Da bi se bolje vključila v slikarsko dogajanje in si pridobila naročnike, je poskušala navezati stike s pomembnimi ljudmi.

image
Ivana Kobilca v ateljeju. Fotografija arhiv republike Slovenije 


Februarja 1892 je sodelovala na razstavi v Künstlerhausu na Dunaju, kjer je razstavila Poletje in Likarice. Maja se je v Parizu drugič udeležila Salona in prejela dobre kritike. Predstavila se je s sliko V lopi in portretom Dekle v naslonjaču. V začetku poletja 1892 se je pridružila Rosi Pfäffinger in Marii Slavona v Barbizonu. V tem pomembnem središču francoskih umetnikov, ki so slikali na prostem, je pariška druščina za več mesecev najela hišo, da bi se umaknila pred anarhističnimi napadi v Parizu. Mirno barbizonsko okolje je ustrezalo visoko noseči Pfäffingerjevi, Kobilca pa je bivanje izkoristila za slikanje. Tu so nastale portretne študije in nekaj plenerističnih del, med njimi slika Otroci v travi. Med slikami pariškega obdobja izstopajo še Parižanka s pismom, Dekle v naslonjaču, Deček v mornarski obleki in Pariška branjevka. Nato se je vrnila v Pariz in skrbela za prijateljico Roso in njenega sina, slikala in razstavljala. Leta 1893 se je udeležila več razstav. Ponovno se je prijavila na pariški Salon, vendar je bila tokrat zavrnjena. Spomladi 1893 je mesto zapustila in se vrnila v Ljubljano.

Poleg denarnih težav je Kobilco nenehno pestilo šibko zdravje in velikokrat je tarnala zaradi utrujenosti. Nagajalo ji je srce, večkrat je trpela zaradi nespečnosti. Zdravnik ji je rekel, »da so živci kaput, to se vidi v očeh, a srce in pluča pa da je dobro«. V pismih je pogosto omenjala nervoznost in razburjenost, imela je težave z nogami, občutljiva pljuča, bolečine v želodcu, obiskovala je specialista za ušesa, spopadala pa se je tudi s težavami zaradi zob.


Doma je hodila na izlete in slikala motive po slovenskih gradovih. Iz korespondence je razvidno, da je slikarka na nekaterih gradovih občasno tudi bivala.

Leta 1894 je za nekaj mesecev odpotovala v Firence. Zaradi materine bolezni se je predčasno vrnila v Ljubljano in tako iz potovalnega načrta izpustila Rim. Razstavljala je v Berlinu, Pragi, Dresdnu in morda tudi v Benetkah.
Dogovori za poslikavo v Narodnem domu v Ljubljani, v današnji Zlati dvorani Narodne galerije, so se izjalovili, tudi s poslikavami za cerkev v Črnučah ni bilo nič.

Leta 1895 se je Kobilca s sliko Dekle v naslonjaču udeležila razstave v Budimpešti, na Dunaju je razstavila avtoportret. Spomladi 1897 se je kot prva slovenska slikarka udeležila beneškega bienala, ponovno pa ji je uspela tudi uvrstitev na pariški Salon.


V Sarajevo z velikimi pričakovanji


Po nekajletnem bivanju v domovini se je odločila za vnovičen odhod iz Ljubljane. Odpravila se je v Sarajevo, ker je najbrž upala na večja naročila. Avstro-ogrska monarhija se je namreč po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 trudila deželo modernizirati in okrepiti bosansko identiteto, zato je v Sarajevo vabila umetnike in intelektualce. Kmalu se je vključila v družbo nemških in avstrijskih slikarjev. V Sarajevu se ji je uresničila želja po večjem naročilu, to je prišlo od nadškofa Stadlerja. V jezuitski cerkvi sv. Cirila in Metoda je v letih 1897 in 1898 naslikala dve večji kompoziciji, in sicer Čaščenje Marije in Zedinjenje Cerkva.

Med bivanjem v Sarajevu je slikarka kljub obilici drugega dela še vedno portretirala, med drugim hrvaškega škofa Josipa Juraja Strossmayerja, portret je bil namenjen ljubljanski mestni hiši. Župan je bil Ivan Hribar.
Redno dopisovanje z domačimi kaže na Ivanino tesno povezanost z družino, zato je bilo leto 1899 zanjo še posebej težko. Po daljši bolezni je umrla mlajša sestra Fani, čez nekaj mesecev pa še oče Jakob.

Jeseni 1900 je sodelovala na prvi slovenski umetniški razstavi, ki jo je v Ljubljani organiziralo Slovensko umetniško društvo. Za razstavo je prispevala osem slik.

Kobilca se je morala nenehno boriti za preživetje. Ker ji ga lastno slikarstvo ni zagotavljalo, je poučevala, čeprav je to nerada počela. Zapisala je, da bi že še šlo, če bi zaslužila malo več denarja, »a to vedno stiskati in tako silno vse natanko računati − to je res strašno«. Pomemben vir dohodka so bila naročila in prodaja del. Kot hči obrtnika je bila vešča v trgovanju in sliko je raje prodala nekoliko ceneje, saj je upala, da se bodo zadovoljni naročniki še vrnili.
Po osmih letih se je vrnila iz Sarajeva domov, eden od razlogov je bila materina bolezen, v pismu sestri Mariji pa je napisala, da ima tam veliko konkurenco.

image
Ivana Kobilca oktobra 1926, dva meseca pred smrtjo. Fotografija arhiv Narodne galerije

 

Nemirni duh


Po slovesu od Sarajeva se je za kratek čas odpravila na Dunaj in se nato ustalila v Ljubljani, kjer je nameravala odpreti slikarsko šolo, a želja se ji ni uresničila. Vse življenje je privatno poučevala dekleta, v šolskem letu 1905/1906 pa jih je z risarskimi veščinami seznanjala na ljubljanski višji dekliški šoli. Kobilca je na šoli poučevala le eno šolsko leto, nato pa jo je nemirni duh gnal naprej. Tokrat se je napotila v Berlin. Leta 1906 ji je umrla mama, dve leti prej brat Josip in vedno manj je bila vezana na Ljubljano, zato se je decembra 1906 odpravila na Nemško.

V Berlinu je portretirala bogate meščane, slikala žanrske podobe in največ tihožitja, »ker te se le najlažeje prodajo, in ker mora človek veliko imeti, če bi kteri prišel da lahko izbere, če pa ne, pa kadar imam prav veliko, pošljem po majhnih nemških razstavah in če po ceni dam, se bode že poprodalo, vsaj drugi tudi tako delajo,« je napisala v pismu.

Ivana Kobilca je precej dala na svoj videz. Veliko je šivala in tudi v pismih je večkrat omenjala obleke. Iz Sarajeva je pisala: »Jaz si bodem pustila tukaj eno kiklo napraviti, […] ta črna je že vsa strgana in čeden mora le človek vedno biti, ker tu je vse zelo po modi.« Ko je bila povabljena na poroko, je prosila sestro Marijo, da ji dajo sešiti elegantno svileno obleko. V pismih pogosto omenja klobuke: »Jaz sem si za 11 Mark en panama kupila za vsaki dan, je prav dober, se vé ne velikega, ker mi ne stoji in so tudi predragi.« Veliko pa je dala tudi na pričesko in Mariji je iz Berlina pisala: »Jaz sem si pustila − lase − napraviti, veš sem kar plešasta postala, tako da je bilo res čudno in noben klobuk ni več držal se na glavi − no sedaj sem − pomlajena.«


Kobilca je v Berlinu veliko slikala, saj je pogosto pisala, da ji dela ne zmanjka. Zaradi prve svetovne vojne je morala zapustiti mesto. Poslovila se je od prijateljic, jeseni 1914 je svoje premičnine deloma zbrala, deloma preprodala in se za stalno preselila v Ljubljano, na Cankarjevo nabrežje k sestri Mariji.

Doma je še vedno veliko slikala, največ tihožitja, portretirala pa je nekoliko manj, saj so naročila zaradi vojne ter lažje dostopnosti fotografije usihala.

Slikarka je vse življenje bolehala. Kakor je pogosto pisala domov, so jo pestile različne bolezni. Po zahtevni operaciji je 4. decembra 1926 umrla v Leonišču v Ljubljani.

Kljub vsej pestrosti evropskih metropol in številnim selitvam, ali morda prav zaradi tega, je bila Ivana pogosto neskončno osamljena. Iz Sarajeva je domačim voščila vesele velikonočne praznike, ki jih je preživela sama v ateljeju, podobno se ji je godilo v Berlinu. Leta 1908 je v predpustnem času sestri Mariji pisala: »Tu je veliko plesov in menda še bodejo, jaz se vé ne grem nikamor, ker tako nobenega tacega znanca nimam in ker to tukaj veliko stane, v družbo bi pa rada šla, zaradi znanja, a do sedaj še nimam tacih ljudi, da bi me kam spravili, to bi se vé meni koristno bilo, a treba je potrplenja, morda počasi.«