Zvonko Kovač, netipični slovenist iz Zagreba

Lavreat Pretnarjeve nagrade pravi, da okoliščine za slovenistiko v Zagrebu niso več take, kot so bile.

Objavljeno
14. september 2016 12.43
Igor Bratož
Igor Bratož
Mednarodno Pretnarjevo­ ­nagrado in častni naslov 'ambasadorja slovenske književnosti in jezika' je prejšnji­ teden na velenjskem festivalu­ Lirikonfest prejel leta 1951 ­rojeni hrvaški literarni­ ­zgodovinar, južnoslavist in pesnik dr. Zvonko Kovač, redni­ profesor­ na oddelku za južnoslovanske­ jezike in književnosti ­Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu.

Gospod Kovač, kako vas je zaneslo v bližino slovenščine?

Odrastel sem blizu farovža v Dolnji Dubravi, župnik in njegova kuharica sta bila Slovenca, tako da sem že pri petih letih znal kako slovensko besedo. Tudi pozneje, v gimnaziji v Čakovcu, smo imeli povsem resno branje, slovenska literatura je bila dobro zastopana. Potem sem šel na jugoslavistiko v Zagreb, kjer sem se znašel v zadnji generaciji, ki ji je predaval natančen in odličen profesor Fran Petre. Kasneje se sicer nisem natančno ukvarjal s slovensko literaturo, samo v primerjavah s hrvaško, srbsko in drugimi južnoslovanskimi književnostmi, ko pa smo bili prisiljeni postaviti novo slovenistiko, se je pokazalo, da Krešimir Nemec odhaja na kroatistiko, Ivan Cesar je prezgodaj umrl, Aleksandar Šljivarić je zbolel in da bom moral marsikaj narediti sam.

Bili ste predstojnik katedre za slovenski jezik in književnost na Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu v študijskih letih 1995/1996 in 1999/2000, v utemeljitvi za Pretnarjevo nagrado pa je poudarjeno, da ste 'predvsem od leta 1966' skrbeli za razvoj slovenistike na zagrebški FF.

Da, natančno od takrat, ko je na slovenščini ostala le lektorica ­Milojka Jakomin in sem se moral začeti ukvarjati še z jezikom, dobili smo še lektorico iz Slovenije Matejo Tirgušek. Zastavil sem študij, odprt južnoslovanskim filologijam in številnim kolegom, veliko pa so nam pomagali kolegice in kolegi iz Ljubljane in Maribora, ki so zmeraj radi prišli na posamezna in semestralna predavanja.

Pred desetletjem ste v pogovoru­ za Delo povedali, da se mora slovenistični študij v Zagrebu razlikovati od študija v Sloveniji. Kakšen profil ima torej zagrebška slovenistika, o kateri vemo, da ima dolgo tradicijo? Se razlikuje od reške, osiješke, zadrske? Pravzaprav sta zdaj ostala le dva lektorata.

Zadar le deloma, ker je tam samo lektorat z mojim nekdanjim doktorandom Klemnom Lahom, škoda, pred krizo smo imeli namen vključiti v delo še enega lektorja, potem pa so prišli tudi bolonjski programi in tam je slovenščina zdaj na kroatistiki izbirni predmet. Možnost resnega študija slovenskega jezika in književnosti je torej zdaj le v Zagrebu, je pa specifičen, ker je vključen v južnoslovanske študije. V zadnjih letih so najpogostejše kombinacije, ki jih študenti izbirajo, slovenistika in bolgaristika, slovenistika in makedonistika, slovenistika in srbistika. Slovenistika je ena najpogostejših izbir in tako je že petnajst let.

Se je interes hrvaških študentov za slovenistiko v času po osamosvojitvi obeh držav spreminjal?

Kolegom doma in v Sloveniji pogosto pravim, da si ne moremo privoščiti študija slovenskega jezika in literature, ki bi bil brez južnoslovanskih študij, to bi bilo premalo dela za preveč učiteljev. Tu je pač potreben kompromis. Smo pa zdaj tudi kadrovsko na boljšem, Anita Peti-Stantić je bila asistentka, docentka in je zdaj redna profesorica, uspešna jezikoslovka, naredila je tudi slovensko-hrvaški in hrvaško-slovenski slovar, asistentka Ivana Latković je dobila docentsko mesto, imamo tudi asistentko za slovenski sodobni jezik Jeleno Tušek, lektorica iz Slovenije je zdaj Meta Lokar.

Imamo torej pogoje za petletni študij, celo na doktorskem študiju sem imel tri kandidate, njihova tema je bila v celoti ali delno slovenistična. Če natančneje odgovorim na vaše vprašanje: v Zagrebu smo ugotovili, da je vse drugo le improvizacija in da moramo imeti lasten študij. Začeli smo s slavistiko, zdaj imamo bolonjski študij južnoslovanskih jezikov in književnosti, ki ne zajema le posameznih filologij, ampak – te predmete vodim jaz – tudi primerjalne zgodovine.

Razvil sem specifičen pristop, ki mu pravim medkulturni. Zavedati se moramo, da je bila slovenistika v Zagrebu, nekoč sem zapisal, zmeraj napol 'tuja', napol 'domača', veliko so predavali Slovenci, Celestin, Ilešič, Petre, Toporišič je bil dolga leta lektor v Zagrebu, a ne smemo pozabiti, da nočemo postati tretja slovenska slovenistika po Ljubljani in Mariboru, ampak prva v ­mednarodnem okolju.

Kakšen je po vaših opažanjih zdaj interes hrvaškega bralstva za slovensko literaturo, kako so ti bralci opremljeni s prevodi slovenskih avtorjev?

Sodobna književnost je kar dobro pokrita, ohranile so se nekatere stare povezave med pisatelji, prevajalci in založniki, Branko Čegec je vsekakor med njimi, prevodov je precej, tudi poezije. Želel bi si, da bi si obnovili klasike in dobili novega Prešerna, Cankarja, Jurčiča, Kozaka, Kosmača itd.

Ponujam vam možnost, da se zamerite: Kakšno je vaše mnenje o tem, da bi bila na slovenskih univerzah­ omogočena predavanja oziroma­ celotni študijski programi v neslovenščini?

O tem so me že spraševali in odgovoril sem, da smo humanisti morda malce preveč občutljivi: sicer stavim na kontinuiteto, a vendar, če bi kdo napisal odmevno študijo o slovenski književnosti v tujem jeziku, celo v dominantni angleščini, bi bilo to slovenistiki samo v prid. Mislim pa, da je zelo nevarno za družbo, če naravoslovci pišejo razprave samo v angleščini, saj tako tudi intelektualci­ izgubimo stik s terminologijo, o strokovnjakih pa se lahko zdi, da se oddaljujejo od družbe, v kateri živijo. To ni pomanjkanje nacionalne zavesti, domoljubja, a deluje, kot da ne bi imeli občutka za to, da jih kolektiv potrebuje.

Ste poznali dr. Toneta Pretnarja?

Po naključju sva se spoznala v Dubrovniku na poletni šoli hrvaškega jezika in književnosti, kjer sva predavala. Odprt, vesel človek, takoj sva prevedla neko pesem. Veliko so mi povedali o njem tudi slovenski kolegi. Škoda, da ga ni več tu.

Vas je naziv ambasadorja ­presenetil?

Nisem tipični slovenist, pa saj je danes že težko ali nemogoče najti take profile, kakršna sta bila Pogačnik ali sarajevski slovenist Juraj Martinović. Nekdaj je bilo dovolj dela, danes pa moramo iskati vedno nove možnosti za pridobivanje študentov. Sam posvečam posebno pozornost prevajalstvu, uvajam tako imenovano medknjiževno kritiko del avtorjev iz regije. Današnji slovenist v Zagrebu mora nujno imeti tudi južnoslovansko dimenzijo, ker se sicer lahko preveč zapre v kabinet in enostavno nima dovolj dela.