Adamič, vznemirljivo življenje in nepojasnjena smrt

Najuspešnejši slovenski izseljenski pisatelj Louis Adamič (1898–1951), doma iz Blata pri Grosuplju, je v ZDA odpotoval pri rosnih petnajstih letih, leta 1913. V domovino se je na nekajmesečni obisk vrnil samo dvakrat. Leta 1951 je na svojem posestvu v Milfordu, v državi New Jersey, umrl v nepojasnjenih okoliščinah.

Zaradi prodornosti svojih dvajsetih knjig, približno petsto člankov in leposlovnih revijalnih objav, predavanj, radijskih oddaj ..., je Adamič postal pisatelj nacionalnega ugleda in gost predsednikov Franklina Roosevelta in Harryja Trumana, dobitnik različnih nagrad, priznanj in pisateljskih štipendij.

Užival je zasebno in javno podporo tako priznanih literatov, kot so Upton Sinclair, Sinclair Lewis, H. L. Mencken, Sherwood Anderson in F. Scott Fitzgerald. Njegova dela so bila izbrana za police knjižnice v Beli hiši, prodrla so v antologijo izbrane ameriške proze, med učbenike na številnih ameriških kolidžih, med literaturo, ki so jo razdelili ameriškim vojakom ob vstopu ZDA v drugo svetovno vojno, med dela, ki so bila deležna vedno novih izdaj, ponatisov in prevodov v druge jezike. Danes Adamiča citirajo najuglednejši ameriški avtorji s področja migracijskih in etničnih študij, multikulturalizma, enakopravne integracije priseljencev in razvijanja medkulturne zavesti.

Dr. Janja Žitnik Serafin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU je največja poznavalka Adamičevega dela in življenja v Sloveniji. Posvetila mu je doktorat Zadnje obdobje Adamičevega literarnega ustvarjanja, v zadnjih tridesetih letih pa je o njem napisala vrsto knjig, razprav in člankov za ugledne domače in tuje strokovne revije. »Kot svojevrsten pisatelj in politični samotar je bil v vsakem trenutku svoje ustvarjalne kariere tako rekoč na novem vrhuncu družbene angažiranosti. S svojim književnim in novinarskim delom ter z javnimi akcijami se je intenzivno posvetil skoraj vsem političnim, ideološkim, socialnim in moralnim problemom svojega časa, problemom, ki jih je velikokrat občutila na svoji koži tudi tedanja generacija Slovencev,« je povedala.

Novejša odkritja Adamiča

Vsekakor je Adamič človek in avtor, ki navdihuje tudi današnje generacije. Pred kratkim je na pobudo umetnikov Marka Peljhana in Alenke Pirman v sodelovanju med Zavodom Projekt Atol, Združenjem Slovenska izseljenska matica in Littero picto v izvrstnem prevodu dr. Aleša Debeljaka izšla knjiga Resnica o Los Angelesu in kmalu bodo sledili novi prevodi.

»Adamič ni predpisana literatura pa tudi v modi ni. Pod roke mi je prišel pred dvema letoma med stikanjem po Bežigrajski knjižnici in odločila sem se, da ponovno poskusim. V srednji šoli sem se namreč že trudila z njegovim Dinamitom, knjigo obetavnega naslova, ki pa je bolj kot roman popis zgodnjih anarhističnih delavskih bojev v Ameriki. Ampak odkar se Slovenci 'tenstamo' v lastnem soku, sem se začela zanimati za 19. stoletje, kulturni boj, nacionalizme ipd. Izkušnje preteklega časa, ki jih podoživljamo danes. Adamičeve knjige so me popolnoma presenetile in začela sem jih brati na dušek, obenem s članki in informacijami o njegovem burnem življenju,« je po izidu dela dejala Pirmanova:

»Bil je moderni sodobnik predmoderne Alme Karlin – oba sta bila v tridesetih letih izredno uspešna pisatelja bestsellerjev s po več deset tisoč prodanimi izvodi –, ki je med prvim obiskom, v času Aleksandrove diktature, Slovenijo doživel kot bukolično ruralno idilo, v kateri njegove sestre na kmetiji vezejo robčke z egiptovskimi motivi za angleške trgovce. Med drugo svetovno vojno je bil na večerji pri predsedniku ZDA in je verjetno edini Slovenec, ki ga je tožil Winston Churchill. Z vsem svojim vplivom je takrat aktivno podpiral, a po vojni tudi odprto kritiziral Tita. Pritegnilo me je dejstvo, da je ves čas razmišljal s svojo glavo in bil na koncu že vsem v napoto, tako da se še danes ne ve dobro, katera organizirana politična skupina ga je pripravila do samomora leta 1951, oddahnile so si verjetno vse. Na svetu je (bilo) veliko pogumnih ljudi in veliko dobrih knjig, vendar imamo do 'naše gore listov' drugačen odnos. Vsekakor potrebujemo mrtve osebnosti, na katere lepimo svoje projekcije. A kaj ostane, ko povre provincialnost, ki mi je omogočila, da sem zgoraj navedena dejstva sploh prepoznala kot 'presežek'? Mislim, da ostanejo pronicljiva Adamičeva besedila, ki razgaljajo univerzalni družbeni mehanizem, v katerem se tudi mi zdaj pražimo že več kot dvajset let. Morda je spet čas, da vzamemo v roke njegov Dinamit?«

Ohranil je »neizgubljivo notranje slovenstvo«

Debeljak je v preteklih letih večkrat opozarjal nanj v svojih kolumnah in nekaterih predavanjih, o tem, kako in zakaj mu je Adamič tako zlezel pod kožo, pa pravi: »Kot 15-letnik iz Grosuplja je hodil v Ljubljano na gimnazijo, zaradi naprednih preporodovskih idej pa so ga izključili iz šole. Odšel je na krovu čezoceanke v novi svet, po stopinjah mnogih emigrantov. Utelešal je izkušnjo 20. stoletja, ki je izkušnja izgnanstva zaradi političnih ali ekonomskih razlogov. Na obalah novega sveta pa se drugače od mnogih emigrantov ni izgubil, ampak je izdelal novo identiteto, ki ni bila samo osebna in državljanska, ampak tudi umetniška in ustvarjalna, kar je velik dosežek. Začel je pisati v angleščini, jeziku posvojene domovine, hkrati pa ohranil vsaj v nekaterih knjigah to, kar Oton Župančič imenuje 'neizgubljivo notranje slovenstvo'. Adamič je že kot Fulbrightov štipendist z ženo Stello Sanders prišel med obema vojnama na obisk v stari kraj. Galvaniziral je slovensko kulturno javnost in razdelil občinstvo. Izkazalo se je, da je vrsta kulturnih delavcev pokazala visoko stopnjo sumničavosti do tega, da bi Adamič, ne glede na svoje korenine, povezavo s starim krajem in besedili, lahko bil slovenski pisatelj, saj da je zaradi jezika, v katerem je pisal, zgolj in izključno Američan. Župančič je hitro opozoril na izključevalnost in šovinistično naravo tovrstnega nacionalizma, ki vse, kar ni naše, obravnava kot nečisto in zavrženo. V 20. stoletju, obdobju množičnih migracij ljudstev in posameznikov, je bilo zame odrešujoče prav spoznanje, da človek ni zreduciran na eno samo razsežnost, običajno etnično, ampak je palimpsest posameznikove osebnosti sestavljen iz različnih identitet. To je bilo dragoceno spoznanje, ki sem ga izcedil iz Adamičeve življenjske in umetniške zgodbe.

Kriza Ljubljanskega zvona

Zanimivo, že ob prvem obisku v Sloveniji leta 1932 je Adamič med slovensko literarno srenjo ustvaril razburjenje – za to imata v resnici največ zaslug omenjeni Oton Župančič in njegov esej Adamič in slovenstvo, ki ga je Župančič objavil v Ljubljanskem zvonu septembra leta 1932.

Objava tega eseja je imela precejšnje posledice za slovenske literarne kroge: iz uredništva LZ so izstopili glavni sodelavci in objavili pojasnila o svojem odstopu v knjižici Kriza Ljubljanskega zvona. Fran Albreht, Josip Vidmar, Leban in še nekateri so se zgražali nad Župančičevo navdušenostjo nad Adamičevim optimističnim pisanjem. Adamič pa je bil samo pronicljiv opazovalec in portretist družbe ter njenih posameznikov. Seveda sugestiven, kar je že takrat bil tipičen ameriški pristop k pisanju. Ampak to samo kaže na to, da je vse, kar je pisal, pisal iz sebe, avtentično. Nenarejeno.«

Po mnenju dr. Žitnik Serafinove je bilo o Adamiču od njegove smrti leta 1951 do simpozija ob tridesetletnici njegove smrti leta 1982 zelo malo govora. Tu in tam je izšel kakšen članek. Obenem je dolgo prevladovalo mnenje, da je bil prevod njegovega dela Orel in korenine – na svojevrsten način napisano reportažno pripoved o Jugoslaviji po sporu z Informbirojem v letih 1948 in 1949 ter o življenju Josipa Broza - Tita – strašansko cenzurirana različica ameriške izdaje.

Dr. Žitnik Serafinova je ob natančni primerjavi ameriške in slovenske izdaje ugotovila, da ni šlo za cenzuro. »Pač pa je ameriška izdaja bila strašansko cenzurirana verzija Adamičevega rokopisa. Izpustili so več kot tretjino teksta, kjer je bil avtor kritičen do ameriške notranje in zunanje politike, navsezadnje je šlo za čas makartizma in takšnega zapisa si niso upali objaviti.

Devet mesecev po njegovi smrti je ta njegova najpogosteje omenjena knjiga izšla pri newyorški založbi Doubleday & Company. Najpogosteje omenjena tudi zato, ker so ga, ko je knjiga nastajala, našli mrtvega na njegovem posestvu v Milfordu v New Jerseyju in ker je šlo za knjigo, ki je v resnici glede na čas nastanka bila prva biografija Tita in je hkrati vsebovala eno prvih kompleksnejših obravnav vzrokov in posledic jugoslovanskega razkola z Informbirojem.

Orel in korenine, prva Titova biografija

Adamič je bil za svoj čas izjemno progresiven; po ZDA je imel ob izidu vsake knjige predavateljske turneje, na katerih naj bi predstav­ljal svoje knjige, a jih je v resnici izkoristil za nadrobno promoviranje svojih konkretnih predlogov za spremembo in izboljšanje družbe: bili so usmerjeni politično, v spremembo zakonodaje, odnosa, opozarjanje na določene pravice, ki so bile zanemarjene pri določenih etničnih skupinah ...

Poleg tega je Adamič delal raziskave, vprašalnike je pošiljal na tisoče naslovov v ZDA, predstavnikom različnih etničnih skupin in ras. Bil je politični maverick, nikdar se ni opredeljeval ne levo ne desno – čeprav je leta 1948 sicer sodeloval v predvolilni kampanji predsedniškega kandidata Henryja Wallacea. V političnem smislu Adamič ni imel protekcije, a kot pravi Žitnik Serafinova, njegova pot zagotovo ne bi bila tako uspešna, če ga ne bi podprli najbolj znani ameriški pisatelji, to dejstvo je bilo odločilno za njegovo kariero.

V domovino se je vrnil dvakrat

Louis Adamič se je v domovino vrnil dvakrat, v letih 1932/1933 – takrat se je srečal z Borisom Kidričem, predstavniki ilegalne komunistične partije, Edvardom Kardeljem, Dušanom Kermaunerjem – v tistem času so ustanavljali revijo Sodobnost in Adamič je bil na ustanovitvenem sestanku. Med tem obiskom je izvedel, kaj se dogaja v tako imenovanih glavnjačah, beograjskih političnih zaporih, kaj kraljeva policija počne z ilegalnimi komunisti in drugimi političnimi zaporniki – vse to je nato objavil v knjigi Boj (Struggle). S tem je pravzaprav že dobil čebelico pri tedanji novi vladi.

Ko je junija 1948 prišlo do resolucije Informbiroja in izključitve jugoslovanske komunistične partije iz Kominterne, je bil Adamičev obisk leta 1948 dobrodošel. Sam je sicer prišel z drugačnimi načrti, predvsem literarnimi – hotel je napisati roman Vzgoja Michaela Novaka –, a ko je na lastne oči videl vročo situacijo, predvsem rožljanje orožja ob jugoslovansko-bolgarski in jugoslovansko-romunski meji, se je odločil, da bo napisal knjigo o novi Jugoslaviji, o Titu, o razlogih za razkol v vzhodnem bloku. Tako je nastala knjiga Orel in korenine.

Po končanem prvem obisku Jugoslavije in vrnitvi v ZDA je leta 1934 objavil svoje najuspešnejše delo Vrnitev v rodni kraj (The Native's Return, 1934), ki je doživelo impresivno število izdaj in ponatisov. Adamič je v nekaj mesecih po izidu knjige menda prejel od bralcev okoli tri tisoč pisem. Ker je v njej napovedal kralju Aleksandru skorajšnjo nasilno smrt, je pisatelj takoj po atentatu na kralja v Marseillesu še istega leta postal v ZDA prava atrakcija in novinarji so ga dobesedno okupirali z intervjuji.

Poleg te uspešnice je leta 1934 objavil omenjeno knjižico Struggle, ki prinaša pričevanja o nečloveških metodah pri zasliševanju jugoslovanskih komunistov. Obe knjigi sta bili v Jugoslaviji prepovedani, zanju je Aleksandrov režim uvedel stroge zaporne kazni za prodajo in celo za posedovanje. To je razumljivo, saj je Adamič v obeh delih napadel Aleksandrovo diktaturo: kritiziral je tudi srbsko zatiranje drugih narodov v tedanji kraljevini Jugoslaviji.

Churchillova tožba

Pisatelj Upton Sinclair je Adamiču predlagal, naj popiše svoj obisk pri predsednikovih, in tako se je leta 1945 lotil pisanja knjige Večerja v Beli hiši (Dinner at the White House, 1946). V njej je kot Rooseveltov povabljenec na večerjo v Belo hišo ob obisku Churchilla januarja 1942 poročal o njihovem tedanjem pogovoru, obenem pa z veliko mero kritike komentiral ta pogovor v luči poznejših potez ameriške in britanske zunanje politike. Zaradi ene od opomb v knjigi ga je Churchill tožil in tožbo dobil.

Vizionarski napovedovalec prihodnosti

Naša sogovornica z ZRC SAZU je povedala, da so Adamičeva dela odmevala še daleč v drugo polovico 20. stoletja. »Adamičeva družbena kritika skoraj vselej zajema na eni strani zgodovinsko perspektivo – ta je še posebej prisotna na primer v delih Dynamite in My Native Land, tudi v večini njegovih del s področja priseljenstva in medkulturne problematike ter v njegovem zadnjem, posthumno objavljenem delu.

Na drugi strani pa njegova kritika običajno vključuje poleg analize preteklih in sodobnih razmer tudi vizionarske napovedi prihodnjih smernic in dogodkov, ki so se pozneje tudi uresničili. Merim predvsem na njegova predvidevanja o poznejšem razvoju medkulturnih odnosov v ZDA, prav tako pa tudi na njegove lucidne napovedi poznejšega družbenega razvoja socialistične Jugoslavije, mednarodnega pomena Josipa Broza - Tita in poznejših težav, ki jih je jugoslovansko vodstvo zasejalo z nekaterimi napačnimi odločitvami v prvih letih povojnega režima.

Nič manj jasnovidne niso bile nekatere Adamičeve napovedi o ekonomskih, socialnih in političnih smernicah prihodnjega družbenega razvoja v svetu.

O Adamičevi še vedno prepričljivi aktualnosti priča tudi znanstvena monografija Dana Shiffmana, ameriškega profesorja literature in enega najpomembnejših ameriških adamičeslovcev. Tudi v nedavno objavljeni enciklopediji ameriške mnogoetnične književnosti je Adamiču odmerjeno obsežno samostojno geslo. »Ni presenetljivo,« je poudarila Žitnik Serafinova, »da tudi današnja citiranost Adamičevih del in prisotnost njegovega imena v sodobnih aktualnih vsebinah na svetovnem medmrežju prekašata tovrstno prisotnost nekaterih najznamenitejših slovenskih pisateljev 21. stoletja, pa tudi mnogih najuglednejših še živečih in pokojnih slovenskih akademikov.«­