Tiskane izdaje
Begunka, delavka v tovarni, nepismena. To je švicarsko-madžarska pisateljica Agota Kristof leta 1956, stara 21 let.
Upanje, da bi se lahko razvila v pisateljico, je enako ničli. A kljub temu je neka skrivnostna sila stvari obrnila po svoje. Ni postala le pisateljica, temveč slavna pisateljica.
Njeno literarni delo, ki je širše prepoznano kot mojstrovina, je trilogija Šolski zvezek, Dokaz in Tretja laž (slovenski prevod je izšel pri Študentski založbi leta 2011). Napisana je v svojevrstnem literarnem slogu, katerega glavni značilnosti sta skrajno preprost jezik in močno, odprto, alegorično sporočilo.
Izvenserijskost tega romanesknega dela zbuja radovednost, kakšne okoliščine so ga narodile. Odgovor lahko poskusimo najti v avtoričini kratki avtobiografski knjigi z naslovom Analfabetka (L'analphabète), ki je v originalu izšla leta 2004, v slovenskem prevodu pa se je pojavila pred kratkim.
Agotin memoar je sestavljen iz fragmentov, prizorov, ne povsem naključno izbranih, kajti vedno je v ospredju ali pa vsaj v ozadju vedno vprašanje jezika in pisanja. Začne se z besedami: »Berem. To je kot bolezen. Berem, karkoli mi pride v roke, pred oči: časopise, učbenike, reklame, koščke papirja, najdene na ulici, kuharske recepte, otroške knjige. Karkoli natisnjenega. Stara sem štiri leta. Pravkar se je začela vojna.«
Agota Kristof je v svoji materinščini znala brati prej, kot to obvlada večina otrok. Otroštva se spomni po vonjih, kaznovanju, igrah, pa seveda po branju in pripovedovanju zgodb. Najstniška leta je preživela v internatu. Družina je razbita, oče v zaporu, mati se komaj prebija skozi življenje.
To je mladost v revščini, komunističnem razčlovečenju, nesvobodi, ki pa je Agoti prinesla prve pesmi. Tretji del je zgodba o begunstvu v Švici, izgubi vsega, kar ji je bilo drago, strastnem boju s »sovražnim« jezikom, francoščino, ki je trajal do konca Agotinega življenja. Predvsem pa je zgodba o tem, kako postaneš pisatelj: »Tako da pišeš. Potrpežljivo in vztrajno in nikoli ne izgubiš vere v tisto, kar pišeš.«
Kot rečeno se med branjem Analfabetke nenehno postavlja vprašanje, koliko sebe je Agota vložila v znamenita dvojčka, ki sta glavna lika trilogije, in njuno zgodbo. Mnogi elementi so brez dvoma tu: kraj nekje v zakotju Srednje Evrope, vojna, zlovešč občutek, popolna moralna degradacija posameznikov in družbe, obsedenost s pisanjem, odhod čez mejo ...
Kraji in stvari, ki so v trilogiji brez imena, ga v Analfabetki dobijo, tisto, kar se tam kaže kot možnost, tu postane dejstvo. Zdi se, kot da sta se znamenita dvojčka priplazila iz pisateljičine podzavesti, v kateri so se nakopičili spomini na vojno, zatiranje, teror, osamljenost, tujstvo. Analfabetka iz te perspektive zazveni kot nekakšna fusnota k Šolskemu zvezku.
V tem kratkem memoarju še enkrat zažari njen nenavaden pisateljski slog – preprosti, kratki, jasni, osnovnošolski stavki, navzven nekako hladni, navzven pa kar žarijo pod čustveno težo povedanega. Brez okrasja, brez jezikovnih vragolij, samo goli stavki. Agota Kristof je živ dokaz, da med atribute, ki jih potrebuje pisatelj za uspeh, ne sodi nujno mojstrsko obvladovanje jezika, bolj pomembno je, kaj ima povedati. Vsebina. Tisto, kar bi lahko bila velika nemoč Agote Kristof, je njena velika zmaga. Agota Kristof zapiše, da je o nečem prepričana. Pisala bi kjerkoli, v kateremkoli jeziku.
