Angeli Toneta Pavčka

Najbolje prodajana leposlovna knjiga lanskega leta.
Objavljeno
02. april 2013 15.55
28.11.2010 Ljubljana, Slovenija. Sasa in Tone Pavcek na pesniskem večeru v Kinu Siska.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Igor Divjak
Igor Divjak

Na spominski strani Toneta­ Pavčka na facebooku, ki jo je kot všečno označilo več kot devet tisoč obiskovalcev, je rubrika, v kateri sprašujejo, kako bi priljubljenega pesnika označili z eno besedo. Med odgovori najdemo pridevke: srčen, radoživ, iskriv, ljubiteljživljenja (skupaj napisano), pa tudi nagajiv, temeljit in podobne.

To seveda ne preseneča, saj vemo, da je bil Pavček nekaj desetletij med najbolj priljubljenimi slovenskimi pesniki. Novica o njegovi smrti leta 2011 se je uvrstila na vrh najbolj branih spletnih novic, leto kasneje izdana zbirka Angeli pa je postala najbolj prodajana slovenska knjiga.

Vedno znova poudarjen vitalizem je ena izmed lastnosti, po katerih si bomo Pavčka najbolje zapomnili. V dokumentarcu, ki ga je leta 1997 o njem posnela TV Slovenija, jo je opisal z naslednjimi besedami: »Z leti prideš v prešo besedja in si ali sprešan ali prešeren.« Nedvomno je taka radoživa, možata drža vredna občudovanja in zahteva spoštovanje, novice o tem, da je poezija med ljudmi tako priljubljena, pa so razveseljive, vendar bi, če želimo, da je kritiški pravici zadoščeno, zgornjim pridevkom morali dodati vsaj še enega, ki se rima na prešeren – ta pa je primeren.

Čarobna formula za uspeh

Pavčkove pesmi iz zbirke Angeli, pa tudi iz starejših zbirk, so nadvse primerne za javno in družabno rabo, lahko jih poklonimo kot osebno ali poslovno darilo, kakšno zrecitiramo ob slovesnih priložnostih in prepričani smo lahko, da bo taka gesta naletela na dober odziv. Ob tem se ne postavlja le vprašanje, kakšna je čarobna formula za tak uspeh, ampak tudi, kako to, da je poezija večine drugih sodobnih avtorjev, tudi najboljših, popolnoma izgnana iz območja primernega. Ne le da se njihovih del ne poklanja za poslovna darila, tudi za osebno rabo se jih ne kupuje niti ne izposoja kaj dosti, saj njihove zbirke izhajajo v nakladi po dvesto ali tristo izvodov.

Na prvi pogled bi morda lahko rekli, da Pavčkove pesmi dela tako priljubljene njihova šegavost. Pesnik v rimah kot na zunaj najbolj prepoznavnem in starodavnem znaku pesništva humorno povezuje sodobne pojave in tradicijo. Na primer v pesmi Moderni angel: Ni na zemlji ne na svetu, / on je na internetu / ali na kakšnem drugem / tisočerem planetu. V zbirki naletimo še na angele letnih časov, pa v pesmih, ki se lotevajo težjih tem, angela za bolne in angela za slepe, glede na to, da je pisanje zbirke zaznamovala bolezen ob iztekajočem se življenju, pa vse pogosteje tudi na angela smrti in angela za umirajoče. Toda tudi ob resnih temah je rima sredstvo, ki pesniku omogoča, da pesem šegavo, vitalistično zaokrene. Angel vojakov po hudi moriji pomoli očenaš za padle. Potem ga čaka še odpoved / šefu. Naj mu olajša pezo, / sprejme skesano spoved / in da odvezo.

Rimane pesmi srca in zanosa

Morda so pesmi Toneta Pavčka uspešne ravno zaradi rim in ker zavestno ubirajo drugo pot od večine moderne poezije. Rime so izgubile svojo vrednost. / Rime ne prepričujejo, je že sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja pisal Kosovel.

Čeprav nekaj pesnikov, ki jih uvrščamo med naslednike Kosovelovega koncepta moderne poezije kot deformirane, montažne ali eksperimentalne forme, uporablja rime, Pavček tudi njim ni podoben, saj so njegove pesmi blagohotno ubrane tudi po notranjem kompozicijskem ustroju.

Tone Pavček je bil od Pesmi štirih predvsem pesnik srca in zanosa, ki sta ga opredelila že v Pesmi o zvezdah: A včasih so daleč poti, / da roka v roko ne seže, / a včasih preblizu so si, / da z nohti lahko / srce kdo doseže. Srce je sicer poznal tudi Kosovel, a pri njem je bilo dinamično razpeto v kontrastu med Kaosom in Kozmosom, že v pesmih Antona Podbevška pa je postalo potujena električna aparatura: moje vedno nemirno srce, ki se je zdelo kakor reflektor.

Kasneje so pesmi Boža Voduška, ki ga nekateri teoretiki označujejo za začetnika moderne slovenske poezije, osebnoizpovedni zanos izgnale iz pesništva, srce pa je kot v kakem prvobitnem poganskem obredu žrtvovano v spravno daritev / pošastim iz dna.

Srčnost in šegavost, ki ostajata v območju kolektivno primernega, sta kljub temu, da je njegovo pisanje v ostrem nasprotju z doktrinami moderne poezije, Pavčku prinesli status vodilnega nacionalnega pesnika. Ljudje ju sprejemajo kot iskreni, prepričljivi in vitalni tudi zato, ker je z njima pesnik premagoval lastne življenjske preizkušnje, med katerimi je bila gotovo najtežja sinov samomor, ki mu je skoraj vzel voljo do ustvarjanja.

Zaradi množične priljubljenosti Pavčkov položaj celo nekoliko spominja na vlogo, ki so jo nekoč imeli Oton Župančič, Simon Gregorčič ali France Prešeren, ki so radi prek pesmi v drugi osebi nagovarjali slovensko občestvo.

Pavček sicer ni neposredno nagovarjal Slovencev kot njihov izbrani poet, ki jim vije pesniški venec, njegov nagovor je bil prenesen v območje intime, kar je predvsem v času, ko bi morali biti pesniki po uradni socialistični dolžnosti inženirji duš, delovalo celo nekoliko prevratno.

Vseeno pa gre še vedno za drugoosebni kolektivni nagovor, četudi le v obliki dobrodušnega nasveta. Med najbolj znanimi verzi iz njegove zapuščine so: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. /.../ A če ne prideš ne prvič, ne drugič / do krova in pravega kova poskusi vnovič in zopet in znova.

Angeli današnjega človeka

Lahko bi torej rekli, da je uspeh Pavčkove zadnje zbirke Angeli pričakovan in uredniško načrtovan. S tem ni nič narobe in pesmim gre želeti čim več bralcev. Problem je le v tem, da številni temačni, zablodeli in zblojeni angeli modernega pesništva, ki bolj od Pavčkovih ustrezajo resnici današnjega človeka, pri nas ostajajo povsem na margini. Pa vendar se je po svetu že kdaj zgodilo, da so tudi taki doživeli prodajni uspeh.

Zbirko Tuljenje Allena Ginsberga iz leta 1955, v kateri najdemo hipsterje z glavami angelov /.../ ki so revni, razcapani, praznih oči in zadeti kadili in posedali, so do danes prodali v več kot milijon izvodih. Težko pa bi z Ginsbergom primerjali uspeh zelo dobre zbirke Esada Babačića Angel s scufanimi krili iz leta 1989, ki jo je najbrž prebrala le peščica.

Več prostora neprimernim angelom in demonom naš javni kulturni kod dopušča v rokerskih besedilih. Iz polpretekle zgodovine se spomnimo verzov Bore Đorđevića, ki so danes bolj aktualni kot kadarkoli: Poglej čredo, angel / sami pohabljenci in berači / množica blodečih slepcev.

Eden izmed razlogov za velik razkorak med v širši javnosti najbolj priljubljeno in dejansko najbolj ustvarjalno sodobno poezijo najbrž tiči v splošni predstavi o tem, kakšen je primeren pesniški jezik. Med ljudmi je še vedno zakoreninjena predstava, da mora biti rahlo privzdignjen, patetičen in riman, toda če pogledamo v antologijo najboljše mlade poezije Mlade rime, ki je izšla leta 2011, ugotovimo, da v njej paradoksalno ni praktično nobene rimane pesmi.

Priznan, a v primerjavi s Pavčkom po branosti kljub vsemu marginalen pesnik Primož Čučnik, ki se trudi pesniško govorico približati pogovorni, velikokrat poudarja, da tradicionalni pesniški kod deluje že brano, umetelno in vsiljeno. Po drugi strani pa še tako domiselne eksperimente na podlagi govorjenega jezika formalen javni okus zavrača kot ­igračkanje.

Kaj pa Feri Lainšček?

Posrečen poskus, kako premostiti razkol med primernim rimanim, v stopice razgibanim pesništvom in ne nujno primernimi osebnimi fantazijami, je v zadnjem času ponudil Feri Lainšček z zbirko Ne bodi kot drugi, na katere naslovnici spet najdemo angela.

Z bizarnim, skorajda cenenim kombiniranjem rim, ki ga dopolnjuje z romantično topografijo daljave, ciganskimi odkloni in lažmi, vabi na potovanje onkraj gotovega in primernega, pa kljub temu priljudnega. Številni obrazci, ki jih uporablja, so pobrani iz popkulture, prek njih pa v pesništvo poleg angelov pretihotapi tudi kakega zlodeja in demona, saj ljubezen ni reka, ki teče po strugi.

Nekaj pesmi je že doživelo lep uspeh tudi prek uglasbitev, zato vse bolj kaže, da bi prav Lainšček lahko nasledil Toneta Pavčka v vlogi najbolj priljubljenega slovenskega pesnika in s kančkom nadrealistične metaforike nekoliko razširil meje javno sprejemljivega okusa.