Tiskane izdaje
Mož je bil že mlad menda ogromen, trmoglav in nagle jeze. Ko v Celju ni izdelal nižje gimnazije, je od doma pobegnil v Zagreb, da je lahko ponavljal razred, preživljal pa se je z nočnim delom v pekarni. Tako mlada leta Antona Novačana opisuje slavist
Anton Šepetavc.
Šepetavc nadaljuje, da je Novačan že na Hrvaškem, kjer se je šolal na gimnazijah v Karlovcu in Varaždinu, začel objavljati pesmi. Vendar je vztrajal, da so ostale v slovenščini, in tako je tudi bilo. V Pragi je leta 1915 doktoriral iz prava, vmes pa, kot piše Šepetavc, »prepričan, da je potomec celjskih grofov – če ne zakonski, pa vsaj zunajzakonski«, vsako leto nekam odpotoval. V Pariz, München, Moskvo... Pozneje je potepanje, službovanje in bivanje
v tujih deželah zaznamovalo njegovo življenje in literarni opus.
Celjski simpozij
Pred tednom dni je v Celju Inštitut za kulturno zgodovino pri ZRC SAZU izvedel simpozij o Antonu Novačanu (1887–1951), ki ga je pripravil Igor Grdina, eden redkih domačih poznavalcev po drugi svetovni vojni pri nas prezrtega pisatelja in politika. Poleg tega so se prejšnji teden na odru ljubiteljskega gledališča Kuda Zarja Trnovlje začela že 19. Novačanova gledališka srečanja. Za simpozij so o Novačanu in njegovem času prispevke pripravili Anton Šepetavc, Tone Kregar, Neža Zajc, Pavlina Bobič, Petra Testen, Helena Dobrovoljc, Aleksandra Bizjak, Andrej Rahten in seveda omenjeni Igor Grdina, v Trnovljah pa bodo slovenska amaterska gledališča ob koncih tedna ves oktober in večji del novembra uprizarjala komedije.
Anton Novačan je, ko je še živel, v Evropi postal predmet govoric o nekem boemu, ki trdi, da je ljubosumen zaradi vseh žensk, ki obstajajo, celjski Nemci so se po navedbah Šepetavca pred njim raje skrili, kakor mu pogledali v obraz, saj je slovel tudi po svoji moči. Nekemu pripadniku Radićeve Hrvaške radikalne stranke je zlomil obe roki, nekega katoliškega poslanca pa oklofutal. Že med prvo svetovno vojno so ga kot jugoslovanskega nacionalista zaprli v Celju in Gradcu. Po vojni se je zavzemal za konfederativno republiko Jugoslavijo, potem pa prestopil k monarhistom in si za to prislužil diplomatska službovanja na Poljskem,
v Romuniji, Egiptu, Avstriji in Italiji. Po okupaciji je leta 1942 pobegnil
k Britancem, ki so ga zaprli osumljenega vohunjenja za Nemce, potem je bil uradnik pri jugoslovanski emigrantski vladi v Kairu.
Iz tistega časa oziroma njegovih spominov 1942–1945, ki so izšli šele leta 1986, Šepetavc navaja tale odlomek:
»Kaj pa sem bil jaz do zdaj? Deset, dvajset let nazaj je odšumelo mimo mene kakor voda. Kaj sem storil velikega? Nič! Največja napaka je bila, da sem se pečal s politiko...
Zdaj sem star 55 let – veliko več rogovili ne bom. Izgubil sem denar, posestvo, romantiko svojih moških let – vojna me je zagnala v tujino, tu sem miloščinar naše vlade..., ki je sama miloščinarka – in ni izhoda.«
Novačan izvira iz kmečke družine z desetimi otroki v Zadobrovi pri Celju, počiva pa na pokopališču v bližnjem Vojniku – tja ga je po smrti upepeljenega iz Argentine pretihotapila vdova Josefina, ki so jo klicali Pepuša. Novačan je govoril več jezikov. Po drugi vojni je pristal v Trstu, od tam pa sta se
z ženo izselila v Argentino. Potomcev ni zapustil, ostala je le njegova literatura.
Ker je bil uživač in advokat ter diplomat, zapuščina ni obsežna, morda za Slovence tudi ne pretirano pomembna. Toda njegova drama v ritmizirani prozi Herman Celjski iz leta 1928 še vedno, kakor piše Marijan Pušavec, »velja za živo umetnino«. Josip Vidmar jo je opisal kot primer jezikovne svežine. Prozna dela Naša vas 1, 2, Samosilnik in drama Veleja so bolj zanimiva za kmečko okolje, iz katerega je prišel, saj se dogajajo v severni okolici Celja. Mladostna poezija je razdrobljena po arhivih večinoma tujih knjižnic, zrelejše pesmi pa so le bile izdane v zbirki sonetov Peti evangelij, upesnitvi Jezusovega življenja. Poleg omenjenih spominov na leta v kairskem izgnanstvu je to vse.
Celjski simpozij je nadaljevanje proučevanja in prizadevanja za umestitev Novačana v slovensko literarno in tudi siceršnjo zgodovino. Kot emigrant je bil skoraj povsem prezrt do devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Sloveniji se mu je prvi poklonil Josip Vidmar, ko ga je leta 1979 prikazal kot upornika, svetovljana in nadarjenega literata, največ zaslug za izdajo Novačanovih del pri nas je imel Bruno Hartman, v novejšem času pa velja to pripisati Igorju Grdini.
