Barbara Simoniti: Argumentom se je mogoče argumentirano upreti

Barbara Simoniti, pisateljica, pesnica in prevajalka, članica združenja PEN, avtorica uspešnice Močvirniki.
Objavljeno
20. maj 2013 16.51
mpi simoniti
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Prevajanje je zanjo zahtevna obrt, s katero je mogoče vzdrževati literarno ustvarjanje kot prostor svobode. Ob poeziji za odrasle jo vedno bolj mika literatura za otroke. S položajem žensk na domači intelektualni sceni ni zadovoljna, zato je bila kot članica upravnega odpora Pena med pobudnicami za ustanovitev ženske sekcije Mira.

Ve se, da ste pisateljica, pesnica, prevajalka, anglistka in slovenistka, tudi doktorat iz literarne znanosti imate. Katera stvar je prva v vašem življenju?

Vedno rečem, da sem pisateljica, s čimer mislim vse zvrsti pisanja, tudi pesništvo. Prevajanje je moja služba, to počnem zato, da sem lahko svobodna pri literarnem ustvarjanju. Da lahko izstopim iz časa in prostora, začutim stvari drugače – in kaj napišem.

Prevajate pa predvsem strokovno literaturo s področja družboslovja?

To počnem iz enega samega razloga: ker je bolje plačano. Čas za pisanje si moram najprej šele zaslužiti, zato skušam biti učinkovita. Strokovno prevajanje je zahtevno, knjige so debele, veže jih stvarno in imensko kazalo kot koordinatni sistem celotnega besedila. Tega se marsikdo izogne, jaz pa izkoristim svojo intelektualno polovico. Po izobrazbi sem izšolana za prevajalko, hkrati pa še ves čas ohranjam tesen stik z jezikom in vsaj ne zanemarjam svoje obrti. Strokovna literatura zajema tudi ustvarjanje nove slovenske terminologije, kar je ustvarjalno in me veseli.

Ste leta 1995 zato zapustili službo asistentke za angleščino na tedanji mariborski Pedagoški fakulteti in prestopili v svobodni poklic, da bi začeli pisati?

Zaradi administrativnih zapletov sem ostala nekaj mesecev brez službe, a ko sem čakala, da se stvar uredi, sem se odločila, da se ne bom vrnila. Iz običajnega življenja me je izvrgla knjiga kratke proze Razdalje, ki sem jo takrat napisala. Ugotovila sem, da se ne morem z literaturo ukvarjati na znanstveni način in jo hkrati ustvarjati. Takrat sem se tudi odločila, da ostanem v Ljubljani.

Najbrž bi bila oznaka, da ste družbena aktivistka, pretirana, vsekakor pa ste opazni v nekaterih javnih debatah. Nekje sem prebral vašo izjavo, da je zastopanost moških in žensk v slovenski kulturi neenakomerna. Ali se imate za feministko?

Feminizem razumem kot prizadevanje za boljše medčloveške odnose, in v tem smislu sem zagotovo feministka. Ne ukvarjam pa se z njim teoretično, sem preveč scela zapisana literaturi. Tema, ki me zaposluje in se o njej javno oglašam, je stvar našega nacionalnega interesa (ta zlorabljena sintagma) – slovenski jezik. Imamo svojo državo, vendar njeni odločevalci v dvajsetih letih niso čutili potrebe, da bi izdelali nacionalno strategijo za razvoj jezika v novih razmerah večjezičnosti in digitalizacije; za razvoj literature, iz katere se jezik napaja; za delo institucije, ki bi sproti spremljala razvoj jezika in izdelovala priročnike. Socialistični sistem so razprodali, niso pa vzpostavili novega. Zato gre še vedno lahko s slabega na slabše, kakor smo pravkar doživeli. Če bodo tako nadaljevali, bomo zelo kmalu govorili le še o obstoju jezika. In spet je vse odvisno od etičnega dela posameznikov.

Tudi različne družbene anomalije, zlasti mučna slovenska vsakdanjost vas najbrž prizadevajo?

Le stežka gledam poročila na televiziji, ker mi z vsem slabim preplavijo dom. Potem ne morem več ustvarjalno delati. Neki irski kolega mi je rekel, da je za demokracijo dvajset let premalo, potrebnih jih je vsaj petdeset. – Nekaj časa me je mikala satira, zdaj pa ugotavljam, da je večji preživetveni napor napisati pravljico. In vredneje je; morda iz teh otrok čez trideset let zrastejo drugačni ljudje. Napisati prepričljivo knjigo, v kateri dobro premaga zlo, je v Sloveniji že dejanje aktivizma.

Vrniva se k vaši misli, da je zastopanost moških in žensk v slovenski literaturi neenakomerna. Kako jo argumentirate?

Ravno argumenti so najbolj izmuzljivi; pravim argumentom bi se bilo mogoče argumentirano upreti. V zvezi z literaturo se zmeraj poudarja njena univerzalnost in merilo je seveda samo kakovost; kadar pa gre za ženske ustvarjalke, postane univerzalnost nenadoma vprašljiva, kakovosti pa kar ni mogoče videti. Drugačnost je moteča, neprijetna, vsaj zahtevna. Tako v slovenskih berilih in antologijah še vedno prevladujejo besedila pisateljev, in s tem se oblikuje bralni okus generacij. Osrediščenost na literarnega ustvarjalca je bila povrh povezana še z likom pesnika kot nacionalnega junaka. V DSP in Slovenskem Penu je še danes le petina ali šestina članic. V statistiki nacionalnih nagrad in v SAZU jih je še bistveno manj. In nihče jih ne pogreša. Ženske v Sloveniji niso enakopravni integralni del literarnega dogajanja na vseh ravneh, tudi reprezentativnih. To je civilizacijski zaostanek. Zaradi tega smo začele ustanavljati ženski odbor slovenskega centra Pen.

Govorite o pravkar ustanovljeni sekciji MIRA? Bili ste med pobudnicami?

Tako je. Mira je registrirana kot del Ženskega odbora Mednarodnega Pena (IPWWC) in je prvi tak odbor na nacionalni ravni v mednarodnem merilu. Vesela sem, da so nas kolegi v slovenskem Penu tako odločno podprli. V Miri zaenkrat nimamo predsednice, v ožjem krogu so poleg mene še Tatjana Pregl Kobe, dr. Stanislava Repar in dr. Ana Sobočan, v širšem pa vsi članice in člani Pena. Vabljeni so tudi nečlani, ki želijo sodelovati v skladu z notranjo listino Mire. Ta v svojih programskih izhodiščih navaja skrb za močnejšo prisotnost žensk v javnem prostoru, spodbujanje njihove sorazmerne zastopanosti v različnih organizacijah, redno predstavljanje ustvarjalnih in miselnih potencialov slovenskih in tujih pisateljic, literarnih kritičark in znanstvenic, ter seveda sodelovanje z IPWWC. Meni se zdi bistven cilj še sprememba paradigme družbenih odnosov: da prenehamo tekmovati in končno začnemo sodelovati. Samo tako lahko nastane nova kakovost družbe; potreben je civilizacijski premik.

In vaše ustvarjanje? Objavili ste tudi štiri pesniške zbirke in pred kratkim fantazijsko otroško povest Močvirniki z nagrajenimi ilustracijami Petra Škerla. Knjiga je uspešnica, kajne?

Po dosedanjih odmevih je to mogoče reči. Knjiga se je uvrstila v Bele vrane 2013, izbor 250 najboljših knjig z vsega sveta, ki ga pripravi Mednarodna mladinska knjižnica iz Münchna in predstavi na sejmu v Bologni. Močvirniki se dobro prodajajo in v knjižnicah je zanje čakalna lista. Vabila na predstavitve se kar vrstijo. Ko so se v Idriji na naju s Petrom Škerlom usula vprašanja učencev, tako da so učiteljice že postajale nemirne, sem se zavedela, da sva res ustvarila nekaj posebnega. Neki deček me je vprašal, ali sem kaj ponosna na svoje Močvirnike. Ponosna sem na to, kar sem z njimi dosegla: da jih otroci berejo in kar nočejo dati iz rok. In to v dobi iPadov.

Pravljica, ki vzpostavlja svet solidarnosti, miroljubnega sožitja, projekcijo harmonične družbe?

Mikala me je pravljica kot oblika kratke zgodbe, le njen obseg (39 poglavij) me je presenetil. Če berejo Močvirnike tudi odrasli, pomeni, da je pravljica večplastna. A pred desetletjem, ko sem jo zasnovala, si nisem mogla predstavljati, da bodo nekatere prvine zgodbe – solidarnost, sožitje, harmoničnost – tako zelo pridobile pomen, ker nam jih v vsakdanu primanjkuje. Še z nobenim besedilom se nisem toliko ukvarjala, niti z doktoratom. Otroci so najzahtevnejši bralci, vsak stavek mora biti čist, ni jim mogoče dolgoveziti; le izgubiš jih lahko za vedno.

Ali obstaja nevarnost, da bi različne živalce zasenčile pisanje poezije? Imate še veliko načrtov?

Trenutno pišem živalske zgodbe; nujno bi morala nadaljevati. Zaposluje me preplet poetičnega in domišljijskega, ki je najboljši ravno v pravljici. Narava in jezik sta mi vir navdiha, ali živali ali pesmi pa zame ni velike razlike. Nedavno sem na dušek napisala dve pesniški knjigi – Sončni obrat in Vodo – in to se pravljicam pozna. Jezik je globlji, pa mehkejši in bolj odprt v abstraktnost. Pravi izziv je abstraktni svet približati otrokom na konkretni ravni mišljenja. Za naprej upam na kakšno delovno štipendijo. Pomembna lastnost svobodnjaštva je, da omogoča umetniški razvoj. Meni je to strnjeno uspevalo samo zadnja tri leta s štipendijo JAK-a in z naklonjeno podporo staršev.

Kako vidite svojo prihodnost?

Trudim se razmišljati pragmatično in kratkoročno, pač od ene knjige k drugi. Čaka me zelo debel in naporen prevod, okoli tisoč strani in leto dni dela. Kakor da bi vozlala perzijsko preprogo. Zbiram energijo za ta podvig. Dolgoročne perspektive pa nimam; najbrž je zdaj tako ne vidi nihče.