Brati, brat, obrat

Da je knjiga zahtevna ljubica, branje pa nenasiten ljubček, je po mnogih letih intelektualno-erotičnega razmerja s knjigo morala priznati Tadeja Zupan Arsov, urednica, založnica in raziskovalka umetnosti. V radovljiški Galeriji Šivčeva hiša je zasnovala razstavo z naslovom Brat in skupaj z enajstimi vizualnimi umetniki tri razstavne prostore prelevila v bralne budoarje.

Brat je tokrat beseda z veliko začet­nico – več kot le poziv k branju, je zaželeni (o)brat v ustvarjalnem procesu umetnika in je brat, ki mu je posvečena razstava, ker bi mu bilo letos petdeset let. Tadeja Zupan Arsov je premišljeno izbrala umetnike, za katere je vedela, da so sposobni presenetiti, tako sami sebe kot publiko – da so zmožni obratov: ustvarjajo umetnost, po kateri so prepoznavni, hkrati pa zmorejo popeljati čez reko umetniškega po brvi humorja, smeha, čudenja – gledalca bralca potisniti v razglabljanje in razmišljanje … Mik razstave so tudi izjave umetnikov v katalogu, ki govorijo o njihovem lastnem videnju ustvarjenega, skozi lastno percepcijo umetnosti in življenja. Akademska slikarja Milanka Fabjančič in Miha Perne, nosilca blagovne znamke HA HA!, o svoji instalaciji (tkanine, notes­nika in zajčkov) Dodo Says Ha Ha! povesta: »V naši kuhinji sta se srečali dve podobi. Predrli sta svoje opne in se stopili v eno.«

Modna aktivistka med slovenskimi modnimi oblikovalci, diplomirana oblikovalka tekstilij Sanja Grcić, razstavlja instalacijo s tekstilom in parom čeveljcev Izgubljeni raj: »Izgubljeni raj je vedno s teboj. Le potrkaj s čeveljci.« Arhitektka in oblikovalka doc. Petra Bole se poigrava z digitalnim medijem in ustvari svet­lobni nakit Napisano na kožo: »Pri tem nastane igra svetlobe in emocij okrašenega človeka, ki skozi dodaten, tretji medij – polaroid – vizualno predstavi človeka ter tako sproži veliko vprašanj.«

Akademski likovni umetnik Klavdij Tutta je s slikami, knjigo in kartonom postavil Oltar duha kot spomin na izjavo Zorana Mušiča o tem, kako zares nujno umetnik za ustvarjanje potrebuje svoj atelje: »Tako je tudi s knjigami, ni pravila, kje in v kakšnih razmerah jih boš bral.« Liliana Benić Drobac, diplomantka beograjske fakultete uporabnih umetnosti, je postavila triptih keramičnih teles, Because of Yolande, čeprav je delo začelo nastajati, še preden je začela brati knjigo Dorit Winter z istim naslovom: »Naključja, ki mogoče niso bila samo naključja, so se zanimivo povezovala …«

Akademska slikarka Ejti Štih razstavlja cikel akrilnih platen Deset bralcev: »Beremo govore, beremo poezijo, beremo časopise, pa papirje, ki pridejo od davkarije, pa romane, pa podnapise v kinu, stalno beremo, a tisto, kar se imenuje resnično bran­je, je zame razkošje.« O napisih na blazinah in fotelju Ines Fernandez de Cordova, študentka na londonski University of the Arts, pravi, da jih ni razumela, zato jih je narisala: »Kadar ne veš prav dobro, kaj beseda pomeni, jo narišeš.«

Akademska slikarka Klementina Golija je svojo instalacijo blazin, pesniške zbirke Vladimire Rejc Razdrobljene misli, ki jo je ilustrirala, in platna mešane tehnike naslovila Misli. Tako je kot slikarka vstopila v svet poezije in z instalacijo poskušala združiti preteklosti s sedanjostjo: » … je preplet zavednega in nezavednega, so Misli, ki oblikujejo naš odnos do knjige in s tem hkrati naš odnos do sveta …« »Pogovorna beseda dobi takoj, ko je zapisana, večjo težo. Zapisana beseda pridobi vrednost resnice,« napiše Christoph Steidl Porenta o skulpturi Ambo Resnica, ustvarjeni iz bakra, jekla, medenine; umetnik se je šolal v benediktinski opatiji v Münsterschwarzachu in Würzburgu in delal kot restavrator. Huberto Široka, ustvarjalec unikatnega nakita s statusom mojstra umetne obrti, Huberto z Bleda, kakor se podpiše, o instalaciji Berem … slišim … vidim pojasni: »Moja zgodba danes je jutri lahko tvoja. Če se med naju prikrade tišina, bova nekega dne poniknila v neskončnosti prostora.«

In na koncu še Tadeja Zupan Arsov, avtorica razstave in avtorica instalacije; med Ženski in Moški stol (prototip Petra Plohla) posadi tri stolpiče knjig: »V tem arbitrarnem izboru je del primerkov, ki mi zasebno in profesionalno veliko pomenijo, v njih je to, zaradi česar sem, kdor sem.«

In tako so obokane sobe ene prvih meščanskih hiš nasploh pri nas umetniki spremenili v budoarje branja. Zadnji je namenjen Spominom, tu so instalacije tekstila, je simulacija povsem historičnega budoarja, namenjenega preoblačenju dam. Srednji prostor je posvečen Sanjam in sanjarjenju, atmosfera z lučmi in praznim prostorom nad Desetimi bralci pa gledalca pospremi v zgornji nivo, budoar Misli. Kam nas torej vodi branje? Branje je pogoj za razumevanje, sredstvo za dosego misli in pot do artikuliranja lastnih idej: »Sodelujoči v teh treh očarljivih bralnih budoarjih so v svoje umetnine zapisali svoje sanje, misli in spomine,« o nastanku razstave pove Tadeja Zupan Arsov. Samo kdor gre vedno znova brat, ve, kdaj se je treba upreti skušnjavi, da ne bi mislili, sklene. Je mogoče tu, v teh besedah, ključ za nastanek presenet­ljive umetnine?

Razstava Brat je še do 27. maja na ogled v Galeriji Šivčeva hiša, ki je del Muzejev radovljiške občine. Nastala je po zamisli avtorice Tadeje Zupan Arsov in kustosinje Barbare Boltar.