Claribel Alegría: Lesk, močnejši, kot ga zmore narava

Pesnica iz Nikaragve, ki je svoj opus ustvarila v angleškem eksilu.
Objavljeno
14. januar 2014 13.12
Andrej Lutman
Andrej Lutman

Ropajte, pustošite, gospodarji,

čez vso zemljo

razpnite­ vešala!

Tako je začel pesem Kri v plamenih slovenski pesnik Matej Bor. Nekaj podobnega sporoča izbor iz stvaritev­ leta 1924 v Nikaragvi rojene pesnice, prozaistke, esejistke, prevajalke in borke za socialno­ pravičnost z dolgim imenom:­ María Clara Isabel Alegría Vides.

Že v otroških letih ji je usoda namenila srečanje z mehiškim filozofom Joséjem Vasconcelosom, ki je v njej prepoznal ustvarjalko in ji skrajšal ime v Claribel, obdržala je le očetov priimek in se podpisovala pod svoje stvaritve s Claribel Alegría. Njena­ usoda sicer ni primerljiva z uvodoma omenjenim Matejem Borom, naslov izbora Več kakor zloščen kamen z naslovom in vsebino pesmi Kri v plamenih pa vsekakor. Oba naslova namreč izražata pesniško pretiravanje v obliki presežne prispodobe. Takšno izpisovanje v obliki pesniških pomagal, ki opozarjajo na dejanskost, dosega učinek pretnje. Grozeča pa dejanskost je, ko se izraža v obliki državljanske in seveda vsakršne vojne.

Za Claribel Alegrío je pomembno, da se je njeno književno ustvarjanje v glavnem dogajalo zunaj rojstne države, a je bilo vezano predvsem na špansko govorečo Ameriko. Njena usoda je usoda izgnanke, izseljenke, prebežnice. Izgnana je bila iz rojstne vasi, izselila se je v svet, kjer je lahko dosegala izboren izraz svojega hrepenenja po drugačnem in boljšem svetu, prebežala pa je v svet angleške književnosti, saj je mnogo prevajala.

Nagrada, povezana s Kosovelom

Obseg njenih objav je precejšen. Izbor, ki ga je opravila Taja Kramberger, je prvi v slovenščini. Poleg nagrad, ki jih je Claribel Alegría prejela za svoje delo in borbo, je prejemnica še ene, dokaj sveže. Ta nagrada se imenuje KONS. Ustanovljena je bila na pobudo treh Slovenk: Tatjane Jamnik, Barbare Korun­ in Taje Kramberger, ki so tudi njene solastnice in stalne članice odbora, ki jo podeljuje. Nagrada KONS je poimenovana po pesniškem venčku Srečka Kosovela. To daje nagradi pomen, ki ni samo pohvala za književno ustvarjanje, temveč tudi za siceršnje družbeno udejstvovanje, temelječe na človečnosti. In izbor prinaša prav stopnjevan prikaz ustvarjalkinega boja za razumevanje in seveda zavračanje krutosti, s kakršno ljudje, ki se imajo za oblast oziroma se prepoznajo za gospodarje, obračunavajo s ­soljudmi.

Sam naslov izbora pove še nekaj. Nedvoumno nakaže na ustvarjanje kot tako. Že loščenje kamna je namreč postopek, ki je sicer v domeni narave, a človek hoče več. Hoče izpopolniti zloščenost kamna, izboljšati naravne postopke ali vsaj v njih sodelovati. To pa je umetnost. Zloščen kamen, ki ni deležen človeške obdelave, lahko služi tudi za sestavljanko. In tako je sestavljen tudi izbor: pesmi, ki so spisane v prostem stihu; pripovedi oziroma črtice, v katerih se odraža živost neke kulture, ki je bila mnoga leta podjarmljena oziroma zavojevana; in pa krajši razgovor s srednje­ameriško pesnico, v katerem je nakazana ustvarjalkina povezanost s svetovno umetniško združbo. Za napotek v prebiranje žlahtnih prodnikov in izpodnebnikov naj služi naslednja pesem:

Žalost

ne shaja dobro z menoj,

odpeljem jo proti ­življenju

in izpuhti.

V zvezi s knjigo velja izpostaviti tudi prevajalkino usodo. Taja Kramberger je knjigo dokončala v eksilu. Koliko je ta prisilni in koliko prostovoljni, pojasnjuje v bohotnih opombah. Ob vsem tem je vsekakor na trdnem kamnu vprašanje, ali si takšno usodo zasluži oziroma kaj je k njej pripomogla tudi sama. Morda je povod za izselitev tudi svetobolje, ki ni zgolj kapricioznost ali prezasičenost s prevzemanjem usode pesnice in soborke.