Dickens - pisatelj, v Londonu znan kot katedrala sv. Pavla

Mineva dvesto let od rojstva Charlesa Dickensa, ki se je v celoti posvetil opisovanju meščanstva.
Objavljeno
16. december 2011 16.48
Posodobljeno
17. december 2011 11.00
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Meščanstvo, ravno toliko sito, da živi spokojno malomeščansko in moralizirajoče življenje, in nižje meščanstvo, ki je včasih lačno, se spet prebujata. Mineva dvesto let od rojstva Charlesa Dickensa, ki se je v celoti posvetil opisovanju tega sloja in številni dogodki bodo oživili življenjske razmere iz 19. stoletja.

Velikanu pripovedništva in filantropu se bodo s simpoziji, razstavami, filmskimi projekcijami... poklonili ne le v Britaniji, ampak kar v petdesetih državah po svetu, ob številnih biografijah izhajajo tudi nove, ob nešteto filmih in gledaliških igrah po njegovih zgodbah nastaja tudi film o njem, ki ga bodo predvajali naslednje leto.

Charles Dickens se je rodil 8. februarja 1812, vendar so v Londonu že odprli eno od razstav in izdali priložnostne kovance. Da bi predstavili Dickensa kot prvega velikega romanopisca modernega mesta, v čigar opusu je imel London osrednje mesto, so odprli razstavo Dickens in London, ki nazorno prikazuje mesto, kakršnega že 150 let ni več. Poleg izvirnih rokopisov Dickensovih romanov so za oživitev časa, ki ga je opisoval, razstavili fotografije, slike, predmete,

Dickensovo pohištvo in voščeno lutko, deklico 
v uniformi ženske sirotišnice 
v Lambethu iz štiridesetih let 
19. stoletja. Med slikovnim gradivom je tudi risba žensk, ki skozi sito presajajo prah in umazanijo 
v upanju, da bodo našle kos kovine ali česa drugega, kar bi bilo mogoče prodati. V viktorijanski Angliji so namreč ljudje hodili od vrat do vrat in kupovali umazanijo ter prah, ki sta se nakopičila v hiši, kajti vmes je bilo neredko najti ­kovance.

Grenko otroštvo

Dickens, začetnik socialnega romana, je krivico, ponižanje, pomanjkanje, kar je opisoval v svojih delih, za krajši čas izkusil v otroških letih, vendar tudi pozneje, četudi je zelo obogatel, njegovi opisi ljudi in razmer niso bili nič manj plastični, saj je bil izjemen opazovalec življenja, iz katerega je jemal svoje like. Rodil se je kot drugi od osmih otrok in je srečno obdobje otroštva v pristaniškem mestu Chatam blizu Londona vtkal tudi v svoja dela, kakor tudi kasnejši grenak čas odraščanja. Ta je nastopil, ko se je družina zaradi očetove službene premestitve preselila 
v London, kjer ni več zmogla stroškov in so očeta, upodobljenega kot Micawberja v Davidu Copperfieldu, zaradi dolgov zaprli. Charles, ki je bil takrat star dvanajst let, je moral opustiti šolanje in je v tovarni od osmih do osmih polnil lončke s pasto za čevlje. Po treh letih je lahko šolanje nadaljeval, vendar te izkušnje ni nikoli pozabil in jo je maščeval v svojih romanih ­Veliko pričakovanje in še zlasti David ­Copperfield.

Delal je kot stenograf v parlamentu, literarno kariero pa je kakor mnogi začel kot novinar. Z novimi poznanstvi, ki si jih je pridobil pri tisku, je objavil prve zgodbe, zaslovel pa je že v petindvajsetem letu s prvim delom Pickwickovci, izrednim humorističnim romanom o zgodah in nezgodah nekega športnega kluba. Sledilo je šestnajst del in večina je prevedenih tudi v slovenščino (Oliver Twist, Nicholas Nickleby, Povest o dveh mestih, Pusta hiša, Pickwickovci, Čarobna ribja kost, Mala Dorritova, David Copperfield, Veliko pričakovanje, Dombey in sin, Božična pravljica o duhovih). Kar sedem jih je prevedla Mira Mihelič, dve Oton Župančič ter po eno Izidor Cankar in Janko Moder.

Branje s prižnice

Dickensova dela so izhajala v tedenskih ali mesečnih nadaljevanjih, in ko je tako v zvezkih izhajalo Veliko pričakovanje, so ti prekosili naklado časopisa Times. Ljudje so s tolikšno nestrpnostjo čakali nadaljevanja, da so prihajali poštarju naproti, preden se je kočija primajala do njihovih domov, in že nazaj grede prebirali o novih razpletih in zapletih.

Angleži so Dickensa oboževali, nikjer na svetu ni bilo takšnega odnosa med pisateljem in njegovim narodom. Naklade njegovih del so bile izjemne, sploh glede na to, da polovica prebivalstva ni znala brati. Ocenjujejo, da ga je bral vsak deseti pismen človek, nepismeni pa so se zbirali v krčmah, kjer so se besedila brala naglas. Dickens je nekoč dejal, da je na londonskih ulicah znan kot katedrala sv. Pavla, kar je bilo res, toda brali so ga tudi v drugih državah, tako v Evropi kot Ameriki in Avstraliji. Ko je v Angliji začel javno brati, so bile nabite vse dvorane, v Ameriki so ljudje v mrazu spali pred blagajnami, in ker so bile vse dvorane premajhne, so mu v Brooklynu odstopili cerkev, kjer je s prižnice bral o pustolovščinah Oliverja Twista.

Bleščeči humor

Zakaj je prav Dickens v Angliji postal institucija, ki je zasenčila veličastnost Walterja Scotta? Pisatelj Stefan Zweig je štirideset let po Dickensovi smrti o tem modro ­zapisal: »Njegov roman ustreza okusu takratne Anglije, njegovo delo je materializacija angleške tradicije. (...) Dickens je najvišji umetniški izraz angleške tradicije med herojskim stoletjem Napoleona, slovito preteklostjo in med imperializmom, sanjami prihodnosti.« In če se zdijo njegova dela izredna, ne pa veličastna, kot je hotel njegov genij, nadaljuje Zweig, to ni zaradi angleške rase, ki bi ga zadrževala, marveč zaradi trenutka – viktorijanske dobe. Angleži so si tedaj želeli zgolj blagih strasti in spodobnih čustev, tako v življenju kot umetnosti, življenje je uravnavala hinavska morala site Anglije. Zato so Dickensovi junaki čutno brezbarvni in če ne bi bili prepleteni z bleščečim humorjem, ne bi osvojili sveta, ampak le Anglijo.

Ljubezen do otrok

Dickens ni hotel biti revolucionar, saj Anglija kot edina dežela v Evropi leta 1848 ni doživela revolucije, ampak je le opozarjal na socialne krivice. Ob viktorijansko moralo se ni spotikal in tudi ne ob malomeščanske ideale, z umetnostjo pa je hotel pomagati šibkim, revežem, otrokom. Scenografijo je našel v zanikrnih ulicah predmestij, iz preprostih ljudi je ustvaril junake in jim nakazoval, da lahko v njihovo življenje veselje vstopi tudi skozi najmanjšo špranjo. Ni pa maral bogatih, ki so v njegovih knjigah vedno slabi ljudje. Ti so rubili njegovega očeta, zaradi njih je z drobnimi prsti polnil pasto za čevlje in zaradi njih je bil lačen, kajti nikoli mu niso pomagali, ampak so mu dali jesti in mu brisali solze le majhni ljudje.

Malenkosti življenju dajejo smisel, je nekoč dejal in on je imel izreden smisel zanje tudi v literaturi. Imel je neverjetno pronicljivo oko za najmanjše podrobnosti – za trzljaj na licu, za madež na obleki, za ponarejen smehljaj, za zlate gumbe na telovniku obilnega Pickwicka in enako velja za opise karakternih lastnosti likov. Njegovi junaki so moralni, tu je podlegel angleški hipokriziji, povsem se je je osvobodil le, ko je pisal o otrocih. In ta literatura je večna. Otroke je ljubil, otroštvo je v njegovih romanih izjemno lepo, čeprav je včasih težavno, celo mala Nell se blaženo smehlja, ko za ­vedno odide s tega sveta.

Dickensova literatura v njegovem času ni le duševno napolnjevala ljudi, ampak so otroci na cestah dobili več miloščine, ko so brali o Oliverju Twistu, vlada je izboljšala sirotišnice in zasebne šole, razmahnila se je dobrodelnost. Dickens je človek za vse čase, saj imajo ustanove, ki jih je kritiziral, še vedno enake probleme kot takrat in še danes v njih zlorabljajo otroke.

Biografije in filmi

Da je Anglija dežela tradicije in še vedno viktorijanske morale, priča tudi to, da se ena od novejših biografij ukvarja z Dickensovo moralo.­ Znano je, da se je pisatelj razšel z ženo po dvajsetih letih zakona, v katerem sta imela deset otrok. Vzrok naj bi bila ljubica Ellen Ternan, ki naj bi jo pisatelj spoznal pri 45 letih, mlada igralka pa jih je imela 18. Skrivaj naj bi se sestajala trinajst let, do pisateljeve smrti pri 58. Ljubezensko razmerje med njima je prišlo na dan sedemdeset let po pisateljevi smrti, ko je o njem spregovorila njegova hči Katey.

Angleška javnost se je 
s takim madežem na biografiji narodnega junaka težko sprijaznila, a je bila zgodba tako mamljiva, da so jo leta 2002 z naslovom Little Nell uprizorili na gledališkem odru in jo posneli za televizijo. Po biografiji The Invisible Woman (Nevidna ženska) avtorice Claire Tomalin bodo naslednje leto posneli celovečerni film. Film bo režiral Ralph Fiennes, igralec, ki se je z režijskim prvencem Coriolanus izkazal letos, scenaristka pa je Abi Morgan, ki je napisala tudi scenarija za filma o Margaret Thatcher The Iron Lady (Železna Lady) in Sramota Steva McQueena.