Tiskane izdaje
Prevajalka Tina Mahkota, ki je danes prejela Sovretovo nagrado, je dobro znana večini bralcev knjig in obiskovalcev gledališča.
Njen opus – ne le prevajalski, ampak tudi avtorski – je zelo velik, njeno ime je tudi sinonim za kakovost.
Nagrado je prejela za prevod Dublinčanov Jamesa Joycea.
Kako, da je prišlo do novega prevoda Joyceove knjige?
Prvi prevod knjige iz leta 1912 in tudi edini je izšel že davnega leta 1955. Knjigo je prevedel Herbert Grün, poezijo, ki je v njej, pa Janez Menart. Neko splošno prepričanje je, da je takšno literarno klasiko umestno znova prevesti. Pa čeprav je Grünov prevod, sploh za čas, v katerem je nastal in za tedanje vedenje o Joyceu, njegovih pisateljskih prijemih in prehajanju iz realizma, celo iz naturalizma v modernizem, zelo v redu. Leta 1993, ko je bil nekritično ponatisnjen, je bila priložnost kakšne stvari spremeniti, a takrat niso niti navedli, da gre za ponatis iz 1955.
Pa so že izšli članki o njem, recimo mojega kolega dr. Uroša Mozetiča, ki je tudi za zdajšnji prevod napisal spremno besedo. Mozetič je Grünov prevod natančno analiziral in pokazale so se neke pomanjkljivosti in seveda tudi odlike. Tako sem si že pred časom zadala za nalogo ta prevod, ki ga je spremljala ugodna okoliščina, da Joyce 70 let po smrti ni več avtorsko zaščiten in so tako stroški manjši. Zato so izšla Pisma Nori, ki sem jih tudi prevedla, in nov prevod Dublinčanov. Poleg tega se mi je zdelo, da je to delo, ki sodi v Kondorjevo zbirko klasikov in da jo je treba opremiti z obširnimi opombami ter spremno besedo.
Pobuda je bila torej vaša?
Da in urednik zbirke Andrej Koritnik jo je rade volje sprejel.
Grünov prevod je imel naslov Ljudje iz Dublina, zdajšnji pa Dublinčani. Ste se vi odločili za spremembno naslova?
Ne vem natanko, zakaj so leta 1955 knjigo tako naslovili. Možno je, da je bila to uredniška odločitev, ker se je zdel naslov nazornejši. Meni se zdi slab, preveč neposreden. Sama sem vztrajala pri Dublinčanih kot tipičnih prebivalcih tega mesta.
Prevajate tudi iz nemščine, študirali pa ste angleščino in primerjalno književnost.
Prevajam tudi iz nemščine, ampak svojega znanja nemščine ne morem primerjati z znanjem angleščine. Iz nemščine sem prevedla nekaj otroških in mladinskih knjig, tudi eno prav zahtevno dramo. Joyce pa je moja ljubezen še iz gimnazijskih let, ko mu kot bralka še nisem bila dorasla. Na obeh fakultetnih oddelkih sem 1988 diplomirala prav iz Dublinčanov, kar mi je bilo zdaj pri prevajanju kar v pomoč.
Imate morda pregled, koliko del ste prevedli?
Imam. V Cobissu je skoraj tristo enot, med njimi so tudi članki in spremne besede. Prevodov dram je okrog 60, proznih knjig je čez 30, potem so pa še v raznih zbirkah kratkih zgodb, antologijah, eseji ...
Večkrat sami predlagate prevode založbam?
Da, tudi zato imam tako rada ta poklic. Bila sem zelo razpeta, ker sem takoj po diplomi štiri leta kot redno zaposlena poučevala na odlični jezikovni šoli Center za tuje jezike na Vilharjevi v Ljubljani. Potem sem šla v službo na fakulteto, ker je bila ravno menjava generacij, ob tem pa sem vedno več prevajala. In vedno več je bilo – kar je pri tem poklicu tako lepo – posredništva med dvema jezikoma, kulturama, tako da sem zelo veliko del sama predlagala založnikom in gledališčem.
V začetku 90-ih sem bila zelo v živem stiku, leto sem bila v Glasgowu na podiplomskem študiju in takrat so se povezave začele kar kopičiti. Veliko avtorjev sem pripeljala v Slovenijo. Se pravi, nisem nekako zadnja v verigi, čeprav tudi dobim naročila za prevode. Naročniki v glavnem kar vedo, kaj mi je blizu, to pa je predvsem v povezavi z Irsko.
Kakšno je vaše načelno stališče do posodabljanj prevodov?
Idealno bi bilo, če bi bila na policah hkrati stari in novi prevod. Ampak pri nas je zaradi malo denarja to težko pričakovati. Novi prevod ne pomeni, da je stari izrinjen. Naše današnje branje je drugačno, spreminjajo pa se tudi prevajalske norme, saj so podvržene času. Prav pri Dublinčanih sem se na mnogih mestih, predvsem tistih ključnih in težavnih, ki se nanašajo na opisovanje zavesti likov, približala izvirniku, ga prevajala bolj dobesedno kot Grün. Ohranjala sem točno vsa ponavljanja tam, kjer Jojyce natančno ve, zakaj iste besede ponavlja. Nekdanja prevajalska norma pa je bila, da so za iste besede uporabljali sopomenke.
Kako živite kot svobodna prevajalka?
To je bila moja odločitev, zato je moj položaj vendarle v nekem smislu privilegiran. Ta poklic imam zelo rada, všeč mi je pa tudi, da honorarno poučujem na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in na Filozofski fakulteti. Imela sem možnost izbire, ki je danes večina mladih nima. Pritoževati se res ne morem, razen zaradi vsega, kar se danes v družbi dogaja in nas boli. Za samostojni korak sem se odločila, ko sem bila že uveljavljena in mi je bilo morda tudi zaradi tega nekoliko lažje.
Konkurenca med prevajalci se zdi kar velika. Po eni strani je veliko število prevajalcev, po drugi strani pa nekatere založbe izdajo toliko slabih prevodov, kar je bilo včasih nepredstavljivo. Vtis imam, da nekatere založbe pri izbiri prevajalcev gledajo zgolj na čim hitrejše in cenejše prevode.
Seveda, nadzora kakovosti tako rekoč ni. Edino pravilo nekaterih založb je čim hitreje in čim ceneje. Število prevodnih naslovov, ki izidejo – otroška, mladinska, stvarna, priročnika in visoka literatura – je velikansko. Zaradi hlastanja po dobičkih v založbah ni več uredniškega kadra, ki bi delal z mladimi. Sama sem s tresočimi rokami brala vrnjeni prevod od dobrega urednika Aleša Bergerja in se tako ogromno naučila.
Pri prvih popravkih prevodov me je bila groza, to je bilo zame huje kot vsi izpiti in diploma. Tega danes praktično ni več, založbe krčijo stroške pri urednikih in lektorjih in tako je poplava slabih prevodov. Kakovosti ne nadzoruje niti trg, saj še nisem slišala, da bi ljudje zaradi slabega prevoda kakšno knjigo zavračali. Tudi prevajalska srenja je preveč zadržana in deluje zastrto, morda bi lahko pri tej veliki produkciji podelili več prevajalskih nagrad.
Nagrade so vendarle pomembne tudi v širšem smislu.
So, tudi na tak način se opozarja na prevajalske standarde. Poleg Sovretove obstaja še nagrada za mladega prevajalca, ki je zelo pomembna, in nagrada za slovenske prevajalce v tuje jezike. Mestoma še na Borštnikovem srečanju podelijo nagrado za kakšen prevod drame oziroma adaptacijo, sama sem jo dobila leta 2010.
Je prevajalsko delo zelo samotno, vam družba avtorja in njegovih likov zadošča?
To delo je samotno, zelo se je treba disciplinirati. Sama sem samotnost tega početja dolga leta uravnoteževala s tem, da sem prevajala za gledališče, kar še vedno rada počnem. V gledališču je prevajalec del procesa, prevod je deležen zelo natančnih in kritičnih branj, tako da je v stiku s precejšnjim številom ljudi. Ne nazadnje se udeleži tudi vaj in predstav ter vidi odziv občinstva. To delo me je zelo osrečevalo. Prevajanje romanov pa je tek na zelo dolge proge in takrat te zapolnjuje družba avtorjev in njihovih likov.
Koga ste doslej najraje prevajali?
Imela sem srečo, da sem zelo malo delala stvari, do katerih nisem imela afinitete. Brez dvoma mi je eden najdražjih, kot osebnost in humanist, George Orwell.
Da vam je Orwell izredno ljub in da o njem veste malone vse, sem ugotovila, ko sem vas poslušala v Trubarjevi hiši ob predstavitvi njegove Poti v Wigan, ki ste jo prevedli. Se v življenja vseh avtorjev tako poglobite?
Orwell je nekaj posebnega, vem pa veliko tudi o Joyceu. Tudi v njegovo življenje sem se poglobila, saj se mi zdi zelo pomemben za evropsko književnost in tudi v političnem smislu, kot je položaj Irske znotraj kolonialne tvorbe velikega britanskega imperija ter osvobajanje tudi skozi jezik, kar je Joyce počel. Orwell pa je posebna zgodba, ki me je res prevzela.
Katerega avtorja ali delo bi si posebej želeli prevesti?
Več jih je. Recimo eseje Jonathana Swifta. Swifta, ki ga ima tudi Orwell za velikega pisca, poznamo samo po Guliverjevih potovanjih, napisal pa je sijajne eseje in poezijo, ki pa je zelo težka in se je ne bi upala prevajati.
Imate raje klasike kot sodobno literaturo?
Sploh ne, v bistvu sem se najbolj uveljavila s prevajanjem sodobne literature in to mi je bilo v velikansko veselje, saj sem bila skoraj z vsemi avtorji v živem stiku in jih med prevajanjem marsikaj spraševala. Takšni stiki olajšajo prevajanje, res pa je, da ga pri mrtvih avtorjih olajša ves aparat, ki je na voljo. Ne glede na to sem imela pri Joyceu strašno tremo, da mu ne bom kos.
Se strinjate, da je pri prevajanju bistveno bolj pomembno v tančine obvladati materni jezik kot tuj jezik?
Gotovo, saj tuj jezik marsikdo razume, drugo pa je ubeseditev v maternem jeziku. Velika šola za to so domača vzgoja, zgodnje branje, sploh velika načitanost. Sama sem imela veliko bralsko spodbudo pri očetu. Za dobrega prevajalca je potreben dolg seznam prebranih knjig.
