Emil Korytko, poljski pregnanec v Ljubljani

200. obletnica rojstva poljskega plemiča in folklorista. Zapisoval je ljudske pesmi, se družil s Prešernom in »metuljčkal«.
Objavljeno
11. november 2013 18.29
Spomenik Emil Korytko 6.11.2013 Ljubljana Slovenija
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

V ušesih vsaj srednješolsko izo­braženega Slovenca Emil Korytko ne more biti čisto neznano­ ime. In prav gotovo ga bo povezal s Prešernom. Po pravici, kajti v letih 1837/1838 sta na veliko prijateljevala.

Žal je Korytko že januarja 1839 umrl, letos pa mineva dvesto let od njegovega rojstva.

Korytko, Poljak plemiškega rodu, je bil v Ljubljani, kot se je reklo, konfiniran. Iz rodne Žežave v vzhodni Galiciji ga je pregnala avstrijska država, ker je mladi plemič, kot še marsikateri mladenič v času pomladi narodov, »podlegel« revolucionarnim idejam in širil letake s prekucniško vsebino.

Korytko, ki je bil pred tem že leto in pol zaprt, je moral v začetku leta 1837 za kazen odpotovati še v Ljubljano kot v enega zakotnejših delov cesarstva. Na pot je odšel v družbi starejšega poljskega grofa, ki ga je doletela enaka usoda in s katerim sta nato v Ljubljani skupaj stanovala.

Spoznavanje Ljubljane

Bil je daleč od doma, a daleč tudi od tega, da so bila to najslabša leta njegovega življenja – žal pa so bila zadnja. Ko je moral mladi Korytko­ na pot, je bil študent drugega letnika filozofije v Lvovu. Bil je razgledan in radoveden mladenič, ki ga je, poleg »revolucije« seveda, zanimalo predvsem narodopisje. Predvsem ljudske pesmi, kar je bilo med tedanjimi evropskimi narodi, ne samo majhnimi, zelo razširjeno kulturno početje, pač v skladu s (pred)romantičnim duhom dobe.

V Ljubljani je zelo hitro spoznal knjižničarja Miha Kastelica­ (tistega, ki je ustanovil Kranjsko čbelico­ in bil njen urednik), pa Blaža Crobatha (tistega, ki je imel odvetniško pisarno, v kateri je delal Prešeren, za Korytka pa je bilo bolj pomembno to, da je bila njegova žena Poljakinja), seveda Prešerna in še marsikoga.

Viri poročajo (Lino Legiša v matični Zgodovini slovenskega slovstva), da sta mlad, literarno razpoložen Korytko, ki je pisal tudi pesmi, in naš pesnik navezala tesne stike, drug drugega poučevala svoj materni jezik (za povrhu je Prešeren prevedel v nemščino dve Korytkovi pesmi) in pogosto hodila na izlete, ki jih je policijski komisar Sedlnitzky prepovedal, potem pa znova dovolil. V Slakovem filmu o Prešernu lahko vidimo prav to, Korytka (igral ga je Jernej Kuntner) v veseli družbi, tudi damski, na hrupnem izletu v okolici Ljubljane.

Vidimo ga tudi v vrtni lopi pri Crobathovih, kjer je navalil na Ano Jelovškovo, trinajstletnico, ki je kmalu nato postala mati Prešernovih otrok. Ta napad ni čisto zanesljiv, se je pa o njem po Korytkovi smrti na veliko govorilo. Vsekakor mladi pregnanec v tuji deželi ni doživljal samo težkih časov, kakor je v pismih marsikdaj potožil domačim, ampak je doživljal tudi svojo »metuljčkasto« ero, kakor je razvidno iz pesmi Lepe so res.

Ljudske pesmi in Ljudevit Gaj

A kot rečeno, Korytko si je čas v ljubljanski konfinaciji krajšal tudi z zapisovanjem slovenskih ljudskih pesmi – tako, kot jih je slišal od ljudi. To je počel na izletih s Prešernom, v roke pa je dobil tudi nekaj že popisanega gradiva. Imel je velik načrt, izdati »vseslovansko narodopisno enciklopedijo« (Legiša). Začela naj bi se s slovenskim delom, in tega je s Prešernovo pomočjo tudi pripravil. Zapletlo se je, ker ga je nameraval izdati v gajici.

Gaj, tedanji vrhovni voditelj ilirskega gibanja, je v zameno za tiskanje v gajici zahteval, da mora zbirka v naslovu in uvodu podpirati ilirsko gibanje, čemur sta s Prešernom nasprotovala. Vmešala se je še cenzura in Korytko se je začel pogajati z ljubljanskim tiskarjem Blaznikom, toda nepričakovano je zbolel za tifusom in umrl. Tako je njegovo zbirko Slovenske pesmi krajnskige naroda izdal Kastelic, in sicer v petih delih, ki so izhajali v letih 1839–1844.

Korytko je Slovencem, kljub temu da je v Ljubljani prebival le dve leti, torej vendarle zapustil nekaj, kar je daleč preseglo njegov konfinacijski čas: pomembno, zbrano in urejeno etnografsko gradivo. Bil je prvi strokovno podkovani folklorist na naših tleh. Imel je tudi druge načrte (prevajati slovensko, dalmatinsko in srbsko literaturo, izdajati vseslovanski časopis). Prešeren je ob njegovi smrti poskrbel, da so ga pokopali na uglednem mestu blizu domačih rodoljubov, in napisal nemške verze za njegov nagrobnik. Še danes stoji na ljubljanskem Navju. Ironija usode je, da je kmalu po smrti prispelo sporočilo, da je bila njegova prošnja za vrnitev domov ugodno rešena.

Pisma staršem in sorodnikom

O Korytku in tudi o Ljubljani tistega časa bi vedeli bistveno manj, če ne bi pridno pisal pesmi; svojim staršem (48) ter svaku Jozéfu in sestri Tolki (10). To je obsežna korespondenca, ki jo je v slovenščino prevedel Niko Jež, izdala pa SAZU leta 1983 pod naslovom Korespondenca z družino (1836–1838). V pismih je veliko poročil o življenju v Ljubljani in sploh na Kranjskem, izražanja čustvenega razmerja do domačih (s prošnjami za denarno pomoč), manj pa opisov konkretnega dela in družabnih dogodiv­ščin. Tu je nekaj odlomkov iz ­pisem staršem:

26. februarja 1837

(...) Prejšnji ponedeljek sem bil prvič na shodu v kazini. Zbrala se je vsa ljubljanska noblesa in vse lepe dame. Bila je tombola in tudi jaz sem igral. (...) Učim se po kranjsko. Uči me Slovan, zelo slaven pesnik te dežele, jaz pa njega poljščino.

30. maja 1937

(...) Z najinimi izleti je šlo vse gladko. Dobrotnemu očku si ni treba delati skrbi niti se bati zame, pri tem ni nobene nevarnosti in vrh tega bi mi moralo biti malo mar za Vašo spokojnost, če bi se mogel le v mislih pregrešiti. Ne da bi se morala javljati, lahko odhajava v okolišne kraje za 24 ur, z dovoljenjem pa tudi za nekaj dni. Tukaj so ljudje zelo prijazni, na stvari gledajo drugače, z naravnim pogledom in brez pretiravanja. Ta dežela je res srečna v svoji harmoniji, prijateljski povezanosti in miru. (...)

17. aprila 1838

Najdražja dobrotna mama!

Koliko čustev prežema danes moje srce! Sedel sem, da bi napisal pismo mami za god in ne morem napisati besede, pero mi drhti v roki kakor solza v očesu, kakor srce v čutenju. Hotel sem, tako kot je navada praznih in hladnih ljudi, voščiti v frazah, pa se je uprlo srce. (...) Ko bi Ti danes mogel pasti k nogam, jih v solzah objeti, bi morda lahko izrazil vsaj delček tega, kar želim, kar čutim, kako ljubim in trpim. O, najdražja moja mati, sprejmi vsaj mojo željo, da bi to storil, jaz drugega ne ­morem. (...)

In še odlomek iz zadnjega pisma svaku in sestri, 18. oktobra 1838.

»Kakorkoli že, upanje na vrnitev k vam je precej vabljivo in razveseljivo. Vsaj to je gotovo, da bova do pomladi že pri vas. Ni verjetno, da bi naju cesar, ki ga pričakujejo na pomlad, našel tukaj in Ljubljančanom napravil tako uslugo, da bi naju osvobodil, toda kdaj bo prišla ta oprostitev – pa kdo naj bi to ­uganil?«

Pomladi ni učakal, za zmeraj je ostal v Ljubljani – očitno pa je ostal tudi slovenski spomin nanj.