Enciklopedija Slovenika - narodova nova osebna izkaznica

Enciklopedija Slovenika je projekt nacionalnega pomena, ki je nastajal brez državne podpore.
Objavljeno
17. oktober 2011 08.46
Posodobljeno
17. oktober 2011 09.00
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Martin Ivanič velja za glavnega enciklopedista pri nas. Z ekipo sodelavcev je že dvakrat po dolgem in počez vso Slovenijo in Slovence spravil v enciklopedična gesla. Začel je v zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je kot zgodovinar pristopil k sodelovanju z Mladinsko knjigo pri pripravi Enciklopedije Slovenije.

Pozneje je postal urednik te in še nekaterih drugih leksikografskih izdaj Mladinske knjige, v zadnjih letih pa je ekipa strokovnjakov pod njegovim uredniškim vodstvom Slovenijo enciklopedično popisala še drugič. Njihov izdelek – dve ogromni knjigi s srebrnimi platnicami – sta trenutno v tiskarskih strojih Gorenjskega tiska, pod imenom Slovenika pa bosta v knjigarne prišli v začetku novembra.

Ko smo v družbi Martina Ivaniča obiskali tiskarno v Kranju, si je pozorno ogledoval, kako se njegov knjižni »otrok«, ki je do zdaj bival le v računalniškem drobovju v obliki digitalnih znakov, preliva na papir. »Pri kateri črki enciklopedije so trenutno tiskarji, kakšnih barv so fotografije, ali vse poteka po načrtih,« so verjetno vprašanja, ki so se mu motala po glavi, čeprav jih ni izgovoril na glas. Sicer pa hude skrbi, da bi bilo kaj narobe s tiskom, ni. Prisotni zatrjujejo, da se gre zanesti na kakovost tiskarne Gorenjski tisk. »Če hočeš kakovosten tisk, greš v Kranj, če hočeš poceni tisk, greš kam v tujino, denimo na Kitajsko,« pravi Majda Gregorc, vodja nabavne službe pri Mladinski knjigi. Slovenika, ki velja za prestižen projekt, bo deležna najboljšega.

Stari enciklopedični kolos 
potrebuje prenovo

Da bi razumeli, kako in zakaj je nastala nacionalna enciklopedija Slovenika, se moramo ozreti krepko v preteklost. Prvo in temeljno nacionalno leksikografsko delo, nekakšen pionirski projekt na tem področju, je Enciklopedija Slovenije, ki je izhajala med leti 1987 in 2002. Ideja o njenem nastanku je še veliko starejša, sega v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Kljub temu da smo imeli Enciklopedijo Jugoslavije, v katero je bila vključena tudi Slovenija, so takratni slovenski politiki menili, da potrebujemo še posebno Enciklopedijo Slovenije. To je že bilo razumeti kot separatistično tendenco oziroma kot nekakšen državotvorni refleks slovenske politike, ki je razumela, kakšen simbolni in praktični pomen ima nacionalna enciklopedija za narodno identiteto, samozavest in konec koncev tudi državotvornost. Ta kolosalni knjižni projekt so kljub takim in drugačnim težavam pri Mladinski knjigi srečno izpeljali do konca, v šestnajstih modrih knjigah, ki zasedejo kak meter prostora na knjižni polici, pa so zbrali 16.000 gesel.

»Enciklopedija Slovenije je izjemno bogat podatkovnik, vendar ima svoje pomanjkljivosti,« priznava Martin Ivanič. Prve knjige so izšle še v socializmu, poznejše pa v burnih časih tranzicije. »Stvari so se zelo hitro spreminjale. Ko smo začeli izhajati, je bilo denimo le šestdeset občin, kmalu zatem pa že 140. Sproti smo morali popravljati stvari.« Je pa tudi ideološko neuravnotežena, saj je v njej veliko gesel o partizanih, delavskem gibanju, komunističnih organizacijah, druga svetovna vojna je izenačena z narodnoosvobodilnim bojem in podobno. Njena dodatna težava je, da je konceptualno nebogljena, saj je nastajala iz nič, pripoveduje Martin Ivanič. Preglavice so bile tudi nevsebinske narave. Mladinska knjiga namreč ni pridobila pravic za njeno elektronsko izdajo, saj se v času socializma še niso zavedali pomena avtorskih pravic. Zbrano gradivo je torej mrtvo, ne da se ga preliti v digitalno obliko, kar je skorajda imperativ sodobnega časa. Ker je Enciklopedija Slovenije medtem pošla (na voljo je še nekaj zvezkov, kompleta ni več mogoče sestaviti), je Martin Ivanič, ki je edini ostal od prejšnjega velikega uredništva, vodstvu Mladinske knjige predlagal novo izdajo slovenske enciklopedije. Skrajšano, ažurirano in prenovljeno. Poleg tega se mu je zdelo primerno, da bi z izidom te enciklopedije zaznamovali bližajočo se dvajsetletnico države.

Iz skrivnega 
življenja Slovenike

Njegov predlog je bil sprejet. Načrt za novo enciklopedijo je pripravil v letu 2006, nato pa je na novo napletel mogočno mrežo notranjih in zunanjih urednikov in strokovnih sodelavcev. Notranje uredništvo je štelo okrog deset ljudi, zunanjih strokovnjakov, ki so pomagali pri projektu, je bilo okoli sto, za posamične informacije so se obrnili na več sto ljudi. Strokovnemu uredniškemu odboru je predsedoval profesor Matjaž Kmecl. Delo so končali v letošnjem letu, kar je izjemno hitro za tako velik projekt. Ker se nova izdaja vseeno precej razlikuje od predhodnice, so se odločili za novo ime, Slovenika. Nekatere to ime bega, saj obstajajo dokumentarne knjižne zbirke in celo ulice s tem imenom, Ivanič pa meni, da je simpatično in da ima vsaj dva zgleda v tujini – Britannico in Judaico.

Nekatera gesla so pisali na novo, mnoga so povzemali po predhodnici. Okoli dva tisoč biografskih gesel so prevzeli iz leksikona Osebnosti, ki je prav tako izšel v Ivaničevem uredništvu pri Mladinski knjigi. V Sloveniki je zbranih osem tisoč gesel, kar pomeni, da so obseg v primerjavi z Enciklopedijo Slovenije prepolovili. Ivanič še opozarja, da članki v Sloveniki niso avtorski. To pomeni, da avtorji niso podpisani, pomembni sodelavci so navedeni samo po področjih, pri katerih so sodelovali.

Projekt je nastajal popolnoma brez državne podpore in z relativno nizkimi sredstvi, kar se je poznalo pri višini honorarjev zunanjim sodelavcem. Pri nekaterih področjih so s težavo ljudi privabili k sodelovanju, saj so ti obupovali nad nizkim plačilom ali čim drugim. Taki področji sta pedagogika in pravo. Težja področja so po Ivaničevih besedah bila še medicina, naravoslovne vede in novejša zgodovina. Prvi dve zato, ker sta eksaktni vedi, kjer je potrebna izjemna natančnost, tretja pa zaradi politične občutljivosti. »Toda enciklopedistika ne sme obstati pred sivimi lisami, zato smo vztrajno rinili naprej, dokler informacije niso bile zbrane in zapisane,« se spominja naš sogovornik. So pa tudi področja, ki so v enciklopedičnem smislu nezahtevna, denimo šport, saj so kriteriji izbora zelo preprosti.

»Kljub finančnim in drugim težavam smo pri Mladinski knjigi prepričani, da je nastala do uporabnika prijazna knjiga, ki je po obsegu bolj obvladljiva, kot je bila Enciklopedija Slovenije, je pa tudi leksikografsko bolj sistematična in pregledna od predhodnice,« je dejal Martin Ivanič. In navsezadnje je tudi cenovno bolj ugodna, saj je njena prednaročniška cena 189 evrov, v redni prodaji pa bo cena 250 evrov. Skupaj s slovensko zastavo (to je darilo za kupce) so do zdaj prodali že malo manj od polovice naklade Slovenike (ta je sedem tisoč izvodov). »Prodaja je dobra, lahko pa bi bila še boljša,« komentira Ivanič.

Srebrne platnice 
z dodatkom zlate

Za konec se vrnimo v Kranj. Direktor tiskarne Gorenjski tisk Andrej Krope pravi, da je gospodarska kriza hudo prizadela tiskarstvo, vendar po hrupu, ki odmeva iz njihovih delovnih hal, tega ne bi mogli sklepati. Poleg Slovenike, ki je trenutno v polah in se bo kmalu zgibala ter šla v vezavo, delajo še nekaj knjižnih projektov za tujino, rokovnik za pravniške dneve, tiskajo čestitke in podobno. Najbolj zanimivi so razkošni knjižni projekti, po katerih je znana tiskarna Gorenjski tisk.

Bogati ruski naročniki, med katerimi je plinski velikan Gazprom, pri njih naročajo bogato ilustrirane, ročno vezane in z vsem mogočim okrasjem okinčane knjige, ki jih poklanjajo poslovnim partnerjem ali pa uporabljajo kot oblikovalski dodatek k notranji opremi stanovanj. To so dobesedno knjige na metre.

Krope nam je pokazal tudi nekaj razkošnejših slovenskih projektov, med katerimi sta v usnje vezana Biblija, ki jo je Mladinska knjiga izdala lani, in Slava vojvodine Kranjske, ki jo imajo knjigovezi pravkar v delu in bo predstavljena na letošnjem slovenskem knjižnem sejmu. Slovenika ročne vezave ne bo deležna, bo pa imela okrepljeno hrbtišče in platnice, saj mora oboje podpirati veliko težo – posamezna knjiga namreč tehta kar 3,5 kilograma. Platnice se svetijo v žlahtni srebrni barvi z dodatkom zlate.

In prihodnost enciklopedije Slovenike? V zasnovi projekta je omenjena digitalna verzija, pripoveduje Martin Ivanič. To je danes že skorajda nujno, saj so digitalne knjige na osvajalnem pohodu. Obstaja tudi ideja o še bolj zgoščeni izdaji enciklopedije v angleščini. Vendar je kriza dosegla tudi založništvo, zato je vprašanje, ali se bo projekt razvijal po načrtih. Tekočega traku v Kranju pa ne more ustaviti nič – vztrajno izmetava gore papirja, pokritega s črkami in slikami, ki pripovedujejo zgodbo o Slovencih v preteklosti ter tukaj in zdaj.