Esej o jeziku: Kaj vse uničuje veselje do javne rabe jezika

Tujega nočemo, svojega ne damo; jezikovni konservativizem ali sto razlogov za obup?
Objavljeno
27. november 2012 17.03
Mojca Šorli
Mojca Šorli

Slovenska govorna skupnost ni edina, ki rada razmišlja in se opredeljuje o zadevah lastnega jezika. Podobno je, kot pišeta M. A. K. Halliday in Colin Yallop (Lexicology. A Short Introduction, 2007), tudi v angleškogovoreči skupnosti, pri čemer ni povsem jasno, zakaj jezikovna vprašanja v tolikšni meri angažirajo emocije govorcev.

Jezik v zasebni pa tudi javni rabi ostaja pomemben del človekove intime in občutljivosti, kar velja tako za materni kot tuji jezik; jezik je v lasti svojih govorcev. Ob razmisleku o odgovornosti jezikovnih delavcev in o posledicah jezikovne intervencije Primož Vitez (2009) navaja: »Udeleženci v jezikovni komunikaciji uporabljajo svojo jezikovno kompetenco kot fiktiven, vendar spričo tega nič manj eksluziven in določujoč mentalni material. Jezik je vse, kar imajo – in ta kapital pač ni tako majhen«.

Slovenščina v javni rabi je pojavnost, ki je, tako se zdi, tudi zaradi zgodovinskih razlogov še posebej izpostavljena (javni) presoji »ustreznosti« ali celo »pravilnosti«. Zapisi v dnevnem časopisju in internetni forumi kažejo, da je binarna presoja prav/narobe še vedno aktualna pri poklicnih piscih in lektorjih, pa tudi pri laikih, pri tem gre nemalokrat za poenostavljen prenos norme v prakso.

Jezik za javno rabo smo preprosto navajeni prepuščati v nego in izboljšavo jezikovnim profesionalcem. Toda jezik kot konkreten dogodek, interakcija, torej sporazumevalna situacija in kontekst, je neločljivo povezan s svojimi govorci.

Sodobne jezikoslovne teorije govorijo o jeziku kot družbenem semiotičnem sistemu, ki omogoča dinamičen proces, v katerem sodelujemo vsi govorci in tako soustvarjamo podlago za jezikovna pravila, ki v resnici niso nič drugega kot družbeni dogovor oziroma konvencija – to velja v večji meri celo za sicer dokaj zapleten sistem ravni in načinov, na katere se v jeziku tvori in razumeva pomen.

Seveda nekatera področja delovanja zahtevajo doslednejše upoštevanje postavljenih jezikovnih norm, na primer vladne službe, medijske oziroma časopisne hiše itd. Tu se lahko norme uveljavljajo ostreje in bolj dosledno, zato tudi učinkujejo, pravi Yallop.

O »nepotrebnosti« tujk

Poleg širokega spektra simbolov in mitov, ki tvorijo narodno identiteto, je jezik sredstvo, ki ga skupnosti uporabljajo za razlikovanje med »insajderji« in »outsajderji«, torej med »mano« in »Drugim«. Kot tisti del jezika, ki ima že v poimenovanju vgrajeno identifikacijo Drugega, je mogoče prepoznati »tujke« ali skladenjske prvine, ki jih imamo za »tuje«, torej vse, kar je prišlo v slovenščino iz tujih jezikov.

Tudi pri tujkah gre pogosto za to, da imamo v določenih jezikovnih situacijah »intimno ali celo podzavestno težnjo« po uveljavljanju hiperkorektnosti (Tomaž Švagelj, Delo, Jezikovni kotiček, 13. januarja 2012). Če je raba tujk dovoljena tam, kjer nimamo ustreznega domačega izraza, se vzporedna raba na primer »mamil« in »drog« lahko oceni kot nesprejemljiva ali vsaj nepotrebna zgolj zato, ker naj bi besedi pomenili povsem enako.

A v rabi se druga zelo uveljavlja namesto prve. Ali, če se zdi novinarki problematično, da na primer »razkorak« (po SSKJ) pomeni že »telovadni element« in hkrati tudi »neskladje, vrzel« itd., podvomi o neodtujljivi, naravni in bistveni lastnosti jezika, ki je večpomenskost.

Ali dve besedi pomenita enako, kot tudi, ali ena beseda pomeni različne stvari, lahko ugotavljamo zgolj na podlagi besedne okolice, torej drugih besed in izrazov, s katerimi se najraje pojavlja, torej vpogleda v večje število besednih pojavitev – besedilni korpusi so danes že uveljavljen in standardni vir podatkov o rabi.

Privilegij presoje o »pravilnosti« na podlagi zgolj lastne intuicije, pa čeravno verziranega pisca, bo zato kmalu, ali pa bi vsaj moral biti odpravljen. Še več, predpisovalnost normativnih priročnikov gre razumeti v kontekstu rabno ozaveščenega pogleda na jezik, ki potreb in sporazumevalne prakse uporabnikov preprosto ne more več spregledati, saj je (jezikoslovno) utemeljen v rabi. Predpostavka, da raba ne more biti ključna pri razsojanju, kaj je »prav« in kaj »narobe«, je napačna celo za najbolj normativni priročnik, ki nastane kot rezultat ustaljenega procesa standardizacije jezika.

Novejše raziskave pogostih problemov povprečnega govorca slovenščine (2011, projekt Sporazumevanje v slovenskem jeziku, ESS in MIZKŠ, slovenscina.eu) kažejo, da so zanimiva predvsem vprašanja, povezana s pomenom, med najbolj aktualnimi prav podomačevanje izrazov.

Tega, ali besede dejansko motijo govorce, ker v njih prepoznavajo »tuje« prvine, ali predvsem zato, ker želijo zadostiti merilom jezikovnega standarda oziroma norme, ne vemo. Načelno in zgodovinsko pogojeno prepričanje o »nepotrebnosti« tujih izrazov, če imamo zanje ustrezno domače poimenovanje, je problematično tudi z normativnega stališča, saj se postavlja vprašanje, kako takšno ustreznost utemeljujemo. To prepričanje zvaja jezik na instrument politike in ideologije ter ga ne zmore videti kot kompleksen in živ sistem, ki proizvaja svoja lastna pravila in konvencije.

Vzporedne norme so še strožje

Jezikovne tehnologije, ki omogočajo empirični in občutno natančnejši vpogled v jezikovno rabo kot kdajkoli, so namesto »pravilnosti« na piedestal jezikovnega arbiterstva postavile »tipičnost«. Vzemimo besedo »uspeti« in strukturi »kdo uspe narediti kaj« oziroma »komu uspe narediti kaj«.

Intuitivno presojo kolumnista, da je struktura »uspel sem + nedoločnik« hrvatizem, je zanimivo primerjati s podatki, ki jih o tem dobimo v milijardnem slovenskem korpusu Gigafida (demo.gigafida.net). Pokaže se, kot pove že SSKJ, da je raba »nekomu nekaj uspe«, pa tudi »nismo ga uspeli rešiti« ali »hiše še ni uspela pospraviti« povsem tipična slovenska. Pač pa se kot zares manj tipična (že v SSKJ) pokaže ta ista raba glagola »uspeti« v nedovršniku, namreč »uspevati + narediti« namesto »uspeti + narediti«. Na srečo je celo za današnji čas dokaj zastarelemu SSKJ kot opisovalno-razlagalnemu slovarju pomembna predvsem dejanska raba.

Po nekaterih raziskavah in opažanjih (Marko Stabej 2000, Damjan Popič 2009) se v slovenskih jezikovnokorekcijskih službah vzpostavljajo vzporedne norme in predpisi, ki so celo strožji od aktualne kodifikacije.

Interna lektorska navodila v obliki preferenčnih seznamov kažejo po eni strani nereflektirano ukvarjanje z izrazno podobo jezika in po drugi z besedo kot osnovno enoto pomena, čeprav je vsaka beseda vpeta v širše skladenjske vzorce, ki soustvarjajo konkretni pomen.

Tipičen primer je avtomatizirano zamenjevanje prevzetih besed z domnevno domačimi dvojnicami (kvaliteta --> kakovost). Odpor do določenih besed in besednih zvez je tako pogosto povezan z zmotno logiko, po kateri imajo besede same po sebi, torej v izolaciji, pomen, ki je trajen in logično izpeljiv iz zgodovinskih dejstev o njihovi rabi. A vzorci jezikovne rabe so praviloma rezultat družbenih konvencij.

Liberalnost in represivnost nazorov o jeziku

Slovenski govorci in govorke smo danes jezikovno emancipirani. Na lestvici od najbolj ekspanzionističnih jezikov proti tistim, ki prav v tem trenutku izumirajo, je slovenščina s statusom državnega jezika in obstoječo infrastrukturo med jeziki, ki vsaj kratkoročno niso realno ogroženi. Razširjeno je mnenje, da je ogrožena naša jezikovna kultura, za kar naj bi bila kriva predvsem slaba jezikovna vzgoja. Morda neravnovesje med prestižnostjo in funkcionalnostjo znanja?

Nastavki za zgodnejše poučevanje tujih jezikov v osnovni šoli so naleteli na odpor dela etablirane slovenistične javnosti. S tem, ko bi prej poučevali tuje jezike, bi bojda dodatno ogrozili usvajanje maternega jezika. A če drži, da se tudi kot odrasli lahko polno izražamo le v maternem jeziku, bi se dalo trditi tudi, da izkustvo drugačnih pojmovnih svetov skozi tuji jezik materinščini celo koristi – prinaša kritično distanco in hkrati krepi ljubezen do svojega.

Dejstvo, da je angleščina med jeziki, ki so v zgodovini največ prevzemali tuje prvine, ni (jezikoslovno) zanemarljivo, kakor tudi ne duhovita izjava Davida Crystala, da je izraz »izposojenka« pravzaprav neustrezen, saj jeziki izposojenih besed ne vračajo. Res je, sodobne tujke iz globalnega jezika preplavljajo vizualno in slušno podobo predvsem urbane slovenske krajine, a obrambni diskurz, ki temelji na odporu do vsega tujega, ni nič manj zgrešen kot tisti, ki omalovažuje vse, kar je domačega.

Včasih skrajno redukcionistično pojmovanje situacije, v kateri eni slovenščino odrešujejo, drugi pa jo pogubljajo, ustvarja v govorcu nesproščenost, ki je poleg nevednosti in neverziranosti največji garant slabega in napak polnega jezika.

Tako liberalnost kot represivnost sta odraz jezikovnega nazora, ta pa zelo verjetno splošnejših nazorov o povezanosti posameznikove svobode in odgovornosti. Jezikovne kritike, pogosto neutemeljene ali uperjene v jezikovne izbire posameznikov, uničujejo veselje do javne uporabe jezika. V času, ko se znova pojavljajo razmisleki o potrebnosti jezikovnih razsodišč, se sprašujem, ali morda vendar ne ogroža slovenščine tudi jezikovni konservativizem, ne le naša slaba jezikovna kultura.