Ferdo Godina - tankočutni opisovalec človeških usod

Obhajamo stoletnico rojstva Ferda Godine, pisatelja, ki ga večina pozna po romanu Bele tulpike.
Objavljeno
29. oktober 2012 19.36
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Številnim letošnjim okroglim ­literarnim obletnicam se pridružuje še ena: stoletnica­ rojstva Ferda Godine.­ Veljal je za pisatelja »z zanimanjem za malega človeka«, v spomin pa se je zapisal z nekaj odličnimi romani, med drugim z ljubezenskim Bele tulpike in družbenokritičnim Molčeči orkester.

Ferdo Godina je bil rojen 17. oktobra 1912 v Dolnji Bistrici v Prek­murju. Bil je sin malega kmeta, v družini je bilo enajst otrok. Od prekmurskih spominov je najraje gojil spomin na Muro, spomini na kmečka dela so mu bili manj prijetni. Že pri dvanajstih letih ga je oče pospremil v Ljubljano na klasično gimnazijo, živel je pri bratu redovniku. Šolal se je tudi v Mariboru, v Ljubljani je kasneje študiral pravo. Med vojno je imel pri partizanih številne odgovorne funkcije, po vojni je okusil okrutnost socialističnih zaporov. Kasneje si je kruh služil kot časnikar pri Ljudski pravici in ravnatelj založbe Slovenski knjižni zavod, kot upravnik Slovenske matice in dramaturg pri Triglav filmu.

Pisatelj Prekmurja

Njegov literarni opus obsega prek trideset del – novel, romanov, mladinskih pripovedi, zbirk črtic in povesti. Literarna zgodovina je zapisala, da se je opiral na realistično tradicijo, idejne in slogovne prvine pa so segale v trideseta leta prejšnjega stoletja. Veliko svojih del je dogajalno postavil ob Muro in svet ob njej, zato je ob Mišku Kranjcu v tedanjem času veljal za najizrazitejšega pisatelja Prekmurja. Bil je tankočutni opisovalec malih človeških usod. Svoje literarne like je oživljal v miselni in čustveni preprostosti, naravni elementarnosti, opisoval je njihovo hrepenenje, pa tudi trpljenje in stiske, zlasti socialne, ki jih je povzročala do Prekmurcev vedno krivična oblast. ­Pisal je tudi zgodbe iz partizanskega življenja in meščanskega sveta.

Roman, s katerim je dosegel največ uspeha, so gotovo Bele tulpike (1945). Godina je delo napisal še sorazmerno mlad, dokončal ga je leta 1940, a ker se je kmalu zatem priključil NOB, knjiga ni izšla. Rokopis so v vojnih letih čuvali najprej njegova sestra Cila in nato nečakinja Marija, ki ga je pisatelju vrnila, ko je po vojni prišla iz Dachaua. Izšel je leta 1945 in izzval kar nekaj nemira. To je bil namreč čas, ko so vsi pričakovali socrealistično literaturo, Bele tulpike pa so bile povsem brez politične navlake. Gre za lep ljubezenski roman, prežet z mračnostjo, lirizmom in sentimentalnostjo. Postavljen je v Prekmurje v čas med obema vojnama.

Osrednji lik je mlad kaplan Arpad Zrim, ki je postal duhovnik po materini želji, potem pa ga je ugonobila ljubezen do židovskega dekleta. Delov kritik Peter Kolšek je svoje doživetje romana opisal takole: »Prekmurski farovži in spletke med kleriki, poljedelsko ljudstvo, ki je boso stopalo k nedeljski maši, zatohli reklci lendavskega meščanstva, vonj po močvirskih rastlinah in daljnih mladostih, zlasti pa ubogi kaplan, ki je izgorel v bojevanju z Bogom, cankarjanskim kompleksom do matere in temnooko judovsko deklico Rahelo, ki ji je v tisti viharni noči pri Sv. Trojici naredil otroka – so podobe sveta, ki so mi v nekaj zaporednih večerih zasenčile 21. stoletje.« – Morda bo roman učakal tudi filmsko ­realizacijo.

Njegovi »prekmurski« romani, v katerih govori o letih povojne kolektivizacije, razpadu družbe, životarjenju in zdomstvu, so še Glas samotne ptice (1992), Človek živi in umira (1974), Zaklenjeni dom (1985), Jaz sem njena mama (1978), Nada, vrni se! (1988).

Molčeči orkester – odgovor na povojno nasilje

Enega od vrhov je Godinovo pripovedništvo doseglo v romanu Molčeči orkester (1981). Gre za pisateljev odgovor na leto 1948, na povojne procese, na duhovno nasilje, ponižanje in izolacijo, ki ju je doživel. Kritiki so hvalili uspešno kompozicijo romana in njegovo jezikovno zgoščenost. Od pisateljevih bolj urbanih del omenimo roman iz filmskega sveta Babilon sovraštva in ljubezni (1966) ter scenarij za film Družinski dnevnik (1961). Med Godinovimi romani s partizansko tematiko za najboljšega velja s humorjem prežeti Jezdec brez konja (1973).

Še dva segmenta ustvarjanja Ferda Godine sta pomembna. Najprej krajša proza – črtice in novele, za katere so nekoč zapisali, da so »povesti o dobrih ljudeh«, saj pisatelj živo opisuje ljudi, ki so polni lepih notranjih doživetij, pa tudi življenjskih stisk. Najbolj znani novelistični zbirki sta Preproste zgodbe (1950) in Krivda Jarčekove Kristine (1955). Potem so tu še zgodbe za mlade bralce, denimo zbirka ­Sezidala si bova hišico (1974). V njih pisatelj postavlja bralca v čas svojega otroštva in mladosti, obuja spominske podobe na Prekmurje, izpisuje kroniko nekega obdobja ter goji pozitivne vrednote, kot sta ljubezen do narave in ljudi ter želja po prijateljstvu.