Fragmenti predsokratikov - Navdihujoča dediščina prvih mislecev

Posloveniti besedila predsokratikov, najzgodnejših mislecev antične Grčije, je drzna zamisel.­ Vseeno se je z veliko truda, zavzetosti in znanja tega podviga lotila skupina desetih klasičnih filologov in filozofov pod uredniško taktirko Gorazda­ Kocijančiča.

Kako epohalno delo je to, govori podatek, da je slovenščina komaj drugi sodobni jezik, v katerega so iz stare grščine v celoti prevedeni fragmenti predsokratskih mislecev. Deseterica se je z njim spopadala dobra tri leta in bi se še več, če nekateri iz nje ne bi že pred tem prevedli posameznih delov. Do zdaj so se s takim prevodom ponašali le Italijani. Dvojezično delo, v grščini in slovenščini, je izšlo na 2200 straneh v treh knjigah pri Študentski založbi in stane 179 evrov.

Kdo so predsokratiki

Kaj sploh šteje za začetek evropskega »mišljenja«? Ta je nastopil v 6. stoletju pred našim štetjem na različnih koncih grškega sveta: v Miletu (od koder so bili Tales, Anaksimander, Anaksimen), v Kolofonu (Ksenofan), na Samosu (Pitagora), v Efezu (Heraklit) ... Čeprav se misleci, vključeni v knjigo, imenujejo predsokratiki, to ne pomeni, da so kronološko pred Sokratom.

V njej so namreč zbrani tudi pisni ostanki avtorjev, ki so bili Sokratovi in celo Platonovi sodobniki in so živeli med 4. in 3. stoletjem pred našim štetjem, na primer Demokrit in sofisti, vendar so bili v vsebinskem smislu njuni predhodniki. Med predsokratike se jih uvršča zato, ker se je v zahodnem svetu uveljavilo prepričanje o prelomnosti misli slavne dvojice Sokrata in Platona, je na predstavitvi knjige pojasnil Gorazd Kocijančič v smislu, kot da je bila arhajska misel zgolj manjvredna priprava na »klasično« obdobje.

Vsestranski misleci

Na vprašanje, ali se je filozofija začela s predsokratiki, Kocijančič v uvodni besedi odgovarja z da in ne. Z ne zato, ker pri začetku grškega mišljenja ni šlo za filozofijo v našem pomenu besede, ker je ta šele »iznajdba« Platona. Tudi nihče od zgodnjih mislecev, razen morda Pitagora, se ni imenoval filozof niti jih niso tako imenovali njihovi sodobniki. Je pa arhajska misel temelj zahodne filozofije, matematike, političnih ved, sociologije, prirodoslovnih znanosti in teologije.

Pitagora se je tako med drugim ukvarjal z matematiko in astronomijo, Protagora s pravoznanstvom in slovnico, Demokrit z zgodovino, matematiko, glasbo, medicino itd. Šele v poznem 5. stoletju pred našim štetjem so se začela razmejevati različna področja, vključno s filozofijo. Tako v zgodbah o začetniku filozofije Talesu, ki je bil eden od »sedmerih modrih«, prebiramo o vedenjih in veščinah, ki so jih občudovali kot modrost – od napovedi mrka in inženirskih spretnosti do ekonomske premetenosti.

Ohranitev

In kako vemo, kakšna je bila misel predsokratikov, če upoštevamo, da se je v 6. stoletju pred našim štetjem bolj pripovedovalo kot pisalo? V obdobju predsokratikov se je namreč šele prehajalo iz ustne v pisno kulturo. Vsi zgodnji misleci so pisali zelo malo, svoj nauk in pesnitve so večinoma posredovali ustno, vendar so si morali najti poslušalstvo. Originalna dela predsokratikov se tako niso ohranila, na voljo imamo le citate, povzetke in fragmente poznejših filozofov in zgodovinarjev o njihovi misli, od Platona do bizantinskih avtorjev.

Epohalno delo Nemca

Kako so ta besedila segla do nas? Rokopisi so se ohranili v knjižnicah, najprej predvsem samostanskih, na grško govorečem krščanskem Vzhodu. Po turškem zavzetju Konstantinopla leta 1453 so jih raznesli po knjižnicah Evrope in bili z iznajdbo tiska natisnjeni.

Epohalno delo je opravil Nemec Hermann Diels (1848–1922), ki je iz navedkov poznejših avtorjev zbral ter rekonstruiral misel predsokratikov in nastalo je velikansko delo Fragmenti predsokratikov, ki je s tem naslovom v celoti prevedeno v slovenščino. Prva izdaja je izšla leta 1903, sledilo je še nekaj novih izdaj z Dielsovimi dopolnitvami in popravki, leta 1922 zadnja, četrta izdaja s popravki Dielsovega učenca Waltherja Kranza (1884–1960). Slovenska različica je prevod slednje, ki je prav tako dvojezična, grško-nemška, vendar z opustitvijo nemškega dela. Izbrane dele te izdaje je leta 1946 prevedel Anton Sovrè.

Diels-Kranzovi Fragmenti predsokratikov so urejeni kronološko, vsak filozof ima svoje poglavje, razdeljeni pa so na tri velike dele: Začetki, Fragmenti filozofov 6. in 5. stoletja (in njihovih neposrednih naslednikov), Starejša sofistika. Na levi strani je ponatis Diels-Kranzove izdaje v grščini in na desni slovenski prevod. Ker se je z njim ukvarjalo deset ljudi (Dašo Benko, Živa Borak, Jan Ciglenečki, Ignacija J. Fridl, Martin Horvat, Gorazd Kocijančič, David Movrin, Boris Vezjak, Sonja Weiss, Franci Zore), so slogovni izrazi posameznih delov različni ne le zaradi slogovne različnosti avtorjev, kar je po Kocijančičevem mnenju koristno.

Sam je poleg prevodov opravil še velikansko uredniško in redaktorsko delo, saj je vse prevode primerjal z izvirnikom od prve do zadnje besede. Bedel je tudi nad poenotenjem filozofske terminologije. In to je, vsaj tako je razbrati, tudi edino poenotenje. Ohranili so celo določeno neenotnost pri zapisovanju imen, pri čemer so včasih ohranili oblike, ki so se v slovenščini že udomačile. Včasih so celo isto besedilo, ki se pojavlja v pričevanjih v različnih poglavjih in sta ga prevedla različna prevajalca, pustili v nekoliko različnih, a možnih prevodih.

Vzrok, da ni več prevodov v sodobne jezike, je gotovo tudi to, da je vse manj poznavalcev klasičnih jezikov, ki jih med evropskimi izo­braženci še pred kratkim ni bilo tako malo. V Sloveniji očitno s tem nimamo težav, zato je prevod tega dela lep spomenik klasični filologiji in zgodovini filozofije, še posebej, ker je prevajalska skupina v povprečju precej mlada. Ni si težko predstavljati, koliko strpnosti in kooperativnosti so potrebovali v teh treh letih, sploh ker je nad njimi visel rok oddaje za tiskanje knjige, ki jo je finančno podprl JAK.

Obogatitve

Zbirka je bogatejša od italijanske, saj so jo dopolnili z najpomembnejšimi najdbami zadnjega časa. Sicer pa so knjigi dodani še kazala citiranih del (Živa Borak) ter imensko in krajevno (Živa Borak in Lucijan Bratuš). Za bralca, ki bi se rad poglobil v arhaično obdobje grške misli, je obogatitev tudi bibliografija, ki jo je pripravil eden največjih svetovnih poznavalcev raziskovanja predsokratike, srbski filozof in aktualni minister Bogoljub Šijaković.

Napake

Morda bi kazalo, da bi temu častivrednemu delu prizanesli z drobnjakarskimi pripombami, če ne bi Kocijančič med opombami napisal, da bodo hvaležni vsakomur, ki bo opozoril na katero od napak. Že pri mimobežnem prebiranju je opaziti tipkarske napake, česar v takem delu posebej ne bi smelo biti. Za to, da so jih lektor in pred njim prevajalci v naglici spregledali, je težko najti opravičilo, saj obstajajo črkovalniki. Motijo tudi nepoenoteni oklepaji.

Knjiga je zahtevno branje, a ni treba biti filozof, da bi jo razumeli. Ko vam uspe zajahati prvi val, zatem ne utonete v morju težko razumljivega, ampak v navdihujočih prvih mislih Sredozemlja.