Heinrich von Kleist: soldat, ki je bil predvsem poet

Dramatik, pesnik, poročevalec in pripovednik, izobraženec, po dolgi družinski tradiciji pruskih generalov in feldmaršalov pa sprva neizogibno vojak, Heinrich von Kleist (1777–1811), je pisal v obdobju, ko sta se razmahnili romantika in po drugi strani weimarska klasika, vendar dejansko ni sodil k nobeni od literarnih skupin ali struj svojega časa. Bil je uspešen in tudi zavračan; nekatere njegove drame 
so takrat obveljale za neuprizorljive.

Ob dvestoti obletnici njegove smrti literarna stroka ugotavlja, da je von Kleist v svojih življenjskih in poklicnih vlogah ravno zaradi razklanosti in subverzivnosti, temačne anekdotičnosti in domišljeno oklesanega sloga moderen ter ostaja aktualen tudi zunaj nemškega ­prostora.

Njegov pomen razbiramo na več ravneh. Prvi oziroma tisti, ki ga 
v literarnem in obliterarnem smislu ni mogoče spregledati, je njegov spodkopani patriotizem. Družina von Kleist iz osrčja militaristične Prusije je sodila v elito domovini in vojski – njeni brezpogojni disciplini in kodeksu časti – zavezanih plemičev, ki so v dveh stoletjih dali svoji deželi 23 generalov, v masakru pri Jeni, leta 1806, pa je bilo udeleženih petdeset oficirjev iz širše družine von Kleist.

Vojska je bila za zgodaj osirotelega Heinricha potemtakem danost. V svojem štirinajstem letu je vstopil v potsdamski regiment, postal praporščak, zatem poročnik in štabni kapitan, se udeležil vojnega pohoda proti Franciji ter obleganja prve meščanske republike v Mainzu. Soldaškemu načinu življenja pa, kot je dejal, ni bil »nikoli od srca predan«, zato se je pri dvaindvajsetih od vojske poslovil. Vseeno je predstava o časti ostala vgrajena vanj: ob neuspešni uprizoritvi njegove veseloigre Razbiti vrč 
v Weimarju je hotel pozvati režiserja­ Goetheja na dvoboj! In prav Goethe mu je poočital, da piše za gledališče, »kakršno naj bi šele prišlo«.

Poslušnost pruski armadi je veljala za vrhovno, božjim enako zapoved. Nepokorščina, ki jo je, denimo, avstrijska cesarica v primerih, ko je bila povezana s pogumno lastno presojo in seveda zmago, nagradila z najvišjim odlikovanjem, je bila 
v Prusiji nepojmljiva. Bila je enako nesprejemljiva kakor strah, cincavost ali načelni dvom v smisel vojskovanja, ki ga je mladi dramatik von Kleist s psihološko pronicljivostjo položil v usta svojim literarnim osebam. Glavni lik iz drame Princ Homburški ni, kot bi bilo pričakovati, kremenit junak, pač pa fantast, duševno zbegan sanjač, ki trepeta pred smrtjo. V enem ključnih prizorov berači za svoje življenje in nato ob novici, da je pomiloščen, omedli. Takšna drža vojaka in plemiča za von Kleistove sodobnike ni bila presenetljiva, temveč nezaslišana.

»Poblisnil, zasijal, eksplodiral«

Heinrich von Kleist je vedno znova iskal harmonijo in verjel, da bi se človek moral ravnati po lastnem življenjskem načrtu. Po odhodu iz vojske je študiral matematiko, latinščino, kulturno zgodovino in zlasti fiziko, zatem študij opustil in služboval v Berlinu kot pripravnik na pruskem ministrstvu za gospodarstvo. V tej funkciji je bil celo obtožen vohunstva. Pozneje je v Berlinu zaprosil za diplomatsko službo. Od jeseni 1810 do pomladi­ 1811 je ­izdajal časopis Berliner Abend-blätter, ki je bil po nalogu cenzure ukinjen. Kljub temu se je naglo uveljavil kot briljanten urednik in anekdotičen, oster publicist. Njegovo kratko življenje, ki ga je nekajkrat zaobrnil v novo smer in ga končal pri štiriintridesetih s samomorom, po vojaško s strelom v glavo, je, kakor pravijo njegovi biografi, »poblisnilo, zasijalo, eksplodiralo«.

Avtor zgodovinske viteške igre Katica iz Heilbronna, veseloiger Razbiti vrč in Amfitrion, žaloigre Penthesilea, novel Michael Kohlhaas,­ Markiza O…ška in Potres v Čiliju, če omenimo njegova bolj znana dela, je na začetku 19. stoletja z jasno, jedrnato, hkrati pa poetično govorico in osupljivimi miselnimi preskoki preiskoval človekovo notranje življenje in ustvaril nedoumljiv vonkleistovski svet. Amazonsko kraljico Penthesileo je nagnal 
v skrajnost besnila; v Michaelu Kohl­haasu je obudil vojaško odliko predanosti redu; Katica iz Heilbronna je bila ujeta v dvojnost videza in stvarnosti. Svojim likom je, ne več štabni poveljnik, toda ukazovalen 
v novem mediju, zapovedoval čustva, ki so z ambivalentnostjo ­prehitevala čas.

Pri njem ni nič premočrtnega. 
Z darom za prikazovanje trka med zunanjim, morda slučajnim dogodkom in moralno odločitvijo, ki situacijo zaostri, mobilizira bralca. 
S povezavami pripetljajev zunaj očitne kavzalnosti in tistimi, ki vzniknejo iz takšnih zvez ter zahtevajo izjemen odziv, v upanju na preboj k presežnemu ali k novi ureditvi, je ustvaril obliko, po njem poimenovano­ »kleistovska forma«.

Von Kleistovo Katico iz Heilbronna ali preizkus z ognjem so v prevodu Lada Kralja in režiji François-Michela Presentija znova premierno uprizorili leta 2007 v SNG Drami in je leto zatem prejela veliko nagrado Borštnikovega srečanja.