Razmišljanje o določenem obdobju s seboj vedno prinese težave, kajti vzpostavljanje trdne meje med predhodno paradigmo in tistim, kar šele ima priti, je Sizifovo delo. Isaiah Berlin te napake v svojem delu Izvori romantike ne ponovi.
Zaveda se namreč pasti definiranja, zato na začetku posreduje opozorilo: »Ugledni in modri profesor Northrop Frye opozarja, da se vedno, kadar poskuša kdo povedati kaj splošnega o romantiki, tudi če gre za nekaj tako nedolžnega, kot je na primer trditev, da se je med angleškimi pesniki pojavil nov odnos do narave – recimo pri Wordsworthu in Coleridgeu v primerjavi z Racinom in Popom –, najde nekdo, ki bo v spisih Homerja, Kalidase, predmuslimanski arabski epiki, srednjeveški španski poeziji in ne nazadnje celo pri Racinu in Popu našel dokaz, na podlagi katerega je mogoče trditi nasprotno.«
Berlin se zato odpove generaliziranju in poskuša romantiko zajeti prek konkretnih primerov, pri tem je zanimivo še dejstvo, da je knjiga dejansko skupek predavanj, ki nikoli niso doživela preobrazbe v znanstveno monografijo, namesto citatov pa vsebuje polno polcitatov in namigov, vse to pa se na poseben način ujema z obravnavano teorijo.
Delo Izvori romantike se ne spusti v preučevanje predmeta, kot bi lahko pričakovali, prek srčike dobe, pač pa v primerjavi z neposredno predhodnico, torej razsvetljenstvom in nekaterimi humanisti dobe, ki se pojavljajo na meji med obema.
Tako Goetheja in Byrona v delu komajda zasledimo, po drugi strani pa so podrobno predstavljene posamezne dokaj marginalne figure, kot je na primer Johann Georg Hamann in za romantiko povsem netipični predstavniki, recimo Immanuel Kant – Berlin ga v velikem zamahu spremeni v skorajda utemeljitelja romantike, ki se tega sploh ni zavedal.
Ravno Kant naj bi z razmišljanjem o svobodi in vztrajanjem o nujnosti svobode, ki ni vezana na karkoli, pač pa je čista svoboda, utemeljil glavno zahtevo romantike, čeprav si je sam zavedno še kako prizadeval za razsvetljenstvo.
»Ideja je namreč takšna: če so ljudje pri svojih dejanjih odvisni od nečesa, kar je zunaj njih in ni pod njihovim nadzorom, če se torej, z drugimi besedami, vzrok njihovega vedenja ne nahaja v njih samih, pač pa nekje drugje, potem ne morejo veljati za odgovorne. Če pa niso odgovorni, niso povsem moralna bitja. In če nismo moralna bitja, potem so naša razlikovanja med tem, kar je prav in kar narobe, med svobodo in nesvobodo, med dolžnostjo in užitkom, zgolj zmotna, česar pa Kant ni bil pripravljen sprejeti in je to zanikal. Zanj je bilo temeljno dejstvo človeške zavesti (...) v tem, da se zavedamo obstoja določenih usmeritev delovanja, za katere lahko rečemo, da jim lahko bodisi sledimo ali pa se jih vzdržimo.«
Ideale si je treba izmisliti
Iz tega temelja romantike, torej neukrotljive absolutne svobode, Berlin preide na nekaj drugih značilnosti dobe, ki se sučejo predvsem okoli ustvarjalnosti in nasprotovanja znanstvenemu idealu iskanja odgovorov prek aritmetične metode.
Kar se tiče zadnjega, je romantika povsem nasprotna, saj se do spoznanja ne poskuša dokopati prek abstraktnega znanstvenega jezika, pač pa upanje polaga drugam. »Romantična doktrina pravi, da si realnost, univerzum, ki nas obdaja, neskončno prizadeva napredovati, da obstaja nekaj, kar je neskončno, nekaj, kar je neizčrpno, nekaj, česar simbol skuša postati nekaj končnega, a to končno tega ne zmore. Poskušaš izraziti nekaj, kar lahko izraziš samo s sredstvi, ki so ti na razpolago, veš pa, da to ne more izraziti vsega, kar bi rad izrazil, ker je celota preprosto neskončna. Zato uporabljamo alegorije in simbole.«
Samo z alegorijami in simboli se lahko približamo neizčrpnim globinam, ki ostajajo večno v temi, le strele genija osvetljujejo ta brezna in nam jih poskušajo razjasniti. Toda naposled je mogoče razjasniti zgolj tisto materialno, tisto, kar nam lajša življenje v vsakdanjosti, torej predmetnost kot pripomoček za lažje izvajanje opravil. Vse, kar presega to plehko plat življenja, se skozi optiko romantike mora zavedati preprostega dejstva: »... da namreč idealov, smotrov in ciljev ni mogoče odkriti z intuicijo, znanstvenimi metodami, z branjem svetih besedil, poslušanjem strokovnjakov ali uglednih oseb, da namreč idealov sploh ni mogoče odkriti, pač pa si jih je potrebno izmisliti. Ni jih mogoče najti, treba jih je ustvariti, tako kot se ustvarja umetnost.«
Berlin romantike niti ne osvetli s toliko drugačno lučjo, bolj gre za to, da se k razumevanju romantike odpravi po drugačni poti. Vsekakor je smer, ki jo je ubral, bolj v sozvočju z dobo, ki jo preučuje, zato se tudi bralec lažje prebija do razumevanja. Pomembnost dela je mogoče meriti tudi v neminljivi aktualnosti romantike, poleg tega nas opozarja na apatičnost našega časa, torej apatičnost kot umanjkanje volje po drugačnem, svežem, boljšem, hkrati pa opominja na pomanjkanje zavedanja avtonomnega delovanja.