Iz vulgarne resničnosti v pokončnost: roman Nož in jabolko Ivanke Hergold

Prelom,­ ki ga je pisateljica opravila v novejši tržaški slovenski književnosti.
Objavljeno
16. september 2013 19.32
Boris Paternu
Boris Paternu

Uzreti bo treba in razkriti­ prelom,­ ki ga je v novejši tržaški slovenski književnosti opravila pisateljica Ivanka Hergold.

Njena proza sedemdesetih in osemdesetih let, z romanom Nož in jabolko (1980) v opaznem središču, je prinesla tematske in slogovne novosti, ki pomenijo očiten izstop iz duhovne in jezikovne orbite­ ­Pahor – Rebula, če sodobno­ tržaško klasiko zaznamujemo­ z njenima najbolj vidnima imenoma.

Seveda je Hergoldova preveč prvinska pisateljica, da bi lahko njeno­ drugačnost, recimo iztirjenost iz krožnice utrjenih literarnih vrednot, razumeli kot ideologijo ali račun. Sugestivnost njene pripovedi je premočna, da bi služila kakšnim stranskim namenom.

Živi iz sebe same. Tu ni priložnosti za razgled čez celoto, pomuditi pa se kaže ob njenem najbolj celovitem delu, romanu Nož in jabolko, ki odpira skoraj vsa temeljna vprašanja njenega pripovedništva. Zunanja tematika je na prvi pogled preprosta.

Ne samo tržaški in ne samo slovenski roman

Tržaška profesorica Herta Jamnik pripoveduje, podrobno in natančno, o enem samem dnevu svoje življenjske izkušnje, upovedene tako rekoč po urah, od petih zjutraj in še nekaj prej pa tja do prve ure po polnoči naslednjega dne. V to joyceov­sko časovno stisnjenost – tudi njegov roman Ulikses se dogaja v enem samem dnevu in v enem mestu – je ujeta silovita vsebina, ki prebija zamejenost prostora in časa tako, da premika stvari v njihovo usodnost.

V usodnost, ki je za Hertino zaznavanje sveta izrazito negotova, zunaj razvidnih norm, odprta v ugrezanje in nered. Lahko bi rekli v breztalnost in anomijo, ki je, kot vemo, ena temeljnih značilnosti moderne evidence sveta, tudi v literaturi.

Tega bivanjskega evidentiranja pa Herta ne opravi s posebnimi odločitvami ali dejanji, temveč skozi občutljiv in asociativno razpršen tok svoje notranje zavesti. Tako živi navzven čisto vsakdanje in skoraj neopazljivo, navznoter pa napeto in raztrgano. Njen zunanji portret, ki je nekajkrat postavljen pred nas, je drastičen: v naročju ene roke polno zvezkov in knjig, z romanom o Tristanu in Izoldi na vrhu, v drugi roki pa mreža z zavito raco, ki jo je kupila in jo bo zvečer spekla možu, kar bo naposled njeno glavno dnevno opravilo.

Vendar problem vzvišenega in banalnega, napovedan s to montažo, v romanu ni predstavljen romantično. Vse visoko je v resnici dotolčeno do kraja, pogreznjeno v banalnost in vulgarnost. Povsod: na cesti, v avtobusu, v baru, v kinu, na zasebnih in javnih srečanjih, v družini, v erotiki. Tudi v šoli: Tristan in Izolda, s svojo v viteštvu zasajeno ljubeznijo, sta smešna ob dijaku, ki med odmorom brezsramno nagovarja profesorico za cigareto in naj ga danes ne vpraša. Na šolskem odru je generacija z mentalnimi koreninami v letu 1968.

Herte se njeni dijaki prav v ničemer ne bojijo, v resnici ona skriva pred njimi svoj strah. Skratka, pred nami je drugačna profesorica, kot smo jih bili vajeni, so drugačni dijaki, drugačni starši, je drugačen Trst. Je drugačen svet sploh. Prav v tem je nekaj, da to ni samo tržaški niti samo slovenski roman, temveč roman z vsebinsko vertikalo, ki je po svoje univerzalna. Poveden in berljiv bi bil tudi v širšem svetu. Na njegovih straneh sproščeno sosedujejo vsaj trije jeziki današnjega mesta v zalivu in se jih sence njihove preteklosti skoraj ne dotikajo več.

Zunaj običajnih smislov življenja

Vendar je slovensko tržaška karakteristika romana zelo izrazita. Skozi­ drastične portrete profesorskih kolegic in kolegov Herta ostro zaznava intelektualno podobo okolja. V ospredju sta dve kontrastni figuri. Mlada profesorica Tanja, vitalna ženska in radikalna levičarka, ki se z dijaki druži na njihov način, stopa v razred nabita z ideo­loško vero in premočrtnostjo, deluje na javnih shodih in pohodih, je brezmejno družabna in povsod sama sebe gotova. Herta jo razume, vendar je njen svet drugačen: ni svet dogme in ne aktivizma, ona ne more drugače, kot da ostaja zunaj in razmišlja po svoje.

Polno nasprotje Tanje je častitljiva šolska gospa, starosvetna, do dna predana svojemu slovstvenemu in jezikovnemu poslanstvu na šoli. Je prava služabnica Prešerna in Cankarja, vernica Lepote sploh. V njenih očeh samo še »kdaj pa kdaj zamiglja konica noža«, kar ni brez globljega pomena. Portretiranje te gospe pogosto zdrkne v skrajno grotesknost. Če med Hertino družbo izberemo še tretji, vidnejši tip, je to njena bližnja stanovalka in prijateljica Pamela. Povprečna in solidna malomeščanka, predana možu, otroku, domu in vsem realnim družinskim blagrom kratkega dosega in kratkega uma. Gre za srečo, ki je sreča družinsko urejene praznote.

Tudi druženja z umetniki, podnevna ali ponočna, Herti ne dajo ničesar, vse prečesto se iztekajo v alkoholizirani verbalizem. In mož Konrad, ki ji je ob strani, v vsakdanjem scenariju ni dosti več kot njena korektna spremljava. Tako se Herta naposled znajde zunaj vseh osmislitev življenja, ki jih imajo drugi: zunaj metafizike, ideologije in celo zunaj urejene zasebne pragmatike. Ostane prepuščena dani resničnosti, vsakdanji, kaotični in vulgarni, da jo ta jemlje in požira vase.

Poguben odnos do resničnosti

Vendar je za Herto, ki je z nožem svoje pameti zarezala v vsa jabolka spoznanja, značilno, da se ne preda resignaciji ali otopelosti, čeprav je notranje oslabljena do kraja. Ne more drugače, kot da se drži življenja trdo in od blizu, sprejema ga kot nekaj prvinsko vrednega, tudi če ne zna biti čisto in če kvari in pokončuje. Od tod njeno skrajno pozorno zaznavanje podrobnosti. Pisateljsko gredo dlje od naturalizma, hkrati pa so nanizane gibljivo, v montažno poljubnost in ­nezamejenost. Kljub natančnosti ne dolgočasijo, ker tudi v detajlih nosijo posebne pomene.

Beremo: »Herta kar vpija vase podrobnosti /…/ In s hoteno natančnostjo gleda, vpija vase to navadno, običajno človeško prisotnost.« To je znal francoski »novi roman« vendarle drugače, zraven ni bilo toliko prvinske opazovalne strasti do ljudi in stvari, bila je predvsem rafinirana pamet, distanca. Drugače spet Sartre, ki je z nizanjem neznatnih podrobnosti razkrival intenziteto niča, celo gnusa, ki nas obdaja, in strašno odsotnost biti.

Hergoldova pri evidentiranju stvari ne izbira in ne lepša, do resničnosti ima skoraj poguben odnos. Tvega prizore, ki so na robu znosnega, in včasih spusti jezik tudi v zelo nizke registre. Raziskovalec lepote grdega Umberto Eco bi tu našel kar nekaj dela. Gre za poetiko, v kateri se lepota lomi v vse smeri. Stvari vzame v roke tudi »oni drugi Apolon, tisti, ki ubija hijacinte«.

Bati se je, da bi se ob tako močnem odnosu Hergoldove do resničnosti kdo še zmeraj zamoraliziral in prezrl bistveno: da roman v resnici temelji na tankočutni moralni inteligenci, če uporabimo izraz Georga Steinerja. Prostaštvo, ki ga Herta čuti okoli sebe in ga izpostavlja, še najbolj boli njo samo. Zato niti ne more zdržati pri realnem zaznavanju in obzirnem označevanju stvari, temveč jih pogosto požene v grotesko, v divjo kombinacijo grozljivega s smešnim in fantastičnim.

Drugače kot pri Camusu in Sartru

Hertin problem je, da je od vulgarne resničnosti, kakršna jo obdaja, ujeta v tesnobo in strah. Iz tega svojega dna se obrača ven in čez k neki čisto drugačni, irealni imaginaciji. Gre za bivanjske premike k pokončnosti. Vendar je njen eksistencialni repertoar drugačen, kot smo ga vajeni, na primer pri Sartru ali Camusu, ki ga tudi omenja, ali pri Kocbeku, če se orientiramo k zelo vidnim.

Njena »gverila proti nihilizmu«, če si pomagamo z Magrisovim pojmom, ki ga je vgradil v modernizem, je posebne vrste. Herta išče vase, ne v družbo in ne v metafiziko. Če ji sledimo: »Res je napeta ko struna, uvita vase, kot bi bilo notri v njenem središču ohranjenega še nekaj dragocenega, nebogljenega, kar je treba vsekakor obvarovati.« Pa še: »Vzemi mi tele oči, roke, noge, napravi me zračno lahko, vrni me k izviru, mene vrni k meni, tja me vrni, kjer se v hribu zbirajo kapljice, da bom drug potok, drug tolmun in druga ladja in druga roka, h koreninam me vrni, k sinjim žilicam na začetek!«

Na dan prihaja drugačen jezik, retorično in poetično strukturiran, daleč od joyceovsko asociativne tehnike, ki se ji je Hergoldova znala približati na izviren način. Tega njenega drugega duhovnega in slogovnega pola ni čisto lahko označiti. Je strma usmeritev k osebni prvinskosti in prostosti lastnega jaza, zasajeni še v zemljo in naravo,­ nekam v otroštvo začetne biti. V »spominjanje biti«, če bi se nam zdelo potrebno odkriti nekakšno orientacijsko vzporednico v filozofiji od Heideggerja do Vattima (to poglavje filozofije je nazorno predstavil Samo Kutoš v spremni besedi knjige Gianni Vattimo: Konec moderne, Ljubljana 1997).

Za življenje neobvladljivih nasprotij

Iz te duhovne podlage, naj jo imenujemo tako ali drugače, je v drugem delu romana, v poglavju Ob petih, pognala razmeroma samostojna, močna in sugestivna spominska »materinska« zgodba iz otroških let. Kmečka mati, nekje v zasneženih (koroških) hribih, na sveti večer s premraženimi otroki moli za hišne stvari, živino in ljudi, da bi preživeli. Pripoved je slogovno povzdignjena, prihaja do izvirne sinteze modernizma s klasiko. S klasiko ne samo do Voranca in Cankarja nazaj, temveč do starih ljudskih pripovedi.

Ta v roman vgrajena zgodba ima posebno antološko vrednost. Ob presunljivem pogledu nazaj, v nekdanji svet človeške polnosti in smisla, Hergoldova prav nič ne podleže domačijski ali hrepenenjski nostalgiji. Tudi tu zareže ostro in zna ločiti stvari. Natanko ve in pove: »Kako daleč je zdaj ta bog, ki ima obraz žitnega zrna in podobo žuljev.« Ve tudi, da je ta njen bog v resnici pomanjkljiv, napol grotesken. Sama ga imenuje: moj »krivonožni bog«. Ob katerem se lahko tudi vse sesuje.

In se res. Sledi namreč drugi del materinske zgodbe, po njeni smrti, ko so otroci sami na nedoumno grozljiv način udeleženi pri uničevanju preostankov njenega čistega sveta. Pri tem strašnem lomu dveh svetov se Hergoldova odločno obrne proti vsakršnemu manihejstvu. Obrne se zoper pridigarstvo, ki hoče učiti, kaj je smisel in kaj ni, kajti življenje je nekaj drugega, notranje kompleksnega in nedeljivega.

Takole pravi: »Nekateri celo delijo smrt v smiselno in nesmiselno; takšni tudi življenje razdelijo tako: nekatera so smiselna, druga nesmiselna, kot da prebirajo fižol – tale je črviv, ves preluknjan od fižolarja, tale pa ves napet, dober za setev ali za lonec …« Hergoldova kaže mimo in čez tako delitev. V svojem pisateljskem bistvu je ohranjevalka življenja. Življenja neobvladljivih nasprotij.

Miniaturni literarni zemljevid

Gre za pisateljico, ki ve, da je literarni jezik jezik stopnjevanih pomenov. In je takemu jeziku tudi kos. Tako rekoč vsak njen stavek, tudi stilno najbolj nedolžen, nosi sled njene osebe, je »vpis subjekta vanj«. In tudi roman kot celota je po pomenih toliko poln, da je interpretacij in vstopov vanj več.

Vstopiti se da tudi skozi metaforo, ki jo najdemo prav na koncu, v sklepu besedila: mimo nas huškne med debla zasneženih smrek čudna žival, ki je napol lovski pes in napol jagnje. Da se prebrati kot nekoliko zastrt avtoportret, napisan z nasmehom. Toda značilno: zunaj kakšne lepotne simbolike.

In nazadnje: roman Nož in jabolko si lahko ogledamo tudi kot miniaturni literarni zemljevid, ki daje orientacijo v vse predele raznovrstnih pripovedi Ivanke Hergold: v poezijo, osamosvojeno v zbirki Ponikalnice (2008); v dramatiko z opaznejšim delom Paracels (2008) in v kratko prozo, ki je sploh temeljno območje njenega opusa, z vrhom v zbirki novel Pojoči oreh (1983).