Janez Vrečko: Kosovel je posebnost celo v evropskem okviru

Monografija o Kosovelu omogoča dejavno sprejemanje njegove poezije v sedanjosti.
Objavljeno
28. februar 2012 15.37
Dušan Voglar, Književni listi
Dušan Voglar, Književni listi

V slovenski literarni vedi nobeno preučevanje posameznega ustvarjalca ni tako polno razhajanj in prevratov, kakor je ukvarjanje s Srečkom Kosovelom.

Vzrok je očiten in zapleten hkrati: Kosovelovo le nekajletno ustvarjanje je tako silovito in polno naglih prodorov v nove umetnostne svetove, da je za njegovo proučevanje potrebno skrbno prepoznavanje različnih ozadij.

O njegovem odnosu do takrat nedavnih, novih ali najnovejših evropskih umetnostnih smeri – impresionizma, ekspresionizma, futurizma, zenitizma, konstruktivizma, dadaizma, nadrealizma – so razpravljali Anton Ocvirk (1967), Jože Pogačnik, Franc Zadravec (monografija, 1986), Matjaž Kmecl, Janko Kos, Lado Kralj, Aleksandar Flaker, Ludwig Hartinger, Aleš Berger, Vera Troha, Janez Vrečko in še marsikdo, vsak s svojimi poudarki, odkritji in prepričanji.

Ob nizu razlikujočih se izrisovanj Kosovelove umetniške podobe ne preseneča, da je Janez Vrečko po svoji prvi monografiji o Kosovelu (1986) in svojem novem preučevanju izdelal izzivajoče novo in polemično monografijo (Založba ZRC, 2011). Izšla je v zbirki Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, v kateri je Kosovelov opus postopoma objavil Anton Ocvirk (1946, 1964, 1974, 1977).

Znova v ospredju konstruktivizem

Vrečko v knjigi vnovič presoja prvine v Kosovelovih umetniških ciljih, doživljajskem spletu in pojmovnem sistemu, zlasti pa primerjalno preučuje njihove povezave s prvinami v takratni evropski avantgardi. Obravnava predvsem Kosovelovo pesništvo.

Osrednjo pozornost namenja konstruktivizmu, se pravi takratnemu likovnemu, arhitekturnemu in literarnemu gibanju, ki je bilo povezano z Berlinom (Erenburg, Lisicki), znamenitim Bauhausom (Moholy-Nagy)­ in rusko avantgardo (Literarni center konstruktivistov, Tatlin). O konstruktivizmu pri Kosovelu je pisal že Ocvirk (1967) in izzval različna zavračanja. Vrečko na podlagi svojih nadaljnjih vpogledov v evropska konstruktivistična načela pritrjuje Ocvirku, vendar veliko natančneje opisuje njihovo uresničevanje v Kosovelovem pesniškem ustvarjanju in zaradi tega v njem konstruktivizem zelo razločno razmejuje od drugih smeri.

V monografiji lahko preberemo opis Kosovelovega zgodnjega primika k Podbevškovemu privzemanju italijanskega futurizma in nato odmika od njega. Poučimo se lahko o Kosovelovem odprtem in hkrati kritičnem odnosu do ekspresionizma.

Podobno kakor nemški ekspresionisti je tudi Kosovel doživljal razkroj evropskega sveta in izkoreninjenost evropskega človeka, vendar ni obtičal v njihovi zaverovanosti v abstraktnega novega človeka, se pravi v njihovem egocentričnem in solipsističnem umiku iz stvarnosti v abstrakcijo in mistično ekstazo, temveč si je želel spopada s stvarnim svetom in rešitve človeštva. Kosovel je, kakor poudarja Vrečko, natanko prepoznal, da futurizem in ekspresionizem (tudi bojeviti tok ekspresionizma) sodita v že mrtvo destruktivno fazo evropske umetnosti, in se odločil za aktivno, konstruktivno evropsko avantgardo.

Seveda to ne pomeni, da pri Kosovelu ni opazna tudi skupina različnih pesmi, ki pri raziskovalcih utemeljeno veljajo za ekspresionistične in vsebujejo značilne prvine človek, agonija, bolest in zlasti smrt, med izrazi človekovega položaja samotno drevo, med doživljanjem sočasnosti pa neizo-gibni propad Evrope. Ob Kosovelovi skrajni kritičnosti do »Evrope« Vrečko, skupaj z Borisom Pahorjem, opozarja na njegovo zgroženo in obenem uporniško doživljanje fašizma, ki je Evropi prinašal razkroj in Slovencem smrt.

Kompleksi, konsi, integrali

Pomembna točka v razpravljanju o Kosovelu je zenitizem. Zagrebška revija Zenit je odpirala dobrodošle vpoglede v evropske avantgarde, v futurizem in ruski konstruktivizem. Zenitizem (Micić, Poljanski) je Kosovela pritegnil, a je s svojo ustvarjalno šibkostjo in družbeno neangažiranostjo nazadnje pri njem izzval odpor. Kosovel je svoje avantgardne pesmi, napisane v času zanimanja za zenitizem, imenoval kompleksi in s tem opredelil svojo novo poetiko, ki se je poslovila od krajinskega impresionizma (»baržunasta lirika«) in ekspresionizma, a se je začasno zadovoljevala z naključnostno, eksperimentalno montažo. Po njej naj bi pesem omogočali predvsem paradoks, geometrijska konstruiranost in beseda kot asociacijska sestavina.

V nadaljnjem ustvarjanju je komplekse (»pesmi brez besed«, »zenitistični štrudelj«; takšni oznaki si je Kosovel zapisal v dnevnik) razločeval od novejših, konstruktivnih konsov, ki so nastajali, kakor pravi Vrečko, spomladi 1925 ob temeljitem spoznavanju ruskega konstruktivizma. Samo tem konsom in konsizmu (tak izraz predlaga Vrečko) je Kosovel »pripisoval prav posebno ceno v svojem opusu«; kaže, da je za njihovo objavo snoval revijo KONS in zbirko Ikarov sen. Teh konsov (in prejšnjih kompleksov) na drugi strani ni mogoče, kakor opozarja Vrečko, uvrščati pod naslov Integrali in jih izenačevati z integrali, ki izražajo Kosovelov odločni prestop poleti 1925 »v levo«, se ujemajo s spoznavanjem novih idejnih, a ne dogmatičnih temeljev ter so predvsem poezija družbene revolucionarnosti in revolucionarne graditve novega sveta (prim. pesem Integrali).

Poetika konsov

Kosovelovi konstruktivni konsi vsebujejo, kakor ugotavlja Vrečko po analizi pesnikovih misli in posameznih besedil (npr. pesmi Kalejdoskop in Sferično zrcalo, manifest Mehanikom!), uresničitev temeljnih pojmov ruskega literarnega konstruktivizma. Med njimi je predvsem stvar (vešč') kot nekaj ustvarjenega; zato je opuščen pojem predmet (objekt), ki je dan, vržen pred človeka.

Smoter konstruiranja je izdelava pomenskega poudarka oziroma obremenitve (gruzifikacija) na izbrani točki v konstrukciji, to pa zahteva centripetalno in fokusirano razporejanje besednega gradiva. Na vsebinsko težo točke včasih opozori vsebinski in slogovni premik (sdvig), ki povzroči, da je vgrajena stvar osvetljena kot presenetljiva, čudna, celo nevzdržna. Kosovel doseže takšen učinek (ostranenie, potujitev, počudnitev) z vnosom drobca nekdanje »baržunaste lirike« (npr. v Sferičnem zrcalu: Kostanji za vodo šumijo, / k starinarjem je prišla jesen). Lirski, disociirani subjekt se uveljavlja kot tvorec konstrukcije; Vrečko celo opozarja na »podpis« konstruktorja s črko K.

Pomembno je Kosovelovo prizadevanje za zlitje narave in ustvarjalca, za organično obliko ter identiteto vsebine in oblike. Tudi to izvira iz njegove poetike besede, ki se bistveno razlikuje od futurističnega in v zenitizem privzetega gesla o kaotično spontanem nizanju osvobojenih besed (parole in libertà).

Kosovel je zavračal, kakor pravi Vrečko, »vse druge avantgardistične stilne usmeritve, ki so priznavale le samoilustrativno besedo ali njeno transracionalno oziroma zaumno razsežnost in poleg tega vključevale še strojno dinamiko, mehanizme, mehanično tehniko, moderno brezdušno civilizacijo«. Pri Kosovelu besede ohranjajo pomensko težo in konsi ohranjajo izrazno, funkcionalno konstrukcijsko razsežnost, ta pa je navezana na nov, einsteinovski prostor in čas, besede pa antigravitacijsko rastejo vanj in sijejo. Dinamika se rojeva iz vsebine in oblike, prežeta je z aktivno, gibljivo filozofijo (značilen Kosovelov izraz), angažiranostjo in človečnostno etiko. Etika in z njo prihodnost (etična revolucija) sta bistveni energiji v Kosovelovem grajenju, konstruiranju.

Soustvarjalec evropskega konstruktivizma

Z razmišljanjem o takšnih značilnostih Kosovelovega ustvarjanja, preplavljenega s stisko posameznika v razkrajanju Evrope, Vrečkova monografija olajšuje ne samo razumevanje, temveč tudi dejavno sprejemanje Kosovelovih pesmi v sedanjosti.

Razveljavlja nekaj poenostavljajočih enačajev. Ne molči o »izbrisani« proletarski umetnosti. Zaradi tega lažje navežemo stik, recimo, s pesnikovima stavkoma na koncu predavanja Kriza (poudaril Kosovel): »Prihajamo; v znamenju umetnosti prihajamo. [...] Kajti človečanstvo umetnosti obstoji v tem, da se človeku približamo.«

Nadvse dragoceno je Vrečkovo ovrednotenje Kosovelovega prispevka v evropsko slovstvo. Kosovel je iz faze destrukcije »prek mostu nihilizma« prešel v dosledno konstruktivnost in etičnost. Soustvaril je evropski literarni konstruktivizem.

Njegovi konsi so celo posebnost v evropskem konstruktivističnem gibanju, in sicer zaradi konstruiranja konsov v času in prostoru, uporabe avtocitatov »baržunaste lirike« za premik ­(sdvig) oziroma potujitev (počudnitev) in opiranja na »gibljivo filozofijo«. Kosovelovi konsi sodijo med evropske konstruktivistične vrhunce. V konstruktivistično gibanje onkraj meja Sovjetske zveze je vnesel, po Vrečkovi oceni, polet in živost, kakršna bi težko našli drugod v Evropi.

Kosovelov kip pred rojstno hišo, delo Mirsada Begića