Jenkovo nagrado 2011 prejme Primož Čučnik

Društvo slovenskih pisateljev Jenkovo nagrado podeljuje za najboljšo pesniško zbirko zadnjih dveh let.
Objavljeno
19. oktober 2011 13.48
Posodobljeno
19. oktober 2011 14.08
Ta. C., Delo.si
Ta. C., Delo.si

Društvo slovenskih pisateljev je odločilo, da Jenkovo nagrado letos prejme Primož Čučnik za pesniško zbirko Kar dar (LUD Šerpa 2010). Kot so zapisali v obrazložitvi je Čučnikova osma zbirka zlitje refleksivnosti, imaginacije in emocionalnosti, zato bi lahko zgoščeno imenovali kar nežni intelektualizem.

Zbirka pomeni novo stopnjo v občutljivem odzivanju na sodobni svet, za katero pesnik iznajdeva nove jezikovne tehnike ali na novo predeluje stare. Na videz ohlapno nizanje podob iz zasebnega življenja in vsakdanjih pripetljajev, ki so ugledani in povedani na izviren način, podpira občutje fluidnosti, naključnosti, hitrosti, razpršenosti, trenutnosti in minljivost ter nestabilno identiteto posameznika. Toda nasprotje razdrobljenosti je premišljena forma posameznih besedil, ciklov in razdelkov, s katero se uravnotežata stabilnost in odprtost.

O letošnjih nominirancih oziroma nagrajencu je odločala žirija, ki so jo sestavljali Dr. Darja Pavlič (predsednica), Dr. Irena Novak Popov, Veno Taufer, Marko Golja in Ivo Svetina.

Opazna posebnost Čučnikove poezije je, po mnenju žirije, umik subjekta iz središčnega položaja v besedilnem svetu in s tem distanca. Jaz se odreka vsiljevanju svojih stališč in dopušča drugost/drugačnost. Pri tem se zaveda aporije, da dopuščanje pomeni opravičevanje negativnih pojavov iz zgodovine in današnjega sveta. V vseh časih svetu (in kulturi) vladajo kruti zakoni, zato ni mogoče pristati na varno razdaljo, udobje in razkošje in biti ravnodušen do trpljenja.

Ob tem se pesnik izogiba patosu in jasno signalizira omejenosti položaja, s katerega izjavlja. Vsakdanje dogodke in prizore iz lastnega življenja razvija v univerzalno pomenljivi smisel, izhajajoč iz temeljnega načela ljubezni kot »zadnjega upanja«, po tem ko so se razkrojili miti, legende in umrle velike Ideje.

Šele s stališča ljubezni je mogoče verodostojno izrekati žalost, bolečino, usmiljenje, sočutje do obvladanih, prikrajšanih, zanemarjenih in spregledanih. Večkrat zavzame držo otroka ali rekonstruira svet otroštva kot temeljno plast osebne identitete: »Moje pravo stanje je zagledanost otroka.«

Otroška zagledanost in začudenje stavi na preprostost, toda poezija, ki jo predstavlja, ni preprosta, ker so vezi med konkretnimi motivi in abstraktnim mišljenjem zamolčane in ker je perspektiva na bivanjsko (identitetno), družbeno in pesniško tematiko zelo specifična. V ospredju je redukcija vseh odnosov na trgovino, odtujenost, katere del je tudi tujost samemu sebi, ob razvrednotenju in praznoti tudi imperativ osebnega etičnega presojanja. Skozi negacijo išče bistvo in imenuje izgubljene vrednote.

Čeprav pesnika ne zanima družbeni uspeh, se ne odreka ambiciji, doseči in ohraniti »določen nivo«, ki pomeni visoko držo in univerzalno, ontološko perspektivo. Hkrati ve za izmuzljivost, celo nerazumljivost pesniške resnice in za apriorno nezmožnosti ubesediti neznano, skrivnostno, zgolj občuteno. Bolj kot oznaka vates mu zato ustreza primerjava z glasbenikom, ki se poskuša uglasiti s pokrajino.

Največja zanimivost Čučnikove zbirke je jezik, mešanica visokega in vsakdanjega stila, tradicionalnega in modernističnega pravopisa, prostega in ritmiziranega verza, čiste in približne rime. Ob natančnem označevanju z besedami obnavlja in modificira avantgardistične postopke, ki v kontekstu današnje poezije delujejo kot svojska potujitev. To so vizualno učinkovanje z razporeditvijo besed v prostoru, deljenje besed za sprožanje potencialnih pomenov njihovih sestavin, reliefnost, dosežena z ločili.

Navezovanje na druga besedila vodi osebni prevajalski in bralski interes, pri čemer gre za prevzemanje postopkov (Taufer, Hopkins), idej (Kajuh), usod (Mandelštam) ali odnosov (zagovor nenasilja pri Komelju). Alternativnega gledanja ne nosi le otroško začudenje in ponovljiv motiv starih igrač v rokah odraslega, ampak igra kot princip dela z jezikom. Najlepše je razviden v lahkotnih oblikah modernizirane sestine in v zaporedju štirivrstičnic, ki se krožno snuje iz posebnega vzorca ponavljanja verzov (katene). Obe obliki sta uporabljeni za izrekanje elegičnih in nostalgičnih vsebin brez ironične distance, z obema ohranja tudi kontinuiteto s svojimi predhodnimi zbirkami.

Iz vsega povedanega izhaja, da je Čučnik v zbirki Kot dar dosegel veličino v neznatnem gradivu, spretnost v rokovanju z razpoložljivimi sredstvi, svežino in zrelost, estetsko prepričljivost in etično prizadetost brez spogledovanja s cenenimi ideološkimi diskurzi.