Tiskane izdaje
Morda je prav ta misel navdihnila francoskega pisatelja Philippa Doumenca (roj. 1934), da je napisal kriminalko, v kateri skuša mladi zdravnik odkriti, kdo je umoril nezvesto Emmo in potem vse skupaj prikazal kot samomor.
Kriminalke so pač v modi. Vendar knjiga Kako je zares umrla gospa Bovary (Mohorjeva založba, prevod Jože Stabej) ni prava kriminalka, niti ni knjiga, ki bi nam kaj več povedala o enem najbolj slavnih samomorov v zgodovini literature, karakterju slavne Emme ali celo samem Flaubertu. Ne predstavljam si, kako jo berejo tisti, ki niso prebrali romana ali so ga prebrali in vse pozabili. Sama obožujem Gospo Bovary in gospoda Flauberta, zato mi je šel pretenciozni in zelo francoski Doumencov romančič zelo na živce. V bistvu je avtorjeva domislica le dobra ideja, ki, ko postane realizirana, ni več tako učinkovita ali zanimiva kot njen prvotni impulz. Tudi ideja, da je mati v Skodelici kave v bistvu hotela Ivanu ponuditi zastrupljeno kavo, ki jo je k sreči odklonil, je zabavna, ampak ali je vredna nove črtice?
Svetilnik ob Seni
Flaubert je Gospo Bovary pisal pet let. Za ustvarjanje je potreboval samoto, zato se je preselil v očetovo hišo v Croisset blizu Rouena, vmes se je celo razšel z deset let starejšo ljubico, književnico Louise Colet, ker se mu je zdelo, da nanj preveč pritiska in da zaradi tega ne more ustvarjati. Znana je zgodba o tem, da je Flaubert pisal vse noči in luč v njegovi sobi, ki je gledala na obrežje Sene, je neprestano gorela. Mornarji, ki so pluli mimo, so se ravnali po njej kot po svetilniku. Še bolj je znan pisateljev stavek: »Gospa Bovary, to sem jaz!«
Flaubert je bil strasten mož.
Flaubert je material za Gospo Bovary dejansko našel na straneh črne kronike v Journalu de Rouen, inspirirala ga je zgodba o Delphine Delamare, ki je bila poročena z vaškim zdravnikom in se je na smrt dolgočasila, zato je imela različne ljubimce. Na koncu je naredila samomor. Pisatelj je rad obiskoval tudi znanca, znanega kiparja Jamesa Pradierja, čigar žena Louise je imela različne ljubezenske afere in je spretno izigravala moža ter mnogokrat grozila s samomorom in bila prav tako inspiracija za Emmo. Slabičevskega in dolgočasnega Charlesa Bovaryja mu ni bilo težko ustvariti, poznal je veliko podobnih strahopetnih, nesposobnih in nezanimivih ljudi.
Emma je brala romantične romane, verjela v ljubezen in hrepenela po strastnem življenju. Na neki način je skrajno egoistična, na drugi strani pogumna, zaljubljena, nepremišljena, zaletava. Flaubert je vedel, da ne piše o eni ženski, ampak mnogih: »Moja uboga Bovary prav zdajle trpi in joče v desetinah francoskih mestec hkrati.«
Doumenc računa, da bralec podobo in občutja o lepi temnooki in hrepeneči Emmi, ki jo je opisoval Flaubert, že prinese v njegov roman, saj se mu ne da preveč truditi, da bi jo ponovno oživel. Čeprav, kot je dejala že Gertrude Stein, je v kriminalkah najpomembnejši junak vedno tisti, ki je mrtev. In seveda detektiv.
Mladi zdravnik, ki v romanu Kako je zares umrla gospa Bovary opravlja to nalogo, je mlečen in mlačen hkrati, zato bralca bolj slabo vodi po labirintu namišljenega mesteca in med mnogimi potencialnimi morilci, ki jih je absolutno preveč in so prav vsi zelo neizraziti. Zgodbi manjka tiste prave angleške skrivnostnosti in melodrame, s katero so tako obdarjene kriminalke Agathe Christie. Manjka ji angleškosti. Avtorju manjka radovednosti.
Roman sicer ima nekaj dinamike kriminalne zgodbe: sledi v snegu, ugotovitev, da je bil Bovary pred Emmo že poročen s starejšo in grdo žensko, ki je umrla sumljive smrti, spoznanje, da je bila Emma, ko je umrla, noseča, da je imela po rokah in vratu sumljive modrice, da je imela še več ljubimcev, kot je »vedel« Flaubert. Tudi končno spoznanje o tem, kdo je morilec, je še kar zanimivo, a vendar je zgodba puščobna. Zmaliči zadnje strani Flaubertovega romana, ki so prav posebna umetnina.
Vdih in izdih
Zadnje ure Emminega življenja so v izvirnem romanu trpeča agonija ženske duše in opis smrtonosnega tajfuna, ki ga za sabo pusti njena smrt. Podobno kot pri Tolstojevi Ani Karenini, a vendar drugače.
Emma je zaužila strup 23. marca popoldne, umrla je naslednjega dne, 24. marca, zgodaj popoldne. Ta predsmrtni boj je trajal vso noč in potem še naslednje dopoldne. Okoli nje je bilo ves čas polno ljudi, morda je prav to dejstvo Doumenca pripeljalo do ideje o umoru in ne samomoru. Tam je bil Charles, ki je neutolažljivo jokal, lekarnar Homais, pri katerem je Emma našla arzenik, ter njegova žena, zdravnik Larivière, duhovnik, njena mala hči Berthe in še kdo.
Umirajoča Emma zahteva, naj ji prinesejo ogledalo, in se dolgo gleda vanj. Flaubert piše: »Mislila je, da je zdaj konec z vsemi izdajstvi, nizkotnostmi in neštetimi poželenji, ki so ji uničevala življenje. V tistem trenutku ni nikogar sovražila; zabrisan somrak je legal na njene misli in do vseh zemeljskih zvokov je Emma kakor zadnji odmev izzvenevajoče simfonije slišala samo še mehko in nerazločno, tu pa tam pretrgano tožbo tega ubogega srca.«
Ko umre, ji pozabijo zapreti oči. Ampak trenutek, ki bralcu ostane najbolj v spominu, ni trpeča smrtna agonija uboge Emme, temveč dogodek tik pred pogrebom. Charles si je zaželel, da mrtvo Emmo oblečejo v poročno obleko in bele čeveljce. Ko ji natikajo venček, ji morajo glavo narahlo privzdigniti »in tedaj se ji je, kot bi bruhnila, iz ust ulila črna tekočina«.
Biografija kot roman
Ni boljše knjige o avtorju gospe Bovary, kot je Flaubertova papiga Juliana Barnesa. Zabavna, vitalna in posebna zgodba. Angleški avtor obožuje Flauberta, njegovo medvedjo postavo, njegove starejše ljubimke z očmi srne, njegovo ljubezen do živali in živalsko strast. Glavni motiv zgodbe je nagačena papiga in potem so tukaj še vsi tisti psi in domače živali. Barnes ugotavlja, da je imela Emma Bovary psa. To je bila majhna italijanska hrtica. Dobila ga je, ko sta s Charlesom še živela v Tostesu, ko je že bila nezadovoljna in nepotešena, vendar v njej še ni bilo poguma za razvrat.
Ko se nekoč sprehaja z njim, na zelo poseben način postane nekaj več kot pes. Kot piše Flaubert: »Sprva so ji misli blodile brez cilja, tako kot njen hrt, ki je tekal v krogih, hlastal za rumenimi metulji, ovil poljske miši in na robu polja grizljal pšenične klase. Nato so se ji misli postopoma združile, in ko je sedela na krpi trave ter jo prebadala s konico sončnika, si je ponavljala: 'O bog, le zakaj sem se poročila?'«
Hrt je njen zaupnik, z njim govori, kot da se pogovarja sama s seboj, in ko se s Charlesom preselita v Yonville – kjer se njene sanjarije o ljubimcih uresničijo –, hrt med potjo pobegne iz kočije. Kličejo ga in iščejo, a ga ni več in v romanu ga nikoli več ne omenjajo.
To je le ena izmed tisočih zgodb iz izjemne Flaubertove papige. Še ena, ki jo moram vsaj omeniti, govori o barvi Emminih oči. Doumenc vsega tega ne zna. Barnes je živ dokaz, da lahko o nekem pisatelju napišeš večplastno knjigo, polno nenavadnih posebnosti le, če si z vsem srcem zaljubljen vanj. In z junaki oziroma junakinjami je podobno, ne glede na to, ali o njih pišemo melodramo ali kriminalko.
Življenje Flauberta in gospe Bovary sta pač zgodbi o velikih strasteh. Doumencov roman pa je pust, kot da bi ga napisal dolgočasni Charles Bovary, in bralec, kot Emma, komaj čaka, da ga zapusti in prevara.
