Kierkegaard tudi v brezupni situaciji daje upanje

Pogovor z dr. Primožem Reparjem, največjim slovenskim poznavalcem­ Sørena Kierkegaarda.
Objavljeno
01. julij 2013 16.37
Primož Repar 26.6.2013 Ljubljana Slovenija
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Dr. Primož Repar je zagotovo­ največji slovenski poznavalec­ Sørena Kierkegaarda. Bil je glavni pobudnik simpozija, ki je potekal pri nas ob dvestoti obletnici filozofovega rojstva. V pogovoru pripoveduje o dosežkih simpozija, o pomembnosti Kierkgaardove misli in o svojem srečanju z njim.

Od simpozija je minil dober teden. Kako ga ocenjujete s te časovne razdalje? Se je v Sloveniji 'dobro počutil'?

Na neki način drži, da je minil, po svoje pa še ni. Razstave in projekcije v Cankarjevem domu bodo potekale do 7. julija. Simpozij je tudi del triletnega programa Kierkegaardovo leto – 'dogodek' (2013), 'podvojitev' (2014) in 'ponovitev' (2015). Zdi se, da se je simpozij tu počutil izvrstno, še bolj doma, kot bi se na Danskem ali v ZDA, kjer so Kierkegaardove študije najbolj razvite. Najbrž je to povezano tudi z izkušnjo, ki jo prinaša k dojemanju Kierkegaardove misli in njenemu razmisleku naše specifično izkustvo srednje in vzhodne Evrope, z vsem, kar smo pretrpeli v 20. stoletju.

Napovedali ste, da bo to verjetno največja mednarodna prireditev ob dvestoti obletnici Kierkegaardovega rojstva. Kaj je prispevala h 'globalnemu Kierkegaardu'?

To je dejansko največja mednarodna prireditev ob dvestoti obletnici Kierkegaardovega rojstva. Noben simpozij na svetu njemu v čast ni daljši od petih dni, na nobenem ni bilo toliko predavanj, delavnic, projekcij, drugih umetniških dogodkov, omizij in podobno. Profesor Khan z Univerze v Torontu, ki je sklical program Kierkegaardov krog v Kanadi, meni, da v srednji Evropi imamo svoj glas, bistven za globoke premike v svetu, ki bi spremenili temeljno paradigmo današnje skrajno obupne situacije. H 'globalnemu Kierkegaardu' je naša prireditev prispevala zares ogromno. Intelektualni in nasploh duhovni kapital, ki ga je prinesel simpozij, je presegel moja največja pričakovanja. Na zaključni prireditvi sem dejal, da je bil simpozij neke vrste 'svetovno prvenstvo', na katerem smo zmagali.­ Najlepše pri vsem je, da smo zmagali prav vsi.

Kaj vemo zdaj novega?

Zgodil se je 'preboj v živo kulturo', in to ne le v Sloveniji, saj ta preboj že zdaj odmeva tudi po srednji Evropi in v Ameriki. Zdaj vemo o njem veliko novega, zlasti to, da je celostni pisec in filozof prihodnosti. Vemo tudi to, da je njegov subverzivni družbeni naboj aktualen za sleherno sodobnost in to – z odmikom časa – vse bolj. Preboj v čas, ki prinaša nekaj povsem novega, ne more nastati brez delovanja posameznika, njegovega družbenega izpostavljanja, ki vselej sproži kamen spotike, še več, pravi plaz ogorčenja in popolnega nerazumevanja. A iz te ogroženosti in zgroženosti pride tudi nekaj novega, nekaj, kar daje upanje tudi v brezupni situaciji. Upanje, ki ni slepilo ali prevara. To pa ljudje najbolj potrebujemo.

Kateri filozofsko-akademski centri v Evropi se najbolj zavzeto ukvarjajo z njegovo mislijo? Ali pa posamezniki?

Na prvem mestu je prav gotovo slovaška Nitra. Tam deluje Srednjeevropski raziskovalni inštitut Sørena Kierkegaarda v okviru Univerze Konstantina Filozofa, ki skupaj s Kierkegaardovim krogom z Univerze v Torontu izdaja monografsko zbirko Acta Kierkegaardiana. Aprila se je odprl podoben inštitut v Pragi, pravzaprav avtonomna podružnica tistega iz Nitre. Študijski in drugi raziskovalni programi so seveda najbolj razviti na Danskem. Vsekakor so vsi trije direktorji inštitutov, na Slovaškem, Češkem in Danskem, Roman Králik, Jakub Marek in Jon Stewart, izjemni poznavalci Kierkegaardovega opusa. Enako velja za našega gosta iz Danske, Sørena Landkildehusa. Posameznikov je še kar nekaj, težko jih je našteti. Evropski zemljevid dopolnjujejo Abrahim Khan z omenjenim Kierkegaardovim krogom na Univerzi v Torontu in dejavnosti kolidža Saint Olaf v ZDA.

Kaj je po vašem mnenju tista temeljna prvina Kierkegaardove misli, ki jo ne le ohranja pri življenju, ampak omogoča zmeraj nove navdihe?

Temeljna prvina je njegova celovitost, ki je tako globoka, da jo je težko 'ujeti' v jezik. To je misel, ki je vselej sodobna v tistem, kar je najbolj aktualnega v danem trenutku. Zajema iz vseh območij bivanja, pri tem pa ostaja vselej konkretna. Iz zagat jezika in nezvedljivosti življenja na pojem ali kak koncept se rešuje z ironijo in humorjem. Prvin, o katerih bi lahko govorili, da vselej znova oživljajo njegovo misel, je več, najdragocenejše pa je njegovo spodbujanje k temu, da bi postali 'strastni subjektivni misleci', da bi se osvobodili strahu in zaživeli ­svobodno.

To ni mogoče, če ne pride do notranje osvoboditve. Temeljno spoznanje, ki nam ga prinaša Kierkegaard, je, da nas darežljivost ljubezni, ki jo sprejemamo in dajemo nesebično, lahko tako osreči, da 'večno srečo' doživimo že v tem našem zemeljskem življenju. Toda le če prevzamemo odgovornost zanj, ki je absolutna in nespremenljiva, ne dela kompromisov ali izračunov koristi.

Težko ga je enoznačno opredeliti. Obstaja debata, ali je bliže filozofiji ali teologiji. Kaj menite vi?

Oddaljen je pravzaprav od obeh. V svojih delih se norčuje iz profesorjev in docentov, ki živijo na račun enega ali drugega področja. Enoznačno opredeliti pa se ga sploh ne da, saj to zanko je sam nastavil. Je zelo dvoumen avtor, vsaj do tiste mere, ki zahteva temeljno bivanjsko opredelitev, izbiro in stalno odločanje. Ker se ukvarja s posamičnikom, vendarle lahko rečemo, da je to izrazito duhovna kategorija. V marsičem je Kierkegaard celo najbliže literaturi. Kot neke vrste religiozni pesnik pa celo 'sveti' literaturi, kar namiguje tudi Jacques Derrida v knjigi Dar smrti.

Zagotovo ste največji slovenski poznavalec tega velikega Danca. Kdaj in kako ste se srečali z njim?

Najprej že zgodaj v srednji šoli, ko sem prebral esej Edvarda Kocbeka o njem. Ta mi je spodbudil zanimanje in radovednost. Ko sem prebral prvi dve njegovi deli, takrat še v srbskem prevodu, me Kierkegaard ni več izpustil, konec osemdesetih pa so se pojavili že prvi slovenski prevodi. Iz te želje po branju v izvirniku sem se začel učiti dansko pri Jette Ostan Vejrup, ki je malo pred tem prišla živet v Slovenijo. Čudila se je, zakaj se hočem učiti njeno materinščino, ko pa je izvedela, kakšna strast me žene v to, sva se dogovorila, da me bo ona poučevala jezik 45 minut, jaz pa ji bom vsakič govoril 15 minut o Kierkegaardu. Mislim, da tudi nje od takrat ni izpustil, vsaj njegovi Spodbudni govori so njeno stalno čtivo.

Kasneje sem dobil štipendijo na Danskem, na mednarodni šoli, ki je gojila kulturo nenasilja in mednarodne komunikacije ter ustvarjalnosti. Tam se je v dvajsetih letih na kratko ustavil tudi Tagore. Na šoli v Helsingøru se mi je 'zgodil' tudi haiku in zdaj, po tem simpoziju, čutim organsko povezavo med tem pesniškim žanrom, ki je način življenja, in Kierkegaardovo mislijo.­ V tej povezavi sem našel svoj lastni glas, ki mi ga nihče več ne more odvzeti.

Kaj pa zdaj? Kakšne prevajalske ali drugačne načrte še imate v zvezi s Kierkegaardom?

Ustanavljamo njegov Srednje­evropski inštitut v Ljubljani, ki bo tesno povezan s tistim v Pragi in Nitri. Namero o njegovi ustanovitvi smo napovedali ob izteku dneva državnosti pred Kinoteko, saj menimo, da bo poslej – in ne le v zvezi z našim simpozijem – v Sloveniji marsikaj drugače. Slovenska pamet in srčnost sta dokazali, da sta povsem enakovredni najboljši v svetu. Toda osvoboditi se je treba strahu ter stopiti skupaj. Ta inštitut si bo za to prizadeval. Obenem gre ob tesnem sodelovanju z Nitro in Prago, ki se obeta, za svojevrstno Srednjeevropsko duhovno-kulturno konfederacijo. Trdno verjamem, da se bo ta širila naprej.

Izjemne duhovne energije, ki se je zgostila v Sloveniji, ne smemo zapraviti. In verjamem, da je ne bomo. To se ne tiče samo proučevanja Kierkegaarda, temveč ustvarjalnosti nasploh. V perspektivi načrtujemo tudi osnovanje zbirke temeljnih del, upam, da bosta obe fakulteti, ki sta v okviru univerze sodelovali na simpoziju, čim prej odprli interdisciplinarne študije, navdihnjene s Kierkegaardom. Zahvala gre tudi rektoratu, Cankarjevemu domu, ki je prispeval k tej prevratni 'moči trenutka', in vsem našim pomočnikom, ki so se že izkazali kot posamičniki kierkegaardovskega kroja.