Tiskane izdaje
Mevlana Džalaludin Mohamed Balhi ali Rumi, perzijski pesnik modrosti, ljubezni in vrnitve v večno stanje, islamski teolog in sufijski mistik ter ustanovitelj plešočih dervišev, je poseben fenomen. Osemsto let po rojstvu je priljubljen pesnik bestsellerjev v ZDA, knjige njegove poezije dosegajo milijonske naklade.
Njegova priljubljenost ni omejena samo na ZDA, tudi drugod po svetu ima cele legije častilcev. Preveden je v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Njegovi verzi so vključeni v druga umetniška dela – v glasbo, filme, romane itd. Tudi zaradi Rumijeve poezije vedno več ljudi spoznava sufizem kot povezovalno in univerzalno filozofijo ter praktičen vodnik življenja človeštva.
Leta 2007 se je Unesco dejavno pridružil praznovanju osemstoletnice Rumijevega rojstva. Rumiju v čast je vpeljal medaljo, s katero si želijo spodbuditi vse, ki širijo njegove ideje. Širjenje njegovih idej je v bistvu širjenje Unescovih idej – gre namreč za temeljne ideje človečnosti.
Skrivnostni pesnik ljubezni
Rumi je pesnik ljubezni in veselja, njegove pesmi artikulirajo našo ločitev od vira stvaritve in soočenje s smrtjo. Artikulirajo, kaj pomeni biti živ, pomagajo razumeti naše iskanje ljubezni. Je pa za sodobnega bralca provokativen in skrivnosten pesnik, saj ni tako preprosto dojeti sufijske tradicije, razumeti popolno predanost in ekstazo.
Za Rumijevo renesanso v ZDA in bestsellerski fenomen je zaslužen prevajalec Coleman Barks, ki je leta 1976 prestavil Rumijeve pesmi iz trde akademske angleščine v svobodni verz. Čutil je, da ga mora nekako spustiti iz kletke. Od tedaj so Rumijevo poezijo izdali v dvaindvajsetih knjigah, vse pri založbi HarperOne.
Coleman pravi, da je Rumi danes tako bran zaradi »presenetljive domišljijske svežine, globokega hrepenenja, smisla za humor, zaradi mešanice igrivosti in modrosti«.
Rumijeva življenjska pot
Rumi je bil rojen leta 1207 blizu kraja Balh v »deželi vzhajajočega sonca« v provinci Horasan v velikem perzijskem cesarstvu. Njegov oče, Mohamed ibn Husain al Hatibi, je bil zelo izobražen in moder islamski teolog, pridigar in sufi. Napisal je sufijsko knjigo modrosti Ma'arif.
Pri petih letih se je Rumi z družino preselil proti zahodu v kraj Najšarpur in nato naprej v Bagdad. Po romanju v Meko so se nastanili v Perziji, v kraju Karaman blizu Konja, v delu Anatolije, imenovanem Rum (danes del zahodne Turčije). Po njem je pesnik dobil dodatno ime. Leto po očetovi smrti je postal učenec sufijskega mojstra in se preselil v Konjo. Rumi je bil sprva nadarjen teolog in bister učenjak.
Deset let je preučeval sufizem in štiri leta preživel v Damasku v današnji Siriji. Postal je priljubljen sufijski učitelj, njegova duhovna predavanja je spremljalo tudi po več sto učencev. Meditiral je, pomagal revnim in živel zelo aktivno življenje sufijskega modreca. Dvakrat se je poročil in imel štiri otroke.
Leta 1244 se je zgodil ključni, transformativni trenutek v njegovem življenju. Rumi je postal duhovni učenec potujočega derviša Šams al-Din Tabrizija. Rumi je v njem prepoznal uresničenega Človeka, Božjega sina, in z njegovo pomočjo se je iz intelektualnega in duhovnega učitelja prelevil v pesnika ekstaze.
Po treh letih je Šams izginil brez pojasnila. Rumi ga je dve leti iskal, vendar brez uspeha, in tako se je vrnil v Konjo. Šamsu je posvetil več kot 4500 verzov. Rumi je do konca življenja pisal, poučeval in razširjal sufizem ter ekstatično plesal v duhovnem vrtečem plesu, značilnem za derviše.
Trinajst let po ločitvi od učitelja je Rumi napisal glavno delo v sedmih knjigah Matnavi (tudi Mansavi), ki mu pravijo tudi 'perzijski koran'. V tem delu je sufijsko modrost, ki jo je že veliko prej zapisal njegov oče v Ma'arif, prelil v okrog 25.000 rimanih verzov. Po Rumijevi smrti v Konji (leta 1273) so njegovi privrženci organizirali red Mevlavov, imenovanih tudi red plešočih dervišev. Ta red je učil, da je treba gledati muslimane, kristjane in jude kot enake med enakimi.
Različne poti do Boga
Kot sufi je bil Rumi predan musliman, vendar je zagovarjal in spoštoval vsa verstva. Njegovo učenje o miru nagovarja človeka ne glede na različne vere in ločine. Zavzemal se je za popolno toleranco, zdrav razum, dobroto, usmiljenje in zavedanje resnične ljubezni.
Poezijo, glasbo in ples je opeval kot različne poti do Boga. Svojo poezijo je znal prežeti z lastnimi izkušnjami, humanizmom in najglobljo mistiko. Glavna tema njegove misli je enost z Ljubljenim (prvotnimi koreninami), od katerega smo bili odtrgani. V njegovih pesmih se razodeva hrepeneča želja po ponovni združitvi.
