Tiskane izdaje
Intervju kot forma nam vedno postreže z dialektičnim procesom, ki se zaveda neustaljenosti svojega nastanka in ki skozi vprašanja in odgovore skuša priti v bližino tistega, kar bi lahko imenovali resnica.
Branko Soban nam je v obravnavanem delu postregel s kopico izjemnih pogovorov, kjer se na nasprotni strani vprašanj znajdejo imenitni sogovorci.
Tu so so ruski opozicijski voditelj Gari Kasparov, diplomat Martti Ahtisaari, žena ubitega disidenta Marina Litvinenko, nobelovec Orhan Pamuk, bosanski pisatelj Dževad Karahasan in številni drugi vidnejši politiki, verski voditelji in intelektualci.
Kot nam napoveduje podnaslov in kar se skozi delo tudi potrjuje, so osrednja točka razprav Rusija, Zahod in islamski svet v vseh možnih kombinacija in variacija, ki jih ta tri področja premorejo in z vsemi problematičnimi točkami, ki se v tem prepletu izražajo.
Vprašanje vedno predvideva resnico, predvideva odgovor, ki nas ne bo zavajal, ki bo, če nič drugega, kar se da iskren v svojem približevanju resnici. Vsako vprašanje v delu moramo zato gledati ravno v tej perspektivi ali, kot pravi avtor v predgovoru: »Resnica, ki ni 'naša resnica', je za oblast vselej nevarna resnica. Prinašalce takih novic je zato najbolje čim prej utišati. Prav v tem je morda glavni izziv – in tudi privilegij – današnjega novinarstva. Plavati proti toku prirejenih informacij, ki dan za dnem vrejo iz uradnih krogov.«
Hruščov – super dedek
Žal je v nasprotju z osnovno predpostavko v svetu vse preveč neresnic. Možno jih je opazovati v vseh sfehar življenja, še najbolj pa se želja po prikrajanju resnice prebudi, ko je potrebno pisati zgodovino. Francoska novinarka in pisateljica Florence Hartman nas o problemu popisovanja razpada Jugoslavije opozarja: »Vzemite v roke srbske zgodovinske knjige! Prava groza! Toda tudi zgodovinske knjige v soseščini niso nič boljše. Vsak narod vztraja pri svoji zgodovini in pri tem ne popusti niti za ped. Tako ni mogoče graditi sprave in miru v regiji. To ni dobra naložba v prihodnost.«
Po drugi strani imamo tudi nasprotem pogled, ki nam na nek način govori, da je resnic pravzaprav več in da je vsaka med njimi legitimna. Torej ne prepričanje, da resnice ni in tudi ne misel, da ena resnica lahko dominira nad drugo, pač pa gre za nekakšno koeksistenco resnic.
Nagrajenec Vilenice Dževad Karahasan pravi: »Zame je zelo pomembno, da z bralci dosežem nekakšen sporazum o tem, da je njihovo razumevanje romana povsem enakopravno mojemu pogledu na to isto knjigo. Jaz še zdaleč ne mislim, da je moje branje Vzhodnega divana edino pravilno.
Mislim, da je to le eno od mogočih.« Za tovrstno razumevanje resnice pa je v prvi vrsti potrebno spoštovanje sočloveka. Spet si bomo pomagali z enim od intervijujev, kjer akademik Aleksander Jakovljev pove: »Človek mora biti svoboden. Človeško življenje je namreč tako kratko, saj traja vsega droben trenutek zgodovine. Zato pravim: dajte človeku svobodo! Naj počne to, kar želi delati, vendar tako, da bo pri tem spoštoval tudi interese soljudi. Ta kompromis je v življenju vsekakor nujen.«
Kako v luči tega osnovnega vprašanja, spraševanja po resnici, razumeti grozodejstva, o katerih s svojimi sogovorci govori Soban? Kako razumeti nasilje nad Kurdi, kako razumeti Srebrenico, kako razumeti na desetine miljinovo mrtvih v stalinskih čistkah, kako razumeti vojno v Gruziji in še in še bi lahko naštevali? Kako v luči novinarja in spraševanja ljudi z različnih bregov razumeti nasprotujoče si odgovore?
Kako med seboj združiti izpoved vnukinje Nikite Hruščova, ki ob enem od vprašanj odgovori: »Bil je super dedek. Zelo razumevjoč. Najboljši med najboljšimi. Rad se je igral z otroki in rad nas je imel. Nanj imam lepe spomine,« samo deset strani naprej pa v intervjuju Vladimira Aškenazija beremo: »Hruščov ni bil intelektualec, toda bil je mož trde volje in vrhunski intrigant. In seveda zločinec. Pobil je več deset tisoč ljudi, saj je bil vendar Stalinova desna roka v Kijevu.«
Čas je pot do resnice
Iskanje resnice se v tem primeru kaže kot nemogoča naloga, odgovore vsakega posameznika pa je vedno potrebno podvreči preizkusu. Velika ura na naslovnici dela Zločin brez kazni je primerna izbira, saj nas usmerja k razmišljanju, da je čas eden tistih, ki nas naposled pripelje k resnici. In resnica našega časa? Soban s svojimi vprašanji sogovornike sili tudi k odgovarjanja na težavna vprašanja našega vsakdana.
O tem pač ni reči kaj dosti pozitivnega. Kasparov ob besedni skovanki soligarhi skuša razmišljati o načinu vladanja v Rusiji, a razkriva pravzaprav način delovanja kar velike večine svetovnih vlad. »Njihova politika je nekakšna zmes Karla Marxa in Adama Smitha: stroške bomo nacionalizirali, zalužek pa privatizirali.«
In zakaj je tak sistem sploh mogoč, kdo ga dopušča? V prvi vrsti družba, ki nekritično sprejema enosmerno resnico. In potem vsi, ki so zadolženi za razkrivanje resnice, ki so tu zato, da postavljajo vprašanja, ali so resnice, ki prihajo k nam, res to, za kar se kažejo ali je njihov videz lažniv. In potem smo spet na začetku, na izhodišči dela, pri predgovoru, ki nam pravi, da moramo plavati proti toku prirejenih informacij in brskati za resnico.
Soban v svojem delu na izjemen način in skozi različne ravni, tako formalno kot vsebinsko, posredno kot neposredno, razkriva in si prizadeva za tisto, k čemer naj bi v osnovi stremel vsakdo.
