Tiskane izdaje
Ciril Zlobec je izdal trideseto pesniško zbirko. Znancem razlaga, da je tako rekoč »posthumna«, vendar mu ne bomo verjeli. Res je, da bo prihodnje leto star devetdeset let, toda glede na duhovne zmogljivosti, ki jih izžareva knjiga Biti človek, tudi enaintrideseta ni daleč.
Prejšnja Zlobčeva zbirka, Tiho romanje k zadnji pesmi, je izšla lani, spodbudila in zapisala jo je smrt hčerke Varje. Tudi ta, ki jo imamo pred seboj zdaj, je posvečena njej in sinu Jaši. O bog, kako sta vsa še v meni, pravi pesnik in oče, ki je v kratkem času izgubil več, kot večina ljudi izgubi celo življenje.
Pa vendar bi Ciril Zlobec ne bil on, če ne bi že v drugi pesmi nove knjige, naslov je Poskus samoironije, zapisal: Čez rob življenja čas me že odriva, / a mu kljubujem, ni še konec dneva. / Življenju in času še bom kljuboval. V zadnjem verzu, gre namreč za podaljšani sonet, pa dodaja: Doklej? Srce počasi dogoreva.
Da, ti verzi se berejo kot neposredni prepisi življenjskih situacij. A prav to je bistvo Zlobčeve poezije v vseh tridesetih knjigah, to je bistvo njegove variante intimizma, iz katerega je v zgodnjih petdesetih letih izšel in ga sooblikoval (s pridržki je podobno mogoče reči za Janeza Menarta in Toneta Pavčka).
Vsa Zlobčeva poezija je intimni dnevnik, v njem nastopajo prepoznavni dogodki in ljudje, to je dnevnik, nadgrajen s premišljevanjem, dvomi, ljubezenskimi refleksijami, referencami na klasične topose in, predvsem v zadnjem času, spominjanjem.
Logično, da je takšna tudi zbirka Biti človek: popis pesnikovega aktualnega eksistencialnega stanja. Po dveh kratkih uvodnih razdelkih načelne narave, v katerih se razgleda po svoji filozofski usodi (Sem, ki nisem) in se izmeri v ogledalu časa (Samo en sam samcat danes), odpre vrata spomina v življenje pokojnega sina (O bog, kako si ves še v meni!), to je najobsežnejši razdelek v knjigi.
Zlobec si pomaga tudi z Jaševo pesniško ostalino; nato se spominja nekaterih pred kratkim umrlih prijateljev, predvsem Toneta Pavčka (Bili so, ni jih več, a še živijo); predstavi novo žalobno in vendar tolažilno razpoloženje znotraj znane Zlobčeve zaveze ljubezni dvoedini (veliko pove naslov razdelka Dokler se še imava); sledi pomensko osrednji razdelek Biti človek, v katerem pesnik na novo izmeri svojo razdaljo do smrti, in to v luči sintagme biti tu in zdaj med vsemi sam; čisto na koncu je še kratko Trpko potovanje, ki šteje samo tri pesmi, med katerimi je S svetlobo lepega ena njegovih najlepših iz zadnjega časa. Sploh je treba bralcem povedati, da je stari Zlobec, kar zadeva izrazno moč in z njo povezano formo (v zbirki sta celo dva skrajšana sonetna venca), verzološko spreten in zvočno razkošen, kot je zmeraj bil.
Zlobčeva pomensko bogata in obsežna knjiga novih pesmi (dodana je kompletna bibliografija) ima kar dva spremljevalca. Eden je Matjaž Kmecl, pesnikov politični in kulturni soborec, ki se je zbirki posvetil s stališča pesnikove bridke nostalgije, drugi pa je Miklavž Komelj, Zlobčev mladostni občudovalec, ki je v zelo osebno izpisanem eseju njegov znameniti vitalizem postavil v neposredno bližino smrti.
