Knjiga tedna: Neobstoječi vitez

Italijanski pisatelj Italo Calvino (1923–1985) velja za enega velikih ­eksperimentatorjev 20. stoletja. Njegov literarni svet je igriv, čaroben, pomika se od neorealizma do postmodernizma, od pravljic do znanstvene fantastike, ob tem pa neprestano premika meje literarnih form in se upira temu, da bi spadal k eni sami literarni smeri ali žanru. V slovenščini ga kar dobro poznamo, njegovi največji oboževalci so prav gotovo literarno zahtevnejši bralci.

Neobstoječi vitez je del trilogije Naši predniki, ki je nastala v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v njej pa je Calvino zapustil neorealistično smer in se predal fantazijski alegoriji.

Kratek roman se začne s prizorom,­ v katerem Karel Veliki pred obzidjem Pariza pregleduje svoje čete paladinov, bojevnikov, ki so vključeni v boje proti ­nevernikom.

Med njimi je tudi vitez v bleščečem oklepu, ki noče dvigniti šlema in pokazati obraza. Iz oklepa vibrira samo kovinski glas. Je vzor vojaka, plemenit in častivreden, visokih idealov, najboljši izmed častnikov, vsa pravila zna na pamet, njegov oklep je vedno lep in bel, ima konja, meč, navade gibanja in misli, a vseeno ima napako – v resnici ne obstaja. To je Agilulfo, ki obstaja samo s pomočjo volje in vere v sveto stvar, njegov edini cilj je vestno izpolnjevanje protokolarnih dolžnosti. Je zanikanje dejstva, da je človeška eksistenca nujno materializirana.

Uresničuje se skozi viteštvo, je poosebitev plemenitosti. Ko je njegovo viteštvo postavljeno pod vprašaj (viteštvo je dobil, ker je branil devico, a izkaže se, da ženska morda ni bila devica), se začne njegova drama. Povezana je z vrsto pisanih in zanimivih likov, med njimi je Agiluflov neotesani oproda Gurdulu, ki fizično obstaja, a je brez zavesti o tem, pa mladi Rambaldo, ki poskuša maščevati očetovo smrt, Toris­mondo, ki sledi višjim etičnim načelom, vitezinja­ Bradamante, ki živi kot kaka amazonka itd.

Zgodbo pripoveduje nuna Teodora za pokoro, da si zasluži večno odrešenje, piše pa tako, da povzema iz starih listin, čenč, pričevanj, kar je že namig na citatnost, na postmodernistično igro ... Zgodbe vitezev se prepletejo in dobijo epilog, ko nuna razkrije pravo identiteto Bradamante.

Interpretacij romana je veliko, kar je pri Calvinu običajno, saj pušča svari odprte. To je lahko parodija srednjeveškega viteštva, roman o moči človeške zavesti, zgodovinski roman, roman, ki ubeseduje različne načine bivanja v svetu, lahko je ironična revizija srednjega veka, beremo ga lahko v navezavi na sodobni robotizirani svet, razmišljamo o odnosu med avtorjem in resničnostjo, morda pa hoče pisatelj predstaviti tudi moderno spoznanje, da je človek izgubil samega sebe.

Zgodba teče napeto, živahno, podkrepljena je z ironijo ter inteligentnimi zapleti in razpleti,­ ki bralca zavajajo in hkrati pritegujejo, najbolj privlačna pa je intelektualna, filozofična plat zgodbe in dejstvo, da povedano v bistvu ostaja uganka, da ima lahko ­mnoge pomene.