Knjiga tedna: Rusko okno

Dragan Velikić. DSP, Ljubljana 2014, prevod Matej Kranjc.

Objavljeno
04. avgust 2014 17.31
Gabriela Babnik
Gabriela Babnik

V literarni mojstrovini Rusko okno uglednega srbskega pisatelja Dragana Velikića, bivšega diplomata in glasbenika, se junak Rudi Stopar in ena izmed njegovih ljubimk znajdeta v zagonetni situaciji; Rudi, ki je iz Münchna ravnokar prispel v Hamburg, še vedno živi od dediščine,­ ki počasi kopni, ob belem dnevu zahaja v kinodvorane in predvsem išče samega sebe.

Zunanji okviri tega romana so jasni – Rudi je v strahu pred vpoklicem v vojsko zbežal iz Beograda, se v času bombardiranja naselil v srbski Casablanci Budimpešti in nato odpotoval dlje proti severu – toda zunanji okviri so le izgovor za digresivne tokove zavesti in polfilozofske razprave, v katere se zapleta Rudi z ljudmi, ki jih sreča na poti. Eden izmed njih je tudi pogovor z ljubimko – Estonko Malike.

Ta Rudiju v nekem prizoru navrže, da ji gre na živce senzibilnost modernega filma; »Rosemaryjin otrok (Roman Polanski) je nesmiseln film,« trdi. »Rada imam film z dobrimi, živimi ljudmi, ki drhtijo, a niso samodestruktivni. Zato imam rada Almodóvarja. Pri njem vsi gorijo kot v grški tragediji, tako dobri so kot slabi, neumni in pametni /…/, takšni, kot ljudje običajno so, a vsi so živi in vsem je za nekaj mar.«

Šele ko preberemo ta Malikin komentar, ki razkriva tudi avtorjevo ljubezen do filmske umetnosti (in ne samo do glasbe, kot navaja prevajalec Matej Kranjc v spremnem zapisu), razumemo, čemu je Velikić uprizoril nizki let v geografski širini in dolžini literature.

Estonka namreč Rudiju, ki si skozi celoten roman prizadeva pisati ter tako vdihniti smisel svojemu življenju, navrže, da se v sodobni literaturi ne najde. V njej ni ljudi, kot je ona, v njej ni njenih dilem ne njenega sveta. Če v sodobnem filmu še obstaja nekje na obrobju, sodobna literatura po njenem ne vsebuje več spoznanj. »Sodobna literatura se ukvarja ali s preprostim opisovanjem, kar me ni nikoli zanimalo, ali z nekimi izmišljenimi, neobstoječimi liki …«

Toda kljub temu, da nam Velikić da odgovor na vprašanje, čemu izmišljeni liki in z njimi literatura nikogar več ne zanimajo, Rudi do konca ostaja vernik literature. Pri tem ne gre toliko za to, da bi se zapletal v čustveno razmerje z avtorji, kot so Gogolj, Bulgakov, Gazdanov, ki so po Malikinem mnenju nekaj tvegali za svojo umetnost in niso kot »ameriški seminaristi, obkroženi s potrpljenjem, a brez doživljajev«, temveč da Rudi šele ob vrnitvi v rodno mestece razume, da bo samo s pisanjem lahko prišel do življenj, ki jih je zamudil.

Rusko okno lahko v dogajalnem smislu­ beremo bodisi kot razvojni roman bodisi kot roman ceste. Toda če je za prvega preveč pasiven, Rudi se namreč predaja tokovom, ki ga navadno popeljejo v postelje neznank (kjer smo priča izjemno lepim opisom ljubljenja), je za drugo oznako Rudijeva pot preveč razpršena. Zdi se torej, kot da je Velikić lahko ustvaril ta kultni roman, ki je v Srbiji doživel petnajst ponatisov in s katerim je skušal ponovno osmisliti umetnost, le tako, da je demantiral svojega junaka, pri tem pa mu je vseeno vdihnil hrepenenjsko držo.