Tiskane izdaje
Zbirka Kondor (MK) že dolgo jemlje pod streho, imenovano Izbrana dela iz domače in tuje književnosti, opuse starejših uveljavljenih, tako rekoč kanoniziranih pesnikov, živih in mrtvih, slovenskih in tujih. Nazadnje se je to zgodilo Tonetu Pavčku, ki je umrl pred tremi leti. Skozi njegov opus poezije za odrasle (trinajst izvirnih knjig) je šel njegov literarnovedni sopotnik Matjaž Kmecl. Prispeval je tudi obsežno spremno besedo, izboru pa dal naslov po verzu, ki ga je našel v posthumni zbirki Angeli.
Poezija ljudskega tribuna
Pavček je eden od tistih treh ali štirih povojnih pesnikov, ki so Slovencem prirasli k srcu. V zadnjem desetletju svojega življenja je v njih pravzaprav izrazito kraljeval samo še on. Tudi zato, ker je njegova poezija dopolnjevala njegovo javno podobo, podobo ljudskega tribuna, ki zna stvari poimenovati z vedro in dobrozvočno besedo, ne da bi zaradi tega trpela resnica. Pavček je zmogel, če je hotel, tako rekoč govoriti v verzih. S svojo žarečo osebnostjo je stregel tradicionalni predstavi o pesnikih, njegove pesmi pa so stregle tradicionalni predstavi o poeziji. Ne samo zaradi klasične prozodije (večina njegovih pesmi je zapisanih v rimanih štirivrstičnicah, čeprav je bil hkrati mojster soneta), tudi zaradi jezikovno umljive prezentacije osnovnih pesniških tem: ljubezen (do življenja in zemlje), domovina, lepota (pokrajine).
Da, njegov jezik je današnjemu sleherniku dostopen, hkrati pa je dovolj simbolističen, večpomenski in poetičen, da je daleč od vsakdanje govorice. Splošnega enačaja med poezijo in Tonetom Pavčkom ni težko postaviti, o tem so pričale nadpovprečne naklade njegovih knjig, vključno s posmrtnimi Angeli, ki so bili prodajna uspešnica.
Ukvarjanje s poezijo Toneta Pavčka je razmeroma hvaležno delo. Kjerkoli vstopimo vanjo, povsod so na voljo dobri razgledi, ki jih ni težko približati bralcem. A če se temeljito ozremo po njegovih knjigah, je jasno, da prinaša zbirka Dediščina (1983) odločno zarezo. Knjige pred njo (sodelovanje v razvpitih Pesmih štirih, Sanje živijo dalje, Ujeti ocean, Poganske hvalnice) poročajo o zmernem, epikurejskem, slavilnem odnosu do življenja, v katerem prevladujejo intimistični instinkti kultiviranega pogana, Dediščina in dve knjigi po njej (Goličava, Temna zarja) pa prinašajo glas življenjske katastrofe.
Luč svetlobe
Katastrofa je bila samomorilna smrt pesnikovega sina Marka (1979). Dogodek je v Pavčkovo življenje in poezijo vnesel eksistencialni potres. Ta smrt ga je udarila toliko bolj, ker je zadela temelj njegovega dojemanja sveta – dotlej neločljivo povezanost zemlje in rodu, prednikov in nadaljevalcev življenja, narojenosti in dediščine. Toda Pavček ne bi bil Pavček, če ne bi tega obupa vendarle obvladal: temo temne zarje je zamejil s svetlobo iracionalnega, zgolj z vitalizmom podprtega upanja v moč življenja in darovitost zemlje (Dolenjski se je pridružila Istra). Vse naslednje Pavčkove knjige (Upočasnitve, Darovi, Starožitja, Ujedanke, Same pesmi o Ljubezni in celo Angeli, ki so nastajali na smrtni postelji) so osvetljene z lučjo te nove svetlobe.
Kmecl je pripravil obsežen izbor (okrog 260 pesmi) in celotno Pavčkovo pesniško pot natančno popisal in jo sproti interpretativno orisal. Izpostavil je dve glavni dobrini te poezije: njeno muzikaličnost, »ritmično spevnost verzov«, in »vitalistično prešernost, neugonobljivo veselje nad življenjem«. Kar nad vsem tem kraljuje, je po njegovem »ljubezen-srce«.
