Ko čistilo ajax prevzame mesto magdalenice

Norveški literarni fenomen: Karl Ove Knausgård je z megalomanskim romanom Moj boj dvignil veliko prahu.

Objavljeno
29. april 2014 16.35
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga

Ni vsaka knjižna uspešnica iz Skandinavije kriminalka. Lahko­ je tudi dolga avtobiografska saga, ki jo je težko spraviti v predal, ki mu pravijo literarni­ žanr.

Karl Ove Knausgård
je prvi del obsežne avtobiografije Moj boj (po norveško Min Kamp) na Norveškem izdal leta 2009. Sledilo je še pet knjig. Skupaj 3500 strani. Norvežani so pokupili več kot pol milijona izvodov. Vsak deseti prebivalec te severne države je prebral Knausgårdov obilni roman.

Krožila je celo anekdota, da delodajalci premišljujejo o tem, da bi enkrat na teden uvedli tako imenovani dan brez Knausgårda, ko bi njihovi zaposleni odložili debelo avtobiografijo in se končno posvetili službi.

Ko so lani tri dele prevedli v angleški jezik, se je knjiga izstrelila v orbito globalnega bralstva. The Sunday Times jo je raztrgal. »Razumem, da je ta knjiga pisateljev boj, ampak zakaj bi to moral biti tudi moj boj, ko se počasi prebijam čez te dolgočasne in dolgovezne strani,« je zapisal eden izmed kritikov.

Guardian se je knjigi posvetil z vso pozornostjo, kot kakšen biolog, ki je na daljnem severu odkril čisto novo vrsto sesalca. Angleška pisateljica Zadie Smith je celo dejala, da Knausgårdovo pisanje potrebuje, tako kot odvisnik potrebuje drogo.

Naslov knjige je ta petinštiridesetletni norveški pisatelj prevzel od Hitlerja, kar je bila odlična reklamna poteza, saj je dodobra razburil državljane in dvignil prah radovednosti. Preden se je lotil avtobiografije, je napisal dva dokaj uspešna romana, potem pa kar naenkrat ugotovil, da ima fikcije dovolj. Že sama misel, da si mora izmisliti literarnega glavnega junaka, ga je spravljala ob pamet.

Ugotovil je, da ga zanimajo dnevniki in eseji: »Literatura, ki ima resničen glas, pravo življenje, obraz in pogled.« Odločil se je, da bo napisal zgodbo o svojem življenju, in nastalo je šest knjig, v katerih ne razgalja le sebe, pač pa tudi sorodnike in prijatelje. V njih brez sramu opisuje svojo in tujo intimo, alkoholizem in smrt očeta, depresijo svoje žene, preizpraševanje o tem, ali je sploh rad oče.

To iskreno izpovedovanje je na Norveškem, kjer ljudje o svoji intimi ne govorijo niti z največjimi prijatelji in kjer je samoizpovednost redka, naletelo na zgražanje in navdušenje hkrati. Vsi so hoteli pokukati v skrivnosti nekega življenja.

Za dodatno zanimanje so poskrbele tožbe, ki so se začele vrstiti takoj po izidu. Knausgårda, ki danes živi na Švedskem, ter njegovo založbo toži večina sorodnikov po očetovi strani. V neki švedski knjigarni je besni bralec zaradi Knausgårda zažgal celo omaro, na kateri so bili avtorji na črko K. Po pisateljevem mnenju je pisanje vedno povezano z občutkom izdaje. Čeprav sam nikoli ni mislil prizadeti svojih bližnjih in je dal vsem, ki jih omenja, v branje rokopis ter jih prosil za dovoljenje.

Nordijci imajo sicer dolgo tradicijo pisanja neskončno dolgih zgodb oziroma družinskih sag, ki opisujejo življenje več rodov. Morda ima to kaj opraviti z dolgimi zimami in ledenim podnebjem.

Pisanje o izgubljenem času

Knjigo Moj boj je težko opredeliti. Je avtobiografija, v kateri avtor na številnih straneh natančno opisuje, kako menja plenico hčerkici, kako igra kitaro, kako gre k frizerju, nekje drugje vključi v knjigo štiristo strani dolg esej o Hitlerju oziroma nacistih in ga konča z razmišljanjem o množičnem morilcu Brei­viku, ki je leta 2011 ubil 77 ljudi: je psihopat brez čustev ali le eden od nas, sprašuje pisatelj.

Knausgård veliko piše o času ter njegovem minevanju in ne skriva, da obožuje Prousta ter njegovo Iskanja izgubljenega časa. Zaradi svobodne forme in esejistične strukture ter želje po opisovanju in opazovanju sveta in sebe knjiga včasih spominja na renesančne Eseje Michela de Montaigna, vendar potem kmalu spet obrne način pripovedovanja ter ga spremeni v čisto literaturo.

To ni navadna avtobiografija. Morda bi lahko rekli, da gre za eksistencialistični roman, če ta že zastarela sartrovska oznaka danes sploh še kaj pomeni. Avtor svojega življenja ne skuša sestaviti v zgodbo, ampak opisuje predvsem izkušnje, včasih čisto neznatne, ki so ga spremenile.

O tem, kako je nekoč s staro mamo na trgu kupoval ribe, kako so mu všeč železni žerjavi na horizontu mesta, o drevesih, prebujanju pomladi. Kot pravi sam: »V resnici živim življenje, ki sploh ni moje.« Kafkovsko priznava, da čeprav se je ves čas trudil, da bi svoje bivanje spremenil v svoje življenje, mu vendarle ni uspelo, saj je ves čas hrepenel po nečem drugem.

Očetovstvo in štiri otroke opisuje z nežnostjo in ljubeznijo, a zelo iskreno priznava, da bi si želel imeti več časa zase, da bi si v resnici želel drugačnega življenja. Opazuje ženske in žal mu je, da ga mlada učiteljica vidi kot starejšega gospoda in nič več kot spolno privlačnega moškega.

Ko cele dneve prevaža otroke po popoldanskih dejavnostih, čuti, kako mu odteka moškost, kako bi se pravzaprav moral izpopolnjevati v boksu ali neki drugi borilni veščini. O sebi pravi, da je romantičen konservativec.

Po drugi strani se zaveda, da je ponavljajoča se vsakdanjost, banalnost družinskih opravil, nekaj, kar ga varuje pred samodestruktivnostjo. O samodestrukciji in približevanju smrti redko razmišlja. Sedanjost je prepredena z otroki.

Eno glavnih čustev, ki se jih spomni iz preteklosti, je občutek sramu, ki ga je doživljal kot otrok. Kasneje v življenju mu je ta občutek ostal, sram ga postane, ko se spomni, da je sarkazme starejših kolegov dojemal kot komplimente, sram ga je, ko kot uspešen pisatelj nastopa v pogovornih televizijskih oddajah, zato se ves čas počuti kot kurba.

Ajax, ki izbriše smrt

Pisatelj brska po spominu in se nekaterih stvari zelo dobro spomni, do zadnjega detajla, mnoge druge pa ostanejo neznane, pozabljene luknje. Eden najbolj izrazitih likov v knjigi je spomin na očeta, strogega učitelja, ki vzgaja otroke s trdo roko in brez veselja. Ves čas jih je prepričeval, da so ničvredni in nepomembni. To je njegov boj z očetom, ki je zapustil družino, ko je bil Knausgård še najstnik, ter se kasneje zapil do smrti.

Ker pisatelj veliko meditira o življenju, veliko premišljuje o smrti, je morda ta neskončna avtobiografija konec koncev le strah pred smrtjo, želja po večnosti. Walter Benjamin v enem od esejev pravi, da se je klasično pripovedovanje zgodb vedno vrtelo okoli smrti.

To je bil ogenj, okoli katerega so si poslušalci oziroma bralci greli roke. Ampak danes ni več tako, smrt je izginila iz sodobnega sveta, smrt je le informacija. Tudi o tem razmišlja Knausgård, ki je prvega mrtvega človeka videl šele pri tridesetih. To je bil njegov oče.

Kasneje do zadnje potankosti opiše, kako sta po pogrebu z bratom čistila pokojnikovo zanemarjeno stanovanje, polno steklenic in iztrebkov: z ajaxom kopalnico, z jifom kuhinjo, mr muscle sta uporabila za še posebej trdovratne madeže ... Čiščenje se do zadnjega zamaha s čistilno krpo nadaljuje čez nekaj strani. Čistila na čuden način za bralca postanejo proustovske magdalenice, čutne izkušnje minevanja časa. Brisanje preteklosti.

Vse izginja, ugotavlja Knausgård, naši odnosi z drugimi ljudmi, spomini, stvari, ki smo jih nekoč držali v rokah, vse bo nekoč izgubilo pomen in ne bo več obstajalo niti v času niti v prostoru. Ali avtobiografija lahko podaljša prostor in čas ­nekega življenja?