Tiskane izdaje
S predsednico žirije za literarno nagrado Mira, ki jo podeljuje Žensko združenje pri Slovenskemu centru Pen, o slovenskih pesniških žarometih; predvsem ko in kadar pod njimi zasijejo ženske pesnice.
Nekateri menijo, da je slovenskih literarnih nagrad preveč. Kaj pravite vi?
Ne strinjam z njimi. Pri nas so nagrade žanrsko oziroma vrstno usmerjene: za roman, pesniško zbirko, dramsko besedilo, zbirko kratke proze, eseje, mladinsko književnost, za kritiko, literarni prevod ipd. Preveč je bilo morda v prvih povojnih desetletjih samo Prešernovih nagrad in če danes pogledamo imena prejemnikov, se mnogih ne spominjamo več, ker je bil med kriteriji izbora zelo pomemben ideološki. Zanimivo bi bilo izvedeti, komu gre v nos simbolni kapital, kajti ekonomski je pri vseh slovenskih literarnih nagradah neznaten in se mnogi »samozaposleni v kulturi« dobesedno borijo za preživetje. Če me pri nagradah kaj moti, je to medijska osvetlitev, ki traja komaj kaj dlje kot zvezdni utrinek, in literarni ustvarjalci tedaj nehote delujejo kot zvezdniki. Ne poznam nobenih raziskav o tem, da bi se njihova dela zaradi nagrad tudi več brala ali kupovala.
V zadnjem času ste kot članica žirije soodločali o dveh takšnih nagradah. Začniva z novo nagrado mira, ki se je izoblikovala med članicami Slovenskega centra Pen. Tej žiriji, ki je, kot vemo, za prvo nagrajenko izbrala Jolko Milič, ste tudi predsedovali. Je bilo, glede na to, da ste izbirali izključno med ženskimi ustvarjalkami, delo tokrat drugačno?
Kot predsednico so me najbrž izbrali zato, ker sem bila med petimi člani najstarejša. Delo je bilo malce drugačno le v tem, da smo izbirali med dvanajstimi dobro utemeljenimi predlogi, ki so jih v zaprtih kuvertah poslale organizacije in posamezniki, in sicer iz celotnega slovenskega kulturnega prostora, tudi iz Italije in Avstrije. Vse predlagane so izvrstne literarne ustvarjalke ali znanstvenice, ki si prav gotovo zaslužijo večje spoštovanje svojega dela v javnosti, žal pa je nagrada le ena in smo se morali odločiti. Ob tem smo razmišljali, da so bile razmere pred desetletji, ko so nekatere začenjale delovati, ženskam mnogo manj naklonjene in je bilo še veliko težje kakor danes vztrajati pri svojih odločitvah. Škoda bi bilo, če bi nam katera starejših dam umrla, ne da bi ji izrazili priznanje in hvaležnost, zato nismo začeli pri najmlajših. Ker je nagrado ustanovil Ženski odbor slovenskega centra Pen prav zato, da se uravnoteži strukturni primanjkljaj iz preteklosti, smo samoumevno sprejeli, da je nagrada mira posebnost. A število predlogov že v prvem letu podeljevanja kaže na to, da je bila potrebna.
Pred tem ste bili članica žirije za Jenkovo, se pravi, pesniško nagrado. Podelitev je dvignila kar nekaj prahu, zvrtinčil ga je, takšno je bilo namreč mnenje nekaterih ustvarjalk, neprimeren odnos do žensk, ki na Slovenskem pišejo literaturo. Ali delite njihovo mnenje?
Tako mnenje gotovo izhaja iz njihovih osebnih izkušenj. Poznam nekaj tovrstnih zapisanih izjav in nobenega razloga nimam, da jim ne bi verjela. Upira se mi posploševanje kar na vse ženske. Skupaj s predsednikom Društva slovenskih pisateljev se veselim, da je pesnic, ki pridejo do zbirke, objavljene pri ugledni založbi, vse več in da so njihove pisave zelo individualizirane. Prah je v resnici dvignil neroden povzetek izjave, ki je bila najprej izrečena na drugem sestanku žirije za Jenkovo nagrado. V njej sva sodelovali dr. Darja Pavlič in jaz, in prav gotovo bi dvignili glas, če bi zaznali, da je bila mišljena kot dobrohotna krinka za gospodovalni, izključevalni diskurz. Če bi jo izrekla Darja Pavlič kot predsednica žirije, bi se ugotovitev o »uveljavljanju dveh ali treh izjemno močnih generacij pesnic s svojskimi poetikami« nikomur ne zdela sporna. Zagotavljam vam, da smo skrbno prečesali vse zbirke zadnjih dveh let in se odločali zgolj na podlagi inovativnosti, prepričljivosti, odlik jezikovne izpeljave ipd., kakor jih razume vsak član žirije pri sebi.
Če ostaneva samo pri literaturi, ali menite, da so ženske pri vrednotenju njihovega ustvarjanja prikrajšane?
Potem ko sem prebrala vaš zapis v Sobotni prilogi Dela Zakaj so nekatere ženske hude?, sem iz spletno dostopnih podatkov o dosedanjih prejemnikih ključnih literarnih nagrad na Slovenskem naredila empirični preskus. Podatki so za pretekla desetletja res spolno diskriminatorni: med 68 literati s Prešernovo nagrado sta le dve avtorici (dvakrat Mira Mihelič, prvič kot Mira Puc, in Svetlana Makarovič), med 77 z nagrado Prešernovega sklada je šest žensk, med 28 z Jenkovo nagrado štiri pesnice (Svetlana Makarovič, Erika Vouk, Maja Vidmar in letošnja Kristina Hočevar), komaj malo bolje je z Veronikino nagrado: tri ženske med 17 nagrajenimi (E. Vouk, T. Kramberger, M. Vidmar), slabše pa z Grumovo za dramatiko (dve od 33, Draga Potočnjak, Simona Semenič), Rožančevo (dve od 20, Ifigenija. Simonović, Meta Kušar) in nagrado kresnik (dve od 23, Berta Bojetu, Katarina Marinčič). Morda se ta tendenca v zadnjem desetletju nekoliko popravlja – najmlajša nagrada fabula ima že skoraj izenačeno razmerje žensk in moških –, vendar se po mojem še vedno spregleduje tako številčnost ustvarjalk kot kvaliteto njihovega dela. Ob sestavljanju Antologije slovenskih pesnic sem prišla do zaključka, da je bil največji zgodovinski primanjkljaj žensk oviran dostop do izobrazbe in nekontinuirano sodelovanje v literarnem življenju, zato so tudi teže prihajale do institucij posredovanja (revij in založb) in bile pozneje izključene iz literarnozgodovinskih obdelav.
Kaj pa literarna veda, ki ji »služite«? Je mogoče reči, da je sokriva za položaj, ki ga nekatere ženske čutijo kot moško dominanco?
Tudi v literarni vedi stvari niso bile bistveno drugačne: ne kar se tiče antologizacije ne glede vključitve v nacionalne literarne zgodovine in izobraževalne programe. Šele v zadnjih treh antologijah iz novega tisočletja, Nevihta sladkih rož Petra Kolška, U jantaru vremena Josipa Ostija, Mi se vrnemo zvečer Matevža Kosa, se je delež pesnic povzpel na približno 15 odstotkov, prej pa je bil le 4 do 5 odstotkov. Literarne zgodovine so pisali moški in temu ustrezen je tudi nabor predstavljenih imen. Naj zadošča en sam zgovoren podatek: medtem ko sta dva zvezka antologije pesnic, ki zajemata obdobje 1940–2000 predstavila pesmi in biografije 89 avtoric, jih je v monografiji Slovenska lirika 1950– 2000 analiziranih le devet. Zdaj je na slovenskih univerzah zaposlenih bistveno več literarnih strokovnjakinj, ki palačo literature odpirajo spregledanim.
Katera ženska imena slovenske literature, ne samo pesništva, so po vaše temeljna in torej del slovenskega literarnega kanona?
Ker je kanonizacija dolgotrajen, interesno podprt proces ohranjanja najvrednejših literarnih del in avtorjev, pri nas je bil predvsem nacionalno zaznamovan, ker smo se vzpostavljali skozi jezik, besedno umetnost, je, kot že rečeno, zaprt za ženske, ki niso bile nosilke novih literarnih tokov niti niso vodile posebnega literarnega življenja, npr. skupin, krožkov (izjema sta bili ženski reviji Slovenka in Ženski svet). Dodatna imena bi lahko prispevale kompetentne raziskovalke Silvija Borovnik, Katja Mihurko Poniž, Alojzija Zupan Sosič, Mateja Pezdirc Bartol, Urška Perenič, ki so se potrudile izbrskati nekatere pozabljene prozaistke in dramatičarke. Za pretekla obdobja je delo podobno arheološkemu izkopavanju, za sodobna pa prestop iz nereflektiranega »nevtralnega« položaja v žensko osveščen način branja in raziskovanja. Pionirka pri nas je bila Marja Boršnik, ki ji je sledila Helga Glušič. Zdi se mi, da smo za zdaj še v fazi parcialnih raziskav, ki gradijo vzporedni ženski kanon in vzpostavljajo manjkajočo žensko tradicijo. Spet bom navedla besede druge: Barbara Simoniti je povedala, da je njena generacija začenjala brez vzornic in učiteljic, na katere bi se lahko sklicevala, moja, deset let starejša, pa je o tem komaj razmišljala.
In če pogledava v neposredno sedanjost? Katere pesnice je vredno izpostaviti?
Naj poskusim: Eriko Vouk, Bino Štampe Žmavc, Meto Kušar, Alenko Jenstrle Doležal, Vido Mokrin Pauer, Barbaro Korun, Majo Vidmar, Cvetko Lipuš, Tajo Kramberger, Barbaro Simoniti, Lucijo Stupica, Kristino Hočevar, Barbaro Pogačnik, Aljo Adam, Jano Puterle Srdić, Stanko Hrastelj, Katjo Perat, Veroniko Dintinjano, Magdaleno Svetina Terčon, Ano Pepelnik, Katjo Plut, Anjo Golob. Bojim se, da ta na videz dolgi spisek še zdaleč ni popoln in sem kako ime pozabila, ker njenih zbirk nimam na domači polici.
Kaj pa sodobno slovensko pesništvo nasploh? Če ga primerjate s poezijo prvih treh povojnih desetletij?
Skoraj vsi relevantni avtorji prvih treh povojnih desetletij so predstavljeni v avtorskih antologijah s kvalitetnimi spremnimi študijami, konsenzualno sprejeti so tokovi, tendence, stili in razvojna dinamika znotraj velike paradigme modernizma. Današnje stanje se mi bolj kot tak urejen drevored ali park zdi podobno nepreglednemu gozdu, ki ga opazujemo brez časovne distance. Sicer laže razumemo sočasni družbeni kontekst in dejavnike literarnega sistema, tudi medbesedilna oplajanja, vendar kompleksnost samega literarnega sistema skokovito narašča in je tudi pisanje poezije in o poeziji vse bolj elitno področje, na katerem se dobro znajdejo le posvečeni poznavalci, drugi ljubitelji pa ostajajo pri preskušenih in populariziranih, zato tudi tržno uspešnih vrednostih.
Kako bi poimenovali sedanje prevladujoče estetske trende v slovenski poeziji?
Spričo prevladujočega pluralizma avtorskih pisav oziroma poetik priti do skupnega imena za sodobne estetske težnje še zdaleč ni lahka naloga. Tudi literarnovedni govor je poln negotovosti in neskladij, le da se nam takšno stanje zdi vse bolj normalno, ker nihče več ne verjame v dokončne sheme. Zato bom navedla nekaj svojih opažanj. Vrnitev mimetičnosti, emocionalnosti in koncentracija na zasebno, subjektivno izkušnjo nekatere raziskovalce napeljujejo k rabi pojma novi intimizem.
Vendar se zdi, da polje zasebnosti vključuje več čutnosti in telesnosti kakor v historičnem intimizmu 50. let 20. stoletja in da govoreči subjekt ni več nosilec idealitet, tudi njegov vrednostni sistem je zelo individualen. Postmodernistično sklicevanje na svetovne, v manjši meri tudi na slovenske avtoritete modernizma, ki je bilo opazno v 90. letih in razpiralo duhovni prostor, je uplahnilo. Obstaja kot osebna enciklopedija posameznega avtorja, ta pa vključuje tudi druga umetnostna področja, najpogosteje glasbo.
Na drugi strani pa je še vedno razvidno občutljivo odzivanje na postmoderno dobo, ki jo danes doživljamo vsi: pesniki analizirajo globalne in lokalne družbene anomalije, v krizi potrošniške družbe izpričujejo tudi angažirano socialno držo. Zavest o konstruiranosti zgodovine je odplaknila historične kolektivne vrednote, okrepila pa se je odprtost za drugega/drugačnega, marginaliziranega, kamor pravzaprav sodi tudi pesnik.
Okrepila se je tudi dialoškost, večglasnost in tematizacija komunikacije, kar je povezano z mobilnostjo v globalnem duhovnem in geografskem prostoru, hkrati pa se vrača tudi raziskovanje jezika kot neizčrpnega izraznega instrumenta. Morda bi bilo mogoče večino sodobnih teženj združiti pod tremi pojmi: intertekstualnost, intermedialnost in interdiskurzivnost. Prvi izhaja iz sistemske kompleksnosti, drugi iz medumetniških interakcij in performativnosti, ki prestopa meje čiste literarnosti, in tretji iz zmožnosti pesniškega govora, da posnema in v svojo teksturo vgrajuje vse druge družbene govorice, pogosto z ironično in parodično distanco. Najbrž bi bilo treba vključiti tudi etiko, saj se je z radikalnim modernizmom izkazalo, da gola estetika nima transformativne moči.
