Lawrence Durrell: Pot po labirintu je blodenje po duši

V romanu Temni labirint pisatelj opozarja, da vsak dobi le tisto, kar hoče.

Objavljeno
14. februar 2012 15.21
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Lawrence Durrell uradne domovine ni imel, imel pa je duhovno domovino – Sredozemlje. Vsa njegova literatura je umeščena v ta slikovit, senzualni svet, po katerem se je tako rad potepal. Tudi roman ­Temni labirint, katerega prevod je pred kratkim izšel pri založbi­ Modrijan, se dogaja tam, na otoku Kreta.

Kako to, da se je Lawrence Durrell, ki je Britaniji pripadal le po potnem listu (kasneje pa še to ne, saj je proti koncu življenja v skladu z novimi predpisi za vstop v Veliko Britanijo moral prositi za vizo), zapisal Sredozemlju? Pri tem ima veliko opraviti neka druga topla, barvita in živahna dežela – Indija.

V Darjeelingu pod Himalajo se je namreč 27. februarja 1912 – kmalu bo torej minilo sto let od njegovega rojstva – rodil staršema angleškega in irskega rodu. Razkošna Indija se je v mladega Durrella tako vtisnila, da se kasneje, ko so ga poslali na šolanje v Anglijo, ni mogel prilagoditi tamkajšnji jesenski megli, viktorijanskim predsodkom, togim pravilom v šoli... O Angliji je rad govoril kot o »angleški smrti« in »angleškem pudingu«.

V šoli ni bil uspešen, štirikrat je padel na sprejemnih izpitih za cambriško univerzo. Namesto učenja se je predal pisanju poezije, igral je klavir po zakajenih klubih ter si strastno dopisoval s Henryjem Millerjem, s katerim sta do konca življenja ostala v prijateljski navezi.

Sredozemlje je v njegovo življenje stopilo leta 1935, ko se je s prvo ženo Nancy Isobel Myers (to je bil prvi od njegovih štirih zakonov), materjo ter vsemi brati in sestrami preselil na sončni otok Krf. Tam je najel hišo ter jo odprl za številne obiske, med katerimi so bili literarni bohemi in druge svobodoljubne duše... Na Krfu je napisal prvo večje prozno delo Črna knjiga, na njegov nastanek je v veliki meri vplival Miller.

Med drugo svetovno vojno je Durrell z ženo in hčerko prek Krete zbežal v Egipt, kjer je služil v Kairu in Aleksandiji kot tiskovni ataše pri angleškem štabu za Srednji vzhod. V Aleksandiji je spoznal Eve (Yvette) Cohen, ki je postala model za Justine v Aleksandrijskem kvartetu, ter se po ločitvi od Nancy z njo tudi poročil. Iz Aleksandrije je odšel leta 1945, sledilo je potepanje po grških otokih, ki je prineslo literarni izplen v obliki dveh potopisnih del: Razmišljanja o pomorski Veneri ter Prosperove celice.

Po krajšem »izletu« v Argentino je leta 1948 pristal v Beogradu kot pomožni tiskovni ataše pri angleškem veleposlaništvu. Z velikim neprebojnim avtom, ki je nekoč pripadal Göringu, se je prevažal po srbskem podeželju ter nabral material za knjigo Beli orli nad Srbijo (1957), 
s katero je dosegel znaten uspeh.

Nato se je znova preselil pod modro nebo Mediterana, in sicer na Ciper. Tu je napisal knjigo ­Grenke limone, v kateri opisuje, kako se je poskušal kot učitelj angleščine ustaliti na tem otoku. Na Cipru je začel pisati Justine, prvo knjigo Aleksandrijskega kvarteta. Leta 1956 je Ciper zapustil in od takrat je živel v Franciji. Tam je napisal večji del tetralogije, znane kot Aleksandrijski kvartet. Izhajala je takole: Justine (1957), Balthazar (1958), Mountolive (1959) in Clea (1960). Kasneje se je še dvakrat poročil in ločil ter napisal še eno pomembno delo – Avignonski kvintet. Umrl je leta 1990 zaradi srčne kapi.

Nepozabni 
Aleksandrijski kvartet

Ta dolga odisejada po Mediteranu je Durrella, kot omenjeno, pripeljala do ključnega dela, Aleksandrijskega kvarteta, za katerega bi lahko leta 1961 dobil Nobelovo nagrado, a je ni, saj je švedska akademija ocenila, da delo vsebuje preveč erotike, zato so nagrado raje dali Ivu Andriću. V njem se je pomešalo veliko vplivov: iz Indije je Durrellu ostalo zanimanje za vzhodnjaški misticizem, od Millerja je prevzel svobodno zanimanje za erotiko, od dosežkov tedanje znanosti so ga navdušile Einsteinove ideje o času in freudovske ideje o fluidnosti identitete.

Vse to se zrcali v Aleksandrijskem kvartetu, ki deluje kot živ organizem, napolnjen z raznolikostjo človeškega življenja. Dogajanje je postavljeno v čas okrog druge svetovne vojne v metropolitansko mesto, v katerem se med etnično pisano druščino (Angleži, Judi, Kopti, Grki, Francozi...) naplete klopčič ljubezenskih in diplomatskih spletk.

Prvi trije romani kažejo na isto obdobje in iste dogodke, toda vsak iz drugačne perspektive, medtem ko Clea napreduje v času. Vsaka knjiga dopolnjuje prejšnjo, počasi se sestavljajo ena v drugo, kar je bila za tiste čase zelo inovativna pripovedna strategija. V spominu ostajajo nepozabni karakterji, čutnost in eksotičnost tega sveta ter bogat pripovedni stil. V slovenskem prevodu Mire Mihelič je Aleksandrijski kvartet izšel leta 1963.

Temni labirint: 
zrenje smrti v oči

Čeprav se zdi, da je Lawrence Durrell pisatelj ene same knjige, Aleksandrijskega kvarteta, Seta Knop v spremni besedi k Temnemu labirintu dokazuje, da ni tako. Ta roman, njegov četrti po vrsti, ki je bil izdan deset let pred Justine (leta 1947), je dolgo veljal za obrobno delo, v resnici pa je pravi biser, v katerem lahko prepoznamo obrise kasnejšega velikega avtorja. Biser z nekaj pomanjkljivostmi, je treba dodati. Prva polovica knjige se namreč precej vleče in šele v drugi polovici je bralec poplačan za trud, saj se mu v polni luči razkrije vsa metafizična lepota dela.

Roman se začne kmalu potem, ko ostane skupina angleških turistov zasuta v cefalûjskem labirintu na Kreti. Piše se leto 1947. Novinarji tiskajo senzacionalistične članke o nesreči in zaslišujejo nekatere preživele. Od tod se pripoved odpelje na ladjo Evropa, kjer sobarica brska po zapuščeni prtljagi izgubljenih potnikov, potem pa v retrospektivo, v Anglijo. Ta ekspozicija je dolga in zapletena, njen namen pa je bralce seznaniti z zgodovino nekaterih likov in s prihodom na ladjo Evropa.

Tu se spoznamo 
z bledolično stenografistko Virginio Dale, živahnim zakonskim parom Truman, spodletelim spiritualistom Fearmaxom, versko oznanjevalko gospodično Dombey, slikarjem Campionom, poznavalcem umetnosti, lordom Grae­cenom ter nekdanjim vojakom Bairdom, ki ga muči občutek krivde zaradi smrti nekega vojnega ujetnika.

Vsak ima svoje razloge, ki so jih prignali na Kreto in v labirint, 
v katerem naj bi strašil mitološki Minotaver. Durrell nekatere like psihološko in socialno zelo natančno in prepričljivo portretira, druge manj. Zakaj tako nesorazmerje, si pravzaprav ni mogoče pojasniti.

Vrhunec romana nastopi v tretji tretjini, ko junaki po rušenju kamenja v labirintu zrejo smrti v oči. Tu stopi v ospredje misel, ki se plete po Freamaxovi glavi – zunanji svet je le odslikava notranjega. 
V tem smislu smo si vse, kar se nam zgodi, izbrali sami – oziroma smrt je nadaljevanje procesa, ki traja že nekaj časa, če povemo s psihoanalitikovimi besedami. To se dogaja tudi likom: lord Greacen ostane na tisti strani labirinta, ki mu ponuja hitro rešitev – torej je smrt nekaj, čemur si še ne upa pogledati v oči.

Verska obsedenka Dombrayjeva si v smrtni uri prizna, da v Boga nikoli ni verjela in da je šlo pri vsem le za nerešen odnos z očetom, Fearmax se ujame v lastne spiritualistične blodnje, slikar Campion junaško skoči v smrt, mlada Virginia Dale se reši.

Najbolj presenetljiv je razplet, ki sta ga deležna Trumanova. Skozi labirint se jima namreč uspe prebiti na planoto na vrhu gore, iz katere ne moreta priti drugače kot skozi labirint. To pomeni, da izhoda ni. Znajdeta se »na strehi sveta«, v čarobni pokrajini, kjer ju starka uvede v življenje, kjer zgolj si, kjer pozabiš na voljo, moč, ego ter se enostavno spojiš z naravo, vesoljem in vsem. Sporočilo knjige postane jasno: labinit je pot vase, kjer bomo našli, kar smo iskali.

Če še enkrat izpostavimo vse odlike tega romana: intrigantne intelektualne teme, slikovita privlačnost divjega otoka z zasneženimi gorami, nenavadni, psihološko in socialno zanimivi karakterji ter svojska zasnova. Kljub določenim pomanjkljivostim, kot je denimo dolgoveznost prvega dela, je Temni labirint prelepo bralsko doživetje.