Levstikove nagrade: Maurer, Demšar, Simoniti, Škerl

Založba Mladinska knjiga za življenjsko delo nagradila Nežo Maurer in Danijela Demšarja.
Objavljeno
11. junij 2013 13.22
lvu_VERONIKINE NAGRADE
Igor Bratož, kultura
Igor Bratož, kultura
Žirija Levstikove nagrade za življenjsko delo, ki jo je vodil glavni urednik Bojan Švigelj, je letošnjo nagrado za življenjsko delo za ustvarjanje na področju izvirnega leposlovja namenila pesnici Neži Maurer, v utemeljitev pa zapisala da avtorica piše literaturo za otroke, mladino in odrasle. Največji del njenega opusa zajema poezija. Pomembno mesto pa imajo tudi proza, otroške igre, prevodna dela in publicistika. Že s svojimi prvimi knjigami za otroke se je predstavila kot zrela in suverena pesnica ter pripovednica. Neža Maurer v svojih delih za otroke in mladino slika podobe otroške igrivosti, polne veselja in domišljije, razposajenosti in nagajivosti ... Slika otroka, ki je v gibanju, ves radosten in poskočen, ki se počuti varno in srečno, pa tudi otroka, ki je sam in osamljen. (...) Njen svet je včasih poln sonca, odločnosti in moči, a včasih ves nežen, ranljiv in krhek. Ko stopamo v svet njenega ustvarjanja za otroke, stopamo v svet neizmerne lepote. Zrli bomo v vsakdanjost, polno čudenja in ljubezni. Besedila Neže Maurer so del klasike slovenske književnosti za otroke: izbrušene umetnine, mogočen in trajen opus, ki nagovarja tako otroke kot odrasle.

Levstikovo nagrado za življenjsko delo na področju izvirne ilustracije je žirija namenila ilustratorju, akademskemu slikarju Danijelu Demšarju, ki sodi med umetnike ilustratorje z zelo dolgo delovno dobo in desetinami knjig v svoji bibliografiji. Vse te knjige, je dodala žirija, pa pričajo o pretanjenem pripovedovalcu zgodb, ki jih pripoveduje s slikanjem. Z barvami, oblikami, s čaranjem atmosfere. S slikarskim jezikom tke niti predstav (asociacij), ki sestavljajo doživetje napisanega v nov, celosten estetski dogodek. Zgodbe spreminja, ne da bi pri tem izgubil eno samo črko, in jim daje nove razsežnosti in pomene. Barva besede, verzom ali povestim dodaja svetlobo in veselje ali pa jih temni z žalostjo. Pri tem se ne meni ne za tradicijo ne za duha časa, za trende ali celo modo. Tudi uporaba materialov je popolnoma samosvoja, nenavadna ter polna njegovih lastnih izumov in pri tem ni ne izbirčen ne izključujoč. Pomembno je le, da doseže zlitje plasti besed in podob v gosto in trdno enoto, nepozabno knjigo.

Žirija za izbor leposlovnega dela, ki jo je vodil prevajalec Boštjan Gorenc Pižama, je nagrado namenila pesnici, pisateljici in prevajalki Barbari Simoniti za zbirko kratkih zgodb v knjigi Močvirniki. Mladinski prvenec Barbare Simoniti prinaša v sodobno slovensko mladinsko pripovedništvo svežino, še posebej v polje fantastičnih živalskih pripovedi in ima nadih žlahtne angleške (živalske) prozne klasike. (...) Fantazijski živalski svet Barbare Simoniti je polno delujoča družba, ki odseva nrav človeškega sveta, a vsebuje poklice, obredja, šege in predmete, kakršni bi se organsko lahko razvili v danem okolju. To še posebej verodostojno zaživi zaradi premišljenega in bogatega jezika, ki v opisovanju močvirnatega okolja spretno krmari med sodobnim besediščem, arhaičnimi izrazi in pisateljičinimi neologizmi (npr. imena letnih časov: pomlad, suholetje, jesen in snežina), ob katerih zaslišimo žuborenje vode in čmokotanje razmočenih tal. Enaka iskriva inovativnost je opazna tudi pri poimenovanjih prebivalcev Močvirne Loke (ta sega od očitnih Močeradnikov, Regarjev, Urharjev in Žabarjev do Pletežev, Muljarjev, Slapernikov in Stopajnikov) in njihovih bivališč (Bukov oklešček, Smrekova Pušča, Brezova Tokava, Gabrov zatok).

Žirija za izbor izvirne ilustracij, ki jo je vodil dr. Milček Komelj, pa je nagrado namenila ilustratorju Petru Škerlu za ilustracije v knjigi Barbare Simoniti Močvirniki. Ilustrator se je tekstu, ki natančno opisuje naravo in življenje Močvirnikov v njej, tako prilagodil, da se je do kraja potopil v pisateljičin ambient. Zaradi narave zgodbe je ostal docela zvest dogajanju, a je pripovedne živalske junake, četudi pretanjeno izrisane, tonsko docela uskladil z zamolklo zeleno močvirniško barvitostjo, ki vnaša v podobe značilno vzdušje in s tem močno presega zgolj likovno deskriptivnost. V svoje slike je priklical skrivnostni čar, ki ga izžareva tudi najbolj skrita narava podrasti, dvoživk in žuželk. S tako poudarjenim vzdušjem in risarsko prefinjenostjo je umetnik prenovil našo najboljšo ilustratorsko tradicijo 20. stoletja od vesnanov do t. i. pravljičark in ustvaril hkrati monumentalno in krhko občuteno delo, v katerem so celostranske podobe z vinjetami vred več kot nepogrešljiv del celotne knjižne umetnine.