Majda Koren: Otroci vedo, da ni vse rožnato kot v reklamah

Pogovor z mladinsko pisateljico in osnovnošolsko učiteljico.

Objavljeno
10. januar 2012 13.00
Valentina Plahuta Simčič, kultura
Valentina Plahuta Simčič, kultura

Majda Koren posluh za otroke­ in mladino kaže na dva načina: kot osnovnošolska učiteljica in kot pisateljica. Za seboj ima zavidljiv opus knjig, pa tudi nekaj nagrad, med njimi večernico in Levstikovo nagrado. Med slovenskimi pisatelji je nekaj posebnega zato, ker zelo spretno plemeniti literaturo s komunikacijskimi možnostmi, ki jih prinaša internet.

Kako vas je potegnilo v pisanje 
za otroke?

Moja strast do knjig se je začela 
v otroštvu, strašansko rada sem brala. Pri tem me je podpirala mama, ki mi je iz Pionirske knjižnice nosila kupe knjig. S pisateljevanjem sem se začela spogledovati kot najstnica, v srednji šoli sem namreč med poukom pisala dnevnik. Učiteljice so mislile, da si zapisujem učno snov, jaz pa sem bila z mislimi čisto drugje, v resnici sem v zvezčič pisala dolge ljubezenske zgodbe. To me je pripeljalo do študija novinarstva na FSPN, ki sem ga po šestih mesecih opustila. Sledilo je rojstvo prvega sina in poklicne ambicije sem morala prilagoditi dejstvu, da imam majhnega otroka. Odločila sem se za študij razrednega pouka na Pedagoški fakulteti. Imela sem nekaj čudovitih profesorjev, med njimi profesorico Marjano Kobe, pri kateri sem diplomirala iz mladinske književnosti. Pripomogla je k temu, da sem spoznala veliko pesnikov in pisateljev tistega časa, denimo Daneta Zajca, kar se mi je zdelo bolj imenitno, kot če bi spoznala Rolling Stonse. Edini logični nadaljnji korak po končani fakulteti­ je bil pisanje zgodb za otroke.

Kje ste začeli objavljati?

V Cicibanu, ko je bil njegov urednik Božo Kos. Svetoval mi je, naj pišem kratke zgodbe, ker take otroci najraje berejo. Tako sem se urila 
v pisanju kratkih zgodb, kar sploh ni lahko. Ponavadi napišem daljšo zgodbo, potem pa jo tako dolgo krajšam, da ostane samo ogrodje. Zato so moje zgodbe večplastne in zahtevajo branje med vrsticami. Ena plast je zapisana z besedami, druga ti da misliti in se te čustveno dotakne. Mihec reče le: »In nikoli ne gremo skupaj na izlet. Pri Blažu pa gredo vsako soboto!« in takoj lahko posumimo, da v njegovi družini nekaj ni v redu.

So bili pri pisanju večji navdih lastni trije otroci ali otroci, s katerimi ste vsak dan v stiku kot učiteljica?

Navdih je najprej prišel od mojih otrok, kasneje pa sem številne ideje za zgodbe našla tudi v šoli. Zdaj že vrsto let hodim v šolo s črno beležko in si zapisujem takšne ali drugačne dogodke. Nekateri mi kot učiteljici ne bi smeli biti všeč, so pa dober navdih za pisanje.

Kmalu ste obvladali računalniške tehnologije ter internet povezali s svojim pisanjem. Je bil prvi plod tega povezovanja knjiga Župcin dnevnik ?

Župca je bil najprej blog, in sicer v času, ko blogov še ni bilo, tam okrog leta 2000. Skoraj vsak dan sem dodajala nove poste, ideje zanje so mi domov prinašali sinovi. Vsak dan sem jih spraševala, kako je bilo v šoli, potem pa sem njihove prigode zapisala na blog. Nastajal je dnevnik fiktivnega najstnika Župce, ki je v marsičem sledil realnemu dogajanju v naši družini. Če v knjigi piše, da je tisti dan deževalo, je res padal dež. Moj zgled je bil Jadran Krt, njegov dnevnik me je tako zabaval, da sem med branjem od smeha skoraj padla s ­postelje.

Župca je izšel tudi v knjižni obliki, na internetu pa je ostala stran 
z njegovim imenom – www.zupca.net , namenjena mladim.

Tako je. Najprej je bila na tej strani precej prazna hiška, po kateri si lahko klikal, zdaj je tu najti veliko vsebin za mlade, od nasvetov, zgodb, predstavitev slovenskih ilustratorjev, glasbe, bolšjega trga do raznih povezav, foruma, stripov, spolne vzgoje. Na začetku smo se strinjali, da bomo na strani vpeljevali čim bolj preproste računalniške rešitve. Tako je stran vidna kjer koli, ne da bi bilo treba dodajati posebne programe za ogled. Župca imenitno deluje tudi na iphonih, tablicah in androidnih telefonih. Sama skrbim za vsebino, akademski slikar Bojan Jurc skrbi za likovno podobo, Bogdan Renko vsebine postavlja na splet. Delujemo­ ­prostovoljno, sem pa tja nam pomagajo tudi sredstva kakšnega javnega razpisa, predvsem če se lotimo večjega projekta.

V internetu ne vidite samo nevarnosti za otroke in mladino, temveč nekaj, kar je lahko tudi pozitiven del njihovega življenja. S svojo literaturo ga poskušate detabuizirati.

Mislim, da interneta otrokom ne smemo prepovedati, temveč jih moramo naučiti njegove varne uporabe. Če starši opazijo, da otrok preveč časa preživi za računalnikom ali če se ukvarja z neprimernimi vsebinami, je prav, da ga preusmerijo v kaj drugega, ponudijo kakšno drugo aktivnost – stran od računalnika. Sicer pa internetno življenje otrokom pomeni vsaj toliko kot realno življenje. Spomnim se neke deklice, ki je porabila ves dan, da je sproti odgovarjala na rojstnodnevna voščila vseh prijateljev na facebooku. Gotovo jim je namenila več časa kot prijateljem iz realnega življenja.

Kako je nastal mladinski roman Julija je zaljubljena lol ?

Po naročilu urednice Tadeje Zupan Arsov, ki je hotela knjigo o najstniku, ki preveč časa preživi na internetu. To je bilo seveda grobo okostje, zgodba je rabila še zaplet. Našla sem ga v prevzemanju lažnih identitet, kar je na internetu zelo preprosto. Temu je zelo lahko nasesti, zlahka pride do zamenjave identitete. Naj navedem primer: moja Julija ima svoj facebook­ profil.­ Kot njena prijateljica se je pred nedavnim vpisala Manca Košir.­ Nisem bila prepričana, ali je to prava Manca Košir, zato sem jo o tem povprašala. Odgovorila mi je pritrdilno. Kmalu se je oglasila Tina Košir, hči nam najbolj znane Koširjeve Mance, ki je na svoj zid napisala: »Prosim, ne nasedajte. To ni moja mama. Ona ne bo nikoli na facebooku.« Izkazalo se je, da obstaja še ena, malce manj slavna Manca Košir, ki je po poklicu slikarka. Ta je postala Julijina ­prijateljica.

Kaj se zdaj dogaja z Julijo 
na internetu ?

Je običajna najstnica z običajnimi najstniškimi muhami. Rada si dopisuje s prijatelji, ima jih že kakih 2500, izraža politična stališča, pošilja fotke s telefona, na youtubu išče zanimive videe in jih pošilja prijateljem. Je tudi zaljubljena, in sicer v Maja iz knjige Maj za vedno. Celo zaročena sta. Zdaj bo seveda treba pripraviti facebook poroko, vendar moram še razmisliti, kako bo to izgledalo.

Zdaj že skoraj vsi vedo, da je fiktivna oseba, pred nekaj leti pa tega številni niso vedeli. Z njenim profilom je kar nekaj dela. Da opravim njene obveznosti na internetu, porabim na dan kar kako uro. Saj ne, da bi v resnici potrebovala toliko časa za urejanje profila. Mimogrede me namreč zanese in že si ogledujem filme in fotografije, ki so jih dodali drugi, ali preberem kak članek, ki ga je priporočil kateri od prijateljev. Imam tudi svoj facebook­ profil, na katerem sem umirjena, resna gospa. Julija je povsem drugačna, po svoje je težka in anarhistična punca.

Je nekakšen vaš skriti alter ego?

Tako nekako. Del mene, ki mu običajno ne pustim do izraza. Razen ko se skrijem za Julijo.

Je Julijina prisotnost na internetu dobra promocija za knjigo?

Mislim, da je, saj je knjiga še vedno enako dobro izposojana, kot je bila prvo leto po izidu.

Kako je nastala pošast Mici, priljubljena literarna junakinja 
iz knjige Mici iz 2. a ?

Na podlagi dogodivščin najmlajšega sina, ki je bil pri lumparijah vedno zelo inovativen. Bal se je tudi pošasti in tako se je rodila majhna roza pošast z velikimi zobmi. Tako majhna, da se je ni treba bati. V prvih zgodbah je bila doma, potem je šla v šolo. Dogajajo se ji realne zgodbice šolskih otrok. Matjaž Schmidt ji je kot ilustrator dal prepoznavno podobo. Tik pred smrtjo je naredil še zadnje ilustracije in zelo ga je skrbelo, kaj bo z Mici, ko njega več ne bo. V drugi knjigi o Mici, ki bo kmalu izšla, je ilustracije po Matjaževih predlogah in skicah dokončala njegova žena Jelka Godec Schmidt.

Vam je nagrada večernica, 
ki ste jo dobili leta 2006 za knjigo Eva in kozel , zelo spremenila ­življenje?

Kar precej, da. Naenkrat so se zame začeli zanimati številni založniki. To me je opogumilo, da sem se odločila za polovični delovni čas. Tako sem polovico delovnega tedna v službi v šoli, polovico pa doma, kjer se trudim pisati. V tem času sem se preselila, zadnja leta živim med Semičem in Ljubljano.

Je med otroki na vasi in otroki 
v mestu veliko razlik?

Ne. Vsi otroci, ne glede na to, kdaj in kje živijo, imajo enake potrebe: po ljubezni, varnosti, prijateljih. Je pa res, da današnji otroci, ki živijo v družbi obilja, ne vedo, kaj pomeni želeti si, saj so zasuti z igračami in drugimi materialnimi dobrinami. Seveda ne vsi in tudi ni nujno, da bo še dolgo tako. Nekoliko slabše je v nekaterih družinah s pozornostjo, ki jo otroci dobivajo od staršev. Pogosto se dogaja, da starši nimajo časa zanje, zato jim 
v zameno­ nekaj kupijo.

Do neke mere ima to težavo tudi Eva iz zgodbe Eva in kozel ...

Niti ne. Deklica pogreša očeta, ki ga čez teden ne vidi, saj sta se mama in oče ločila. Kozel, ki ga ima pod posteljo, je njen nadomestni zaveznik, nekakšen krušni oče. Bralec skozi zgodbo spozna, da ni edini otrok, čigar starši so se ločili, in nemara tako lažje sprejme ločitev v svoji družini. Kdor nima te izkušnje, verjetno bolje razume sošolce, ki se jim je to zgodilo.

Enako problemska je tudi vaša zadnja knjiga Mihec , v njej brez olepševanja spregovorite o alkoholizmu in ločitvi. Menite, da se je tudi o neprijetnih temah z otroki treba iskreno pogovarjati?

Vsekakor. V nekem trenutku sem se vprašala, ali niso morda zgodbe o Mihcu preveč neposredne, vendar sem v stiku z otroki ugotovila, da se zdijo krute predvsem nam, odraslim, njim pa niti ne. Pravzaprav jemljejo življenje táko, kot je, in prav dobro vedo, da ni vse vedno rožnato, polikano in sijoče kot v televizijskih reklamah.