Marko Sosič, pisatelj, ki v našo bližino ne prihaja od daleč

Tretji roman iz pesniških besed Marka Sosiča presega klasično epsko narativno strukturo.
Objavljeno
02. oktober 2012 12.58
15.6.2012 Ljubljana, Slovenija. Marko Sosic, slovenski pisatelj in reziser.FOTO:JURE ERZEN/Delo
Jaroslav Skrušný
Jaroslav Skrušný

Že z naslovom je avtor ključno­ označil

osnovni pripovedni duktus najnovejšega romana in ga umestil v neposredno bližino poetičnega govora. Romaneskni prozi je odprl širni prostor pesniške imaginacije, v artikulacijsko polje prozodije­ je enakovredno pripustil govorico sanj, prividov, slutenj in spominov, romanu je omogočil, da se izpisuje kot gesta jezikovne fantazije in izmišljijske svobode.

Zdi se, kot da se zgodba rojeva sproti, iz čiste pripovedovalske strasti, iz nasladnega užitka pisave, po nareku zgolj jeziku in govorici sámi pripadajočih zakonitosti, ki si jih avtonomno oblikuje in postavlja svobodna igra pesniške imaginacije. Naj skuša biti avtorjev jezik mestoma še tako pikolovsko in vsakdanje suhoparen, stvaren in neprizadeto opisujoč – v zapisovanju banalnih opravkov v kokon »pravšnjega žargona« zapredenega junaka, srednješolskega profesorja prirodoslovja na tržaškem liceju Ivana Slokarja, ki je hkrati prvo­osebni pripovedovalec in avtorefleksivni komentator svoje s tečaja »normalnosti« zmaknjene zgodbe –, v njegove na videz distancirane in deskriptivno nevtralne stavke nenehno vdirajo prvine presežnega, metafikcijskega, iz potlačene podzavesti in v pozabo potisnjenih spominov izvirajočega govora; v sintakso klasične fabulativne naracije se vpletajo elementi iracionalnega, skrivnostnega, sanjsko oniričnega in spominsko slutenjskega, asociativno svobodnega in metaforično bogatega pa pomensko slojevitega­ in povedno zastrtega diskurza, kakršen izvorno pripada pesniški govorici.

Jezik spomina pod pepelom pozabe

In je tako, kot da se zgodba romana, njegov ključni narativni in pomenski vozel porajata, razvijata, zapletata in meandrsko razlivata v številne pripovedne stranske rokave in odvode, se mestoma naravnost srhljivo zgoščata v suspenzične fabulativne viške, dokler v skrajni posledici ne prerasteta v socialno, emocionalno in eksistencialno pretresljivo pripoved o strašnih razdaljah, ki zevajo v junaku samem in njegovih odnosih do vse bolj daljnih osrednjih bližnjikov in vse bližjih marginalnih tujcev, da se torej pomenska plast zgodbe pravzaprav vzpostavlja in izpisuje šele in prav iz pluralnega, mnogoglasnega sozvočja njenih različnih pripovednih načinov in ravni; kot da se roman Ki od daleč prihajaš v mojo bližino rojeva iz nenehnega cikličnega približevanja in oddaljevanja, iz prepletanja, trkov, prekrivanja, kolizij, odbojev in medsebojne privlačnosti najrazličnejših jezikovnih leg, drž in plasti pa izpovednih modalitet; kot da se romaneskna kompozicija na način glasbene fuge zliva v enovit narativni tok kontrapunktične harmonije šele iz mnogoterih in raznorodnih govoric in govornih praks, iz katerih je – kot »svetla in mehka pesem«, ki iz spomina ali sanj ali nemara celo blodnih slutenjskih prividov vztrajno in z neodložljivo terjavnostjo (in zato tudi z ustvarjalno plodovitostjo) vdira v pripovedovalčevo budno zavest – stkan jezik tokratne Sosičeve poetično sugestivne zgodbe o človekovem nenehnem iskanju jezika spomina pod pepelom pozabe, o vse večjih razdaljah, ki jih človekova smrtniška izkušnja razpenja med Drugim in seboj, in o implicitnem gospostvu znotrajbesedilnih, izključno jeziku pokornih in pripadajočih zakonitosti pisateljskega, romanesknega, se pravi, eminentno pesniškega stvarjênja sveta in o absolutni domišljijsko označevalski suverenosti vsakršne literarne pisave.

Slog v romanu Ki od daleč prihajaš v mojo bližino – če malce parafraziramo Buffona – torej ne vzpostavlja le piščeve prepoznavnosti, ampak strukturiranost jezikovnih označevalcev sama po sebi konstituira tudi ključno pomensko plast besedila. Sižejsko jedro Sosičevega romanesknega besedila se namreč osredotoča okrog pripovedovalčevega (pripovedovalec pa je – ne pozabimo – tudi osrednji junak pripovedi!) travmatično-osrečujočega prizadevanja, da bi posodil glas, iznašel jezik in pripustil do besede prav zamolčanemu, v intimno in kolektivno podzavest potlačenemu, na rob vsakršne pozornosti odrinjenemu, izobčenemu, izgnanemu, ponižanemu, razžaljenemu, od drugod prihajajočemu in zato tujemu pa veljavno normo družbeno sprejemljivega in moralno dopustnega nenehno prestopajočemu, pravila zdrave pameti kršečemu in zato na margino in v pozabo odrinjenemu Drugemu.

Urejeni gimnazijski profesor Ivan Slokar

Ves mučni in obenem odrešujoči napor junakovega samoizpraševanja, tavanja po blodnjakih travmatičnih spominov, vrtanja po meandrih domišljije, bolečega praskanja po raskavi površini resničnosti, da bi se dokopal do resnice podob iz sanj in razvozlal magični in skrivnostni jezik svetle in mehke pesmi ter šelestenja trav, žuborenja rečnih vodá in frfotanja ptice pod stropom domačega stanovanja, ves itinerarij romanesknega junaka skozi svet ranjenih, nebogljenih, duševno motenih, obubožanih, brezdomnih, stigmatiziranih, razseljenih, ahasverskih obstrancev je navsezadnje namenjen zgolj temu, da bi osvobodil in pustil biti vsemu tistemu drugemu in drugačnemu, kar se je sčasoma nakopičilo nekje v votlini za njegovim čelom in ga napolnilo z nelagodjem, strahom in nemirom.

In ker je ta Drugi, ker je to drugačno in v pozabo potisnjeno sámo brez jezika (oziroma govori v nekem neznanem, skrivnostnem jeziku, ki ga naš junak ne more razvozlati, le sluti lahko, da gre za svetlo in mehko sporočilo, za blagovest, ki se oglaša na način zagonetne pesmi – Ne razločim besed, iz katerih je stkana – ali se kaže kot za hrapavim ometom skrita podoba na steni, ki jo pripovedovalec ob bolečem pokanju in krvavenju nohtov skuša izluščiti iz sanjske podzavesti), ker se oglaša na način strahu, nemira in bolečine ali pa ga nagovarja v sanjskem jeziku podob, stkanih iz vode in trav ali odtisnjenih kot zagonetna fotografija dveh ubitih kolesarjev na časopisni naslovnici, se mu Ivan Slokar, urejeni gimnazijski profesor, skrben oče in ljubeči soprog, spoštljiv sin in zvest prijatelj, ponudi za medij: svojo romaneskno identiteto osrednjega protagonista (svojo prvoosebno pripoved) zastavi za to (in tako), da bi se skrivnostna znamenja neznanega jezika drugosti in drugačnosti mogla naseliti v govorici vsakdanje resničnosti meščanskega habitusa in njegovega žargona pravšnjosti; boleče in ranljivo se izpostavi preizkušnji neizrekljivega, da bi skrivnostna, davno pozabljena pesem z reko in travami priplavala nazaj v spomin sedanjosti in znova našla svoje besedilo, da bi se roman vzpostavil kot poliloško strukturirana govorica poezije.

Jezik vsakdanjega govora je premalo

Za govorico drugosti in drugačnosti, za govor vsakršnih obstrancev in odrinjencev, za jezik Filipove z lageraško stigmo zaznamovane umirajoče žene Ane, ki si obupno želi odpuščanja za to, da je preživela; za pogrkujoči, trdo zveneči govor plahe, a neupogljivo ponosne koroške Slovenke Judit, visokorasle in gologlave žene do dna ponižanega profesorja Horvata; za Oskarjevo nezaceljeno ljubezensko rano, ki si jo teši z občasnim veseljačenjem in priložnostnim igranjem na orgle; za spomin, ki je lepega dne, med nastopom pred šolsko mladino, za zmeraj ušel nekdanjemu pripovedovalcu zgodb in priljubljenemu radijskemu napovedovalcu gospodu Novaku; za izgubljeno človeško dostojanstvo gospoda Kosa, ki si ga v družbi s starim klatežem Filipom skuša vrniti z igranjem na razglašeni pianino v brezdomskem zavetišču pri menihih – za vse to jezik vsakdanjega govora ni dovolj.

Zakaj za poseben, zgolj njej pripadajoč glas, za lastno ime in za pristno človeško identiteto črnolasega in temnookega dekleta iz čarobne pokrajine s travnikom in jablano ob reki, za to, da bi se skrivnostna neznanka, ki prihaja z okrvavljeno bluzo na rami ponoči posedat v Ivanovo dnevno sobo, vrnila iz temnega brezna pozabe in ne-biti in se naselila v luči tu-biti, za spominsko reinkarnacijo in človeško rehabilitacijo junakove najstniške ljubezni, sestrične Jasenke iz daljne in tako tuje in drugačne Bosne – in z njo vseh beguncev, nemočnih in preganjanih večnih Judov, žrtev zadnje vojne v nekdanji Jugoslaviji, novodobnih razseljencev in brezdomcev tega sveta – za vse to logika diskurzivnega govora ne zadošča. Zakaj za govorico, s katero bi izgnanci v temò pozabe, ponižani in razžaljeni tujci in blodniki v sodobnem hedonistično urejenem in z žargonom pravšnjosti zakodiranem svetu izterjali svojo pravico biti (biti prav po tem, da so Drugi in drugačni), za vse to je besedje običajne govorice ­presiromašno.

Svetla in visoka orgelska glasba

Zakaj za priklic iz daljav pozabe v bližino spomina namreč ne zadošča klasična epsko narativna struktura romaneskne proze. Za tak onkrajrazumski podvig je treba poseči po govorici podob, metafor, simbolov in mitov; za zaznavo govorice spomina je treba spregovoriti v za-umnem jeziku zaklinjanja in obredja; za prisluh sanjam je treba pripovedovanje zgodbe razpreti v govor oniričnih prividov, spominskih asociacij in domišljijskih reminiscenc; po nareku suverene narativne fantazije je treba naracijo ubrati na mero svetle in visoke orgelske glasbe, rečnega žuborenja, sončnih odbleskov na obrazih mimoidočih tržaških meščanov in frfotanja nevidne ptice v zatemnjeni spalnici; poseči je treba po atrakcijskem jeziku filmske montaže (glej prizor z obešenimi rjuhami v stanovanju profesorja Horvata, ki je videti, kot da bi v roman zašel naravnost iz Kawalerowiczevega filma Mati Ivana Angelska iz leta 1961); roman mora, skratka, prerasti v mogočno, polifono glasbeno fugo, stkano iz mnogoterih kontrapunktično prepletajočih se motivov, napevov, melodij, tém z variacijami in harmonij, spremeniti se mora v svéto igro svetá: spregovoriti mora na način poezije.

In prav nič ne umanjka pri suverenosti, digniteti in pregnanci romaneskne pisave Sosičevega Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, če v njem na orgle zaigra rahlo tresoča se nevajena Oskarjeva roka s porumenelimi prsti in umazanimi nohti, če Ivana Slokarja na poti v brezno lastnega spomina spremljajo zvoki pouličnih ciganskih violin in če se besedilo svetle in mehke pesmi, ki se kot skrivnostni vodilni motiv, pobuda in navdih prepleta skozi vso romaneskno pripoved in spremlja našega junaka skozi sanjske podobe in spominske prikazni ter v votlini za njegovim čelom budi strah, nemir in nelagodje, če se torej odrešilne besede vrnitve k sebi začnejo takole:

Moj dragane, što me zaboravljaš?

Ja te čekam, a ti se ne javljaš.