Miloš Mikeln 1930–2014

Disidentstvo, inovativnost, reformistični duh, a ne z glavo skozi zid, so bila njegova osnovna umska orodja.
Objavljeno
03. april 2014 17.39
imo*MILOS MIKLN
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura
Zadnja leta se je Miloš Mikeln ali Miki, kakor so ga klicali prijatelji, umaknil iz javnosti. Bil je pomaknjen vase, težko je prenašal hrup, a do zadnjega, ko je še zahajal v družbo Književne zadruge, ki jo sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja soustanovil kot samozaložniško organizacijo, je znal biti na svoj piker način zabaven. Vse svoje ustvarjalno življenje je bil tak, svet je uravnaval s pametjo, ki ji je bil primešan humor, včasih dobrodušen, včasih zafrkantski – in rodila se je satira. Sicer pa: že pri petnajstih letih je kot dijak celjske gimnazije pisal satirične zbadljivke, ki so krožile naokrog.

V šestdesetih in sedemdesetih letih je – po izobrazbi komparativist in gledališki režiser – veljal za vodilnega gledališkega satirika v deželi, v njegovih igrah je bilo nekaj kabaretno-vudvilskega. Administrativna balada, Inventura 65, 2x2=5, Zaradi inventure zaprto so naslovi njegovih najbolj odmevnih komadov. S humorjem in satiro je bil prepreden tudi velik del njegove proze. Takšen je roman Kako se je naša dolina privadila svobodi (1973, po njem je Rajko Ranfl posnel film Živela svoboda), ki pripoveduje o veselih težavah z novimi povojnimi časi. »Naša dolina« je bila Savinjska, Petrovče in okolica, kar je pomembna lokacija njegove doštudentske mladosti. Napisal je tudi serijo satiričnih besedil, v katerih fingira politični pouk (Jugoslavija za začetnike, Poročilo delovne skupine za ruiniranje države in kratki kurz Vladanje za srednjo (usmerjeno) stopnjo, Vladanje za začetnike). Ko naj bi za slednjo dobil nagrado Prešernovega sklada, potem pa si je komisija premislila, je dejal, da je tako tudi edino prav, ker kakšen satirik pa bi bil, če bi ga režim nagrajeval.

Toda ne smemo pretiravati s satirikom. Mikeln je bil tudi pisec resne, zgodovinsko obložene literature, takšna sta obsežna romana Veliki voz in Poročnik iz Vipote. Za prvega je leta 1993 prejel Delovega kresnika; to je roman o potovanju Slovencev skozi prvo polovico 20. stoletja, z bratomorno vojno vred. Da ga je živo zanimala zgodovina lastnega stoletja, priča tudi obsežna monografija o brkatem dikatorju Stalinu (priznati moram, da sem nekoč temeljno informacijo o stalinizmu našel prav tam), še prej pa drama Stalinovi zdravniki. Zadnja njegova prozna knjiga je Mesto ob reki, zgodbe mladih let iz knežnjega mesta Celja, leta 2008; če se hočemo poučiti o njegovih koroških koreninah in zgodnjem mladeništvu, jo vzamemo v roke.

Kar zadeva njegovo delovanje v prid literaturi in kulturi, je treba omeniti še več delovišč. Bil je, najprej, predsednik slovenskega PEN, nato je bil leta 1984 na njegovo pobudo ustanovljen mednarodni odbor pisateljev za mir, ki ga je dolgo vodil. Bil je, v mlajših letih, direktor gledališč v Kranju in Ljubljani (MGL), tudi režiser, v sedemdesetih letih pa je bil direktor Cankarjeve založbe in nato še direktor pri Pavlihi. Zagotovo je med vsemi njegovimi službovanji največ sadov obrodilo tisto na Cankarjevi, založbo je obogatil z novimi programi, jo odprl v Jugoslavijo in svet, izdal nekaj odmevnih leksikonov in obveljal za začetnika žepne knjige pri nas, postavil jo je kot medzaložniški projekt. Za svoje uspešno založnikovanje je leta 2009 prejel svoje zadnje priznanje: Schwentnerjevo nagrado.

A s tem smo se za silo dotaknili le vsega tistega, kar je spisal in neposredno za kulturo ukrenil, na vrsti je še drugi del njegovega v povojno stvarnost vpetega življenja (no, njegove smučarske dosežke lahko izpustimo). Na začetku svojega širokega družbenega angažmaja je novinaril, pravzaprav predvsem urednikoval: na Gorenjskem glasu, pri Ljubljanskem dnevniku, na Delu in Naših razgledih. V osemdesetih letih je bil predsednik sveta za kulturo pri nekdanji SZDL, spominjajo se ga kot preudarnega blažilca odnosov med trdo partijsko linijo in disidentskim kulturništvom. Disidentstvo, inovativnost, reformistični duh, a ne z glavo skozi zid, so bila njegova osnovna umska orodja, s katerimi je obračal življenje na bolje in ga veliko tudi obrnil. Ni čudno, da se je pred osamosvojitvijo znašel med komunisti reformisti (zanimivo: bil je meščansko dete, v partijo pa ga je pripeljalo zgodnje branje Prežihove literature). Sebe je (pogovarjal sem se z njim leta 1989, ko je šlo za spopad med reformisti in dogmatiki, v katerem je intenzivno sodeloval) označil za človeka »svobodnjaškega socialističnega prepričanja«. In to je tudi bil: v petih desetletjih po vojni in v dveh po osamosvojitvi.