Nagrajenec Prešernovega sklada 2012: Andrej E. Skubic, pisatelj

Andrej E. Skubic, pisatelj in prevajalec, je na tukajšnje literarno prizorišče vstopil glasno, za prvenec Grenki med je leta 2000 precej nepričakovano prejel Delovo nagrado za roman leta kresnik, nadaljeval je brez popuščanja, z naslednjima romanoma Fužinski bluz in Lahko je prav tako pristal med petimi finalisti. Vmes je ubranil doktorsko disertacijo Sociolekti v jezikovni stvarnosti in literarnem delu, zmagal na natečaju Cankarjeve založbe za roman iz sodobnega življenja, prav tako vmes, torej med zadnjimi knjigami – zadnji je roman iz lanskega leta Koliko si moja? – sta mu prevoda Gertrude Stein in Jamesa Kelmana prinesla Sovretovo nagrado. 
O prevajanju je pred časom pripomnil, da si je doslej izbiral besedila, »ob katerih je bilo treba nekaj pogruntati«, tako je bilo s Trainspottingom Irvina Welsha, enako z odlomki Joyceovega Finneganovega bdenja, Beckettom in drugimi.

Lansko poletje, ko je v Delu izšla njegova zgodba Ne izpusti me, je povedal, da največ preživetju namenjenega časa porabi za prevajanje, ideje za pisanje pa vmes nabira »v praktičnem zvezku, ki se ga da lepo prenašati naokrog, in v kafičih postavit na kolena«; čečkanje načrtov in zamisli običajno traja kako leto, včasih več, včasih manj, ko pa ima v prevajalskem »programu« morebitno luknjo ali toliko nabranega denarja, da si lahko privošči dva meseca pisanja, preprosto sede in piše.

V njegovem zadnjem romanu Koliko si moja? je kritika brala zgodbo »o ljubezni in lastnini, ujetosti posameznika v različne bolj ali manj obvladljive odnose in o tem, kako gre življenje vedno svojo (pravo?) pot« (Majda Peklaj, Bukla), Matej Bogataj je v Književnih listih ugotovil: »Ta proza je spisana suvereno, v prepoznavnem skubičevskem slogu, kompozicijsko okretno, z reminiscencami, začne se nekje na sredi, z ironično distanco med povedanim in zamolčanim (...). Posejana je z natančno izpisanimi fragmenti o moških strahovih, recimo pred rojevanjem, z nekaj skoraj dramatičnimi detajlnimi dialogi in popisi podteksta, z malce ekstenzivno popisanim trškim vsakdanom, ki izzveni kandidovsko, vrtno obdelovalno (...), z arhetipsko ponovitvijo preteklosti, ki gre nekako zraven k ruralno obdelovalnemu. Roman o tem, kako gre življenje mimo in navzkriž, medtem ko se ukvarjamo z drugimi stvarmi.« Tina Vrščaj je v Pogledih opozorila, da »s sproščenim, neobvezujočim vrstnim redom besed, z ekspresivnimi in vulgarnimi izrazi, številnimi dialogi ter začetkom in koncem in medias res Skubic spet pripoveduje vsakdanjo zgodbo, a ga prozaičnost snovi ne ovira, da ne bi pisal dramatično in privlačno.«