Nikolaj Lilin: Ne vem, koliko tetovaž imam in koliko ljudi sem ubil

Ruski pisatelj v svojem drugem romanu Prosti pad popisuje svojo izkušnjo čečenske vojne.
Objavljeno
16. junij 2014 17.06
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Njegov prvenec Sibirska vzgoja je bil pri nas velika knjižna uspešnica. Ta avtobiografski roman o odraščanju po ruskih zaporih in pomenu tetovaž je nato nadgradil z drugim romanom Prosti pad, ki je prav tako nedavno izšel pri Mladinski knjigi v prevodu Vasje Bratine. V njem opisuje svojo vojno izkušnjo, ko se je v specialni saboterski enoti bojeval v Čečeniji na strani Rusov.

Nikolaj Lilin je 35-letnik, ki je v kratkem življenju dal veliko skozi, od številnih zaporov do petih vojn, napisal pa je tudi pet romanov in ubil veliko ljudi. Po Sibirski vzgoji je napisal drugi del trilogije z naslovom Prosti pad, v katerem opisuje svoje vojno življenje, v tretjem romanu pa opisuje civilno življenje. Po vrnitvi je delal za različne varnostne službe in agencije, saj je postal strokovnjak za protiterorizem, pisati pa je začel povsem slučajno. »Ko sem začel pisati knjigo, sem bil popolnoma neznan. V bistvu se je vse začelo v šali. Moj prijatelj mi je v pogovoru dejal, da se dobro izražam v italijanščini in če bom kaj napisal, bo to objavil na svojem literarnem blogu. Tako sem mu poslal tri, štiri zgodbe. Ko jih je prebral, je dejal, da so predobre za objavo na blogu. Zato je moje pisanje predstavil nekaj urednikom. Takrat sem imel dobro službo, saj sem delal v varnostnem sistemu v Vatikanu in se nisem veliko menil za to. Vendar me je že po enem tednu poklical urednik iz založbe Einaudi, ki je največji italijanski knjižni založnik. Dejal je, da bi pri založbi radi, da za njih napišem knjigo. Jaz sem ga pa le začudeno vprašal, kaj?«

Diaboličnega videza, a prijeten človek

Da je pravi pisatelj, pa je Lilin ugotovil šele, ko je izdal tretji roman. Ugotovil je, da mnogi berejo njegova knjige in se radi pogovarjajo o tem. Postal je precej znan, na ulicah Milana, kjer živi, so ga ljudje začeli ustavljati, hoteli so se pogovarjati in fotografirati z njim, začeli pa so ga tudi vabiti na televizijske in radijske oddaje.

Čeprav je na fotografijah nekoliko diaboličnega videza, mrk, tetoviran mlad moški z brado in obrito glavo, se izkaže za zelo prijetnega in razgledanega sogovornika, ki previdno izbira besede in se brez težav nasmehne. Pravi, da ne ve, koliko koliko tetovaž ima po telesu, saj je z njimi nehal z 18 letom. Njegove tetovaže niso dekoracija. Vse so nastale z razlogom: »Zato ker spoštujem tradicijo svojega sibirskega ljudstva Urki, ki uporablja simbole, da lahko razloži določene dogodke v življenju.«

Pravi, da nima studia, ker se nima za tetoverja. »Tetovaže naredim le za prijatelje, s katerimi se pred tem veliko pogovarjam o njihovem življenju. V bistvu se pri tem počutim bliže duhovniku v spovednici. Prisluhnem ljudem, ki mi spregovorijo o določenih dogodkih in nato uporabim simbole, da ustvarim nekaj, kar ostane za vedno vpisano na njihovo kožo. Pri meni ni mogoče naročiti tetovaže po katalogu.«

Ko so kriminalci kot menihi

V prvencu Sibirska vzgoja opisuje kruti svet ruskih zaporov, kjer so bile tetovaže pomemben način komuniciranja. Nasmehne se in začne razlagati. »V ruskem kriminalnem svetu imajo tetovaže zelo pomebno vlogo. Kar pa ne pomeni, da je nekdo z največ tetovažami tudi najbolj močan. Nekateri kriminalci se ne tetovirajo, ker se nočejo. Srečal sem precej mogočnežev iz ruskega kriminalnega podzemlja, ki imajo le tistih nekaj tetovaž, ki jih morajo imeti v skladu s pravili. Ko se pogovarjamo o ruski kriminalni družbi, je treba povedati, da ima ta zelo veliko strogih pravil. Rusko kriminalno podzemlje je zelo nasilno in če ne bi bilo pravil tudi v tem svetu, bi postal kaotičen. Zato je v zaporu res pomebno, da tam spoštuješ ta pravila. V Rusiji imamo pravila, kako postati časten kriminalec,« pravi Lilin.

Lilin pojasni, da v ruskem zaporu ni prostora za ljudi, ki so se nasilno znašali nad otroki, ali za morilce, ki so druge ubijali zgolj za zabavo. Pravi kriminalci take ljudi ubijejo. Iz ameriških gangstrskih filmov smo navajeni, da je tam tisti, ki nosi orožje, tudi najmočnejši, v Rusiji pa najbolj mogočni kriminalci ne nosijo orožja. Njihova moč prihaja iz besed. Mnogi kriminalci so zelo spoštovane javne osebnosti in ne čutijo nobene potrebe po tem, da bi nosili orožje in da bi bili arogantni. Včasih delujejo kot menihi.

Vojne nastajajo zaradi temačnih interesov

V Sibirski vzgoji je predstavil Urke, na Kavkaz nasilno preseljene Sibirce, ki so zlahka prišli v navzkriž z zakonom. Pravi, da včasih ljudje izkoristijo svoje etnično poreklo, da bi sami sebi opravičili svoja nezakonita dejanja. Običajno se kriminala lotevajo zgolj zaradi denarja, vendar to radi naredijo pod krinko nekega robinhoodovskega boja proti državi. »To je podobno kot s teroristi širom po svetu. Nekateri recimo islamski teroristi nimajo namreč pojma ne o koranu ne o katerikoli religij, so le kriminalci, ki pod krinko religije morijo ljudi in kradejo.«

Nasilen razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije ima kar nekaj podobnosti, za razliko od razpada Češkoslovaške. Tehtno pojasni, da je nasilen konec sovjetskega režima ustvaril nekaj nestabilnih območij po svetu. Ponekod so se te napetosti sprostile v vojnih spopadih, drugje pa so jih rešili s političnimi dogovori. »Meni je ljubši slednji način. Kajti do nastanka resnično demokratične družbe lahko pridemo le z razpravami, pogovori in dogovori.«

Čečenska vojna je prinesla trpljenje tako Čečenom kot Rusom. To ni ni bil medetnični ali medverski spopad. Sedaj se nekaj podobnega ustvarja tudi v Ukrajini, kjer nova ekstremno nacionalistična vlada ne zna zaustaviti nasilja v delih države, ki bi se radi odcepili. Politično so naredili veliko napak. Med Rusi in Ukrajinci ni tako velikih razlik, je pa srhljivo sovraštvo, ki ga pri ljudeh spodbujajo politiki, ki imajo v vojnah vedno svoje osebne interese, poudarja.

»Vojna v Čečeniji je bila slaba, vendar nujna. Po koncu vladavine Borisa Jelcina je Čečenija postala črna luknja na Kavkazu. Tam se je križalo mnogo temačnih interesov, ki jih je poganjal pohlep. Nad njo so se zgrnili zahodni bankirji, zasebne naftne družbe, teroristične skupine, kriminalci in drugi. Čečenija je strateško pomebna, saj tisti, ki jo obvladuje skupaj s Kavkazom, nadzoruje bogastva Kaspijskega morja, plin in nafto. Z vojnami na Kavkazu, ki so jih po naročilu zahodnih naftnih družb izvedle zahodne, predvsem ameriške tajne službe, so hoteli Rusom onemogočiti dostop do te strani Kaspijskega morja.«