Nominiranci za Delovo nagrado kresnik: Borut Golob

Z romanom Raclette, ki je izšel lani pri založbi Modrijan, kritizira svet in nasmeje bralca.
Objavljeno
27. maj 2013 19.37
19.2.2013 Kranj, Slovenija. Borut Golob, slovenski pisatelj.FOTO: JURE ERZEN/Delo
Tanja Jaklič, kultura
Tanja Jaklič, kultura

Roman Boruta Goloba na predstrani uvaja citat iz slovite­ Ameriške pastorale Philipa Rotha: »Dojel je najhujši nauk, ki ga ima na zalogi življenje – namreč, da je nesmiselno ...« In potem kmalu trčimo ob raclette.

En dan

Ni katerikoli sir, je »gmota mleka, predelana v terminološke nesporazume, ki dokazano vodijo v intimno katastrofo, kar sva z mojo drago spoznala na koncu tistega lepega zgodnjespomladanskega dne.« Pred nami je prvoosebni pripovedovalec, ki se premika skozi življenje (ali bolj ždi) v skrajno ciničnem popisovanju vsega in vsakogar, ki mu pride na pot. Tudi tistega, kar se dogaja drugim. Brezposeln. Doma. Gospodinjec. Introvertiranec. Lahko bi rekli, obseden s »svojo drago«.

Dan romana je dan, ko se konča njuna zveza, pred tem pa ima dovolj časa, da secira vse, kar vidi, in tudi tisto, česar ne. Najprej natanko prouči odnos na svojih nekaj deset kvadratnih metrih intime, ki jo deli s svojo drago (»Humanitarna delavka, zaposlena pri nevladni organizaciji z nerazumljivim imenom, nejasnimi ali pa vsaj težko določljivimi cilji in izvrstnim proračunom ...«), natanko spoznamo njene jutranje in druge navade (»Moja draga se v stanovanju sprehaja gola ... Moja draga je hitela z goltanjem ...), toda ko ta izgine izpred njegovega obličja, mu preostane skromen svet, v katerega vstopa po majhnih nepomembnih opravkih, zato pa si mora slikovito predstavljati vse, kar se dogaja drugim. Spet tudi; njegovi »dragi«.

»Brezposelnost je na začetku 21. stoletja norma, ne pa nesreča ali vsaj nesrečna izjema,« premišljuje junak. Na balkonu razmišlja o Habsburžanih, med britjem se spopada z Američani in Angleži, vzroke za brezposelnost išče pri Ronaldu Reaganu in Margaret Thatcher. Teoretizira in intelektualizira o različnih temah; Zakaj propade intimno razmerje? Od kod sardine, ulovljene in predelane iz Maroka? Kaj se skriva za nakupom ekokumaric? V njegov mlin padejo tudi cigaretni filtri, ki jih izdelujejo na Švedskem (in zakaj ne več avtomobili?), blokov­ka mularija, trohneča v brezdelju, kakovost filmov, ki narašča premo sorazmerno s količino krvi in trupel, Karl May, bigamija ... Medtem iz izbranega rožnatega hladilnika znamke Smeg večkrat butne vonj po raclettu, ob čemer junak ugotovi: »Groza je eksponentna funkcija.« Skratka; v knjigi se mešajo humor, ironija in ostra kritika sveta, v katerem živimo.

S podeželja v mesto

Borut Golob (1973) že pozna kresnikovo kolesje. Leta 2010 je bil v deseterici s prvencem Smreka bukev lipa križ, domačijsko povestjo z motorno žago in srečnim koncem. Knjiga je dobila laskave ocene, avtorjev slog pa je bil prepoznan kot vrhunski, suveren, s prefinjeno ironijo in natančno dozo grotesknosti. Če se je v prvencu podal na podeželje, je Raclette mesto, trafika, blokovsko naselje, avtoservis, jumboplakati, veliki trgovski ­center ...­

Borut Golob je v nedavnem pogovoru za Sobotno prilogo povedal, da je, rojen v delavski družini, zaradi socialnih razmer vedel predvsem – da mora preživeti. V resnici se je zgodilo tako, da ni mogel preživeti brez literature in rock'n'rolla. Oba sta zanj pomenila svobodo. Od nekdaj je veliko pisal. Danes ugotavlja, da je literatura garanje.

Roman o ideologiji

Kdaj je bil napisan roman Raclette­ in v kakšnih okoliščinah, se ne spomni. Piše na roko, svinčnik in papir ima ves čas pri sebi, in ko mu pade na misel stavek, sintagma, si ga zapiše. To počne ves čas. Vedel je, da hoče napisati roman o svetu, v katerem živi, roman o ideologiji, vedel je, da bo okvirna zgodba ljubezenska, ker je tudi ljubezensko razmerje politično, ideološko in ker so v zadnjih desetletjih nastale ogromne spremembe. »To je nekaj, kar nas določa. Tudi razmerje med moškim in žensko.«

In sir, raclette, metafora? »Zakaj se skregaš s partnerjem? Zaradi takih banalnosti, kot je raclette. Zaradi malega milijona stvari, ki te zmotijo v skupnem življenju z nekom.« In koliko je tu avtobiografskosti? »Vsa literatura je avtobiografska, ne more biti drugače, ne morem pisati o vsakdanu domorodca na Novi Gvineji. Lahko pa pišem o življenju Evropejca v 21. stoletju.«

Raclette je po njegovem čista erupcija, tekst, ki ga lahko napišeš le enkrat, ne moreš ga ponoviti. Če bi se česa podobnega lotil še enkrat, bi bil grozno patetičen. Tudi novi roman bo popolnoma drugačen. Nastal je med prvencem in Raclettom, vendar ... zapeljal ga je v napačno smer in zdaj ga predeluje, spreminja koncept. Slog je zanj na prvem mestu, to pomeni, da lahko izgubi živce zaradi enega samega stavka. Ene same besede!

Upor proti tragediji

In vendar, za koga piše, kdo je naslovnik, si ga predstavlja? »Bralci so bili v vseh časih enaki, to so ljudje, ki jih zanima, kje smo in zakaj je svet tak, kot je,« je pojasnil Golob. Odzivi, ki jih je prejel, so bili točno taki, kot je pričakoval: »Petdeset, petdeset. To pomeni, da je nekaj ljudi znorelo, ker je tekst tako radikalen. Ideologija je tako močna, da gre ljudem, ki so jo ponotranjili, roman strahotno na živce. Ker je to knjiga o ideologiji in knjiga, ki razkrinkava ideologijo.«

Je kot avtor torej družbeno kritičen, je treba njegovega junaka jemati zares? »Komedija je fantastična tudi kot ostra družbena kritika. S tragedijo te sicer kot avtorja jemljejo resneje, s komedijo pa ogromno tvegaš. Zgodovina tragedije je po Kunderi zgodovina vojne, a upor proti vojni in tragediji je možen samo z lahkoživostjo.« Tega se Golob drži. Kristalno jasno mu je, kakšen je svet, in komedija ostaja njegova izbira.