Tiskane izdaje
Ljubljana – Redko se zgodi, da pisatelj s svojim prvencem osvoji bralce in kritike. S tem se lahko ponaša italijanski avtor Paolo Giordano, čigar prvi roman Samotnost praštevil, ki je izšel leta 2008, so v Italiji prodali v milijon izvodih, po svetu pa v štirih milijonih. Pisatelj je včeraj obiskal Ljubljano.
Knjiga Samotnost praštevil, ki jo je Giordano izdal pri svojih 26 letih, je bila prevedena v 40 jezikov in leta 2010 tudi v slovenščino. Zanjo je prejel številna priznanja, med njimi prestižno italijansko nagrado strega. Drugi roman Človeško telo, ki ga je tako kot prvega izdala Mladinska knjiga, je v slovenščini (oba je prevedla Anita Jadrič) izšel pred dnevi in pisatelj je obe knjigi na povabilo založbe predstavil v ljubljanski knjigarni Konzorcij, danes ob 19. uri pa se bo s slovenskimi bralci srečal še v Domu knjige v Kopru.
Simpatični 31-leni pisatelj je bil sinoči vidno utrujen in svoje zbitosti se ni trudil skrivati. »Ves dan že govorim angleško in to me je res utrudilo, zato mi oprostite, ker bom govoril bolj počasi,« je dejal na začetku. Sledilo je presenečenje – Mladinska knjiga je za pogovor z Italijanom izbrala prevajalko Bredo Biščak, ki ne zna italijansko.
Tako se je prijazni pisatelj mrcvaril z odgovori v angleščini, Biščakova pa je bila pri prevajanju v slovenščino občasno prisiljena tudi malce sklepati, kaj je pisatelj hotel povedati. Ob koncu pogovora, ko je do besede prišlo občinstvo, je prosil za milost: »Samo ne postavljajte mi težkih vprašanj.« Čeprav bi mu angleška beseda gladko tekla, bi bilo pisatelja lepše poslušati v njegovem maternem jeziku.
Tako je bilo v pogovoru žal marsikaj izgubljenega s prevodom, kajti gre tudi za osebnostno zanimivega avtorja. Po izobrazbi je fizik z doktoratom, preživlja pa se s pisanjem. Prav ta kombinacija se je zdela slovenskemu občinstvu (najbrž ne edinemu) zelo zanimiva. Ker ga kot pisatelja zanimajo ljudje in odnosi med njimi, se ni mogel izogniti vprašanju, zakaj ravno študij fizike, in ne, recimo, humanistike. Pojasnil je, da je bil zanj njegov študij tudi za pisateljevanje zelo uporaben, saj je prebiral mnoge stvari, ki jih drugače ne bi, in si je z njimi koristno razširil obzorje. »Veste, mnogi se čudijo, da znam kot fizik pravilno pisati italijansko.« Zanj je pisanje neke vrste kompenzacija, sicer pa sta po njegovem mnenju kultura oziroma umetnost in naravoslovje različna pola in pri večini ljudi eden od njiju prevladuje.
Začudenje vzbuja tudi avtorjeva neverjetna zrelost že v prvem romanu, v katerem pripoveduje o dveh mladih bitjih, zaznamovanih z otroško travmo. Pisal je o psihičnih problemih fanta in dekleta ter šele po izidu izvedel, da v stroki obstajajo diagnoze za njune tegobe. Pripovedoval je iz podzavesti, se pravi, da so bili ti problemi v njem, je dejal. Takrat je sam poiskal psihiatrično pomoč. Pravzaprav pisatelj vedno piše iz sebe, več ko ve o sebi, bolj se to kaže na njegovi literaturi.
Drugi roman, ki se dogaja na prizorišču vojne v Afganistanu – tega je tudi obiskal –, je pravzaprav nadaljevanje prvega. Osnovno vprašanje obeh je: Kaj je družina? Obema romanoma je skupna metafora družine kot vojne, saj mnogi otroci izstopijo iz družine poškodovani. In tudi v drugem romanu je vojna v Afganistanu zgolj zunanje prizorišče.
Giordano je že od malega dober opazovalec. Pravi, da je privilegij znati opazovati, se vživljati in sočustvovati.
