Popotnik nove dobe objavlja na spletu

Zlata doba slovenskih potopisov je, kot se zdi, minila.
Objavljeno
15. julij 2014 13.34
Romana Dobnikar Šeruga
Romana Dobnikar Šeruga
»Nekje za razpenjenim morjem, za sipinami peska, za panoramo gora so me čakala vrata. Iz dežele v deželo me je gnalo upanje, da bom lahko nekje stopil skozi vrata v resnični, drugačni svet.« Tako je na nekem mestu v Popotniku v kraljestvu senc zapisal Evald Flisar.

Morda v imenu vseh drugih popotnikov, ki svojih občutij ne znajo tako dobro ubesediti. A Slovenci – ki smo menda narod popotnikov – imamo še kako veliko željo, da bi svoje popotne vtise ubesedili, natisnili v reportaži, objavili v potopisu. Pogledali smo, katerim je to najbolje uspelo.

V knjižnicah jih še imajo, a ne več na policah, temveč v skladiščih. To so potopisi Mirana Ogrina. Ta morda prvi veliki povojni slovenski popotnik – kruh si je služil kot novinar Nedeljskega dnevnika – je Slovencem prvi približal daljne eksotične kraje. V šestdesetih in sedemdesetih letih je prekrižaril svet s pisalnim strojem podolgem in počez, po Afriki, čez Srednji vzhod, od Kalifornije do Ognjene zemlje ...

Pri različnih založbah je objavil sedem potopisnih knjig, za današnjega bralca zanimivih že zato, ker govorijo o svetu, kakršnega že dolgo ni več. So tudi osupljivo poučne, saj je bil Ogrin izjemno načitan mož, ki svojega znanja seveda ni mogel črpati ne iz Lonely Planeta ne z wikipedie.

Še en pozabljen potopis se splača najti na zaprašenih knjižnih policah doma, v knjižnici ali v antikvariatu: Zoran Jerin, Himalaja, rad te imam (1978). Ta znani Teleksov novinar in prvovrstni pisec časopisnih reportaž je bil v Nepalu kar sedemkrat, v različnih alpinističnih himalajskih odpravah, in je že leta 1965 objavil knjigo Vzhodno od Katmanduja. Klasična »zapisnikarska« poročila o zgodah in nezgodah z ekspedicij, kakršnih so slovenski alpinisti spisali veliko, je nadgradil z odličnimi opisi nepalske pokrajine, ljudi in običajev, življenja v odročnih himalajskih vaseh, še zlasti pa z »insajderskim« poznavanjem šerp. Če dobite knjigo v roke, obvezno najdite pasus, v katerem našteva za celo stran reči, ki jih je videti na nepalskem bazarju.

Zlata doba

Osemdeseta in devetdeseta leta so bila čas pravega razcveta potopisne literature. Vrsto knjižnih uspešnic sta izdala Tomo Križnar in Zvone Šeruga, prvi potujoč s kolesom čez Azijo do Avstralije, drugi z motorjem okoli sveta (mimogrede: tretja uspešnica tistega časa je bila knjiga Sam, monografija Toma Česna o alpinističnih dosežkih, zlasti o solovzponu na Lhotse). Toma Križnarja vse do danes noben slovenski potopisec ni presegel v sočnosti jezika, v brezkompromisnem razgaljanju najbolj intimnih misli in čustev, v raziskovanju duhovnih dimenzij sveta pa tudi v nadgradnji z zgodovinsko, antropološko, geopolitično analizo, kar ga je čez leta odpeljalo proč od popotništva in potopisništva v zelo konkreten aktivizem in boj za pravice Nub.

V potopisih Zvoneta Šeruga pa se vleče rdeča nit »potovanja k ljudem«, zlasti k še preostalim tradicionalnim plemenskim skupnostim od Namibije do Papue Nove Gvineje. V nizu devetih njegovih knjig je tudi edini slovenski potopis za otroke, Indijanci brez perja.

V približno isti čas spadajo še južnoameriški potopisi Boruta Koruna, denimo Kondorjev klic (MK, 1988) s petmesečnega potovanja v Kolumbijo, Ekvador in Peru. Več potopisov je izdal tudi Mare Cestnik; medtem ko je, kot še pri nekaterih drugih avtorjih, njegove azijske zapiske že povozil čas, je izjemno berljiv potopis s pacifiškega Karibatija Hiša za goste (Prešernova družba, 1994).

Potopisna literatura iz tistega časa kaže takratni nagli vzpon popotništva pri nas, ki je s približno desetletnim zamikom sledil trendu na Zahodu. Prvim »pionirjem«, ki so se v sedemdesetih letih odpravili po hipijevski poti iz Istanbula prek Kabula do Indije, so desetletje ali dve kasneje sledili prvi svetovni popotniki-avanturisti, ki so na različne bolj ali manj izvirne in ekstremne načine in z različnimi prevoznimi sredstvi obkrožili planet in prepluli svetovne oceane. K že omenjenim priljubljenim piscem avanturistom pa je treba dodati še najmanj dva literarna presežka na tem področju: potopise Sonje Porle in Evalda Flisarja.

Kultni potopis

Pisatelj Evald Flisar je avtor kultnega Čarovnikovega vajenca (1986). Flisar je svoja popotna doživetja prelival v potopise v daljšem časovnem obdobju in se pri tem razvil iz konvencionalnega potopisnega opisovalca v raziskovalca notranjih procesov, ki ga v popotniku intenzivirajo (kratki) stiki s tujo kulturo, (ne)zgode na poti in lastna duševna prtljaga, ki jo tovori s seboj. Tako je v prvem potopisu Tisoč in ena pot (1979) popisal enoletno potovanje prek Azije, v Južno od Severa (1981) afriške prigode. Po Čarovnikovem vajencu, najbolj branem slovenskem potopisu sploh, sledi Popotnik v kraljestvu senc (1992) – zanj je dobil nagrado Prešernovega sklada –, kjer je odlomkom iz prvih dveh potopisov dodal nove poti. Zatem se je njegovo ustvarjanje v glavnem odmaknilo od potopisov – čeprav še vedno veliko potuje – objavil je še potopisni roman Potovanje predaleč (1998) in Zgodbe s poti (2000).

Obvezno potopisno čtivo za vsakega afriškega potnika sta seveda Črni angel, varuh moj (1997) in Barva sladke čokolade avtorice Sonje Porle (1998). Ker ne gre za popotnico, ki zbira naključne vtise, ampak za vneto obiskovalko Afrike, ki se ustavi, posluša (zlasti glasbo), se trudi razumeli in imeti rada Afriko in Afričane, je ena in edina, ki je znala Slovencem povedati, da se »nam za Afričane ni treba bati, kaj šele, da bi jih pomilovali«. Da bi se bilo treba Afričanov bati, pa ji sploh ne pride na misel.

Med manj znana dela, a eno redkih, ki so mu potovanja navdih za literarno (pesniško) ustvarjanje, spada literarni potopis Zgodbe z afriških in azijskih dvorišč pesnika Dragana Potočnika.

Po letu 2000 se je začelo dobro potopisno čtivo redčiti. Izdanih potopisov sicer ne manjka, a marsikateremu samozaložniškemu prvencu manjka osnovnih obrtnih kvalitet, kot so dostojno oblikovanje, kakovostno lektoriranje in vsaj minimalne uredniške intervencije. Žal se tudi temu žanru pozna, da ni več založb, ki bi iskale, spodbujale in seveda dostojno honorirale potopisce, sami (poto)pisci pa so prevečkrat premalo samokritični glede lastne kakovosti in morda tudi preboječi, da bi se upali v pisanju spustiti kaj dlje od linearnega opisa poti, zgod in nezgod, ki se zgodijo (ali ne zgodijo) spotoma, in ljudi, ki so jim naključno prekrižali pot. V istem času pa so bralci potopisov postali zahtevnejši, saj so mnogi med njimi že izkušeni popotniki, poleg tega imajo dostop do tujih kakovostnih potopisov.

Avanturisti pisatelji in pisatelji avanturisti

Izjema tega obdobja je Bernarda Pulko, ki je približno petnajst let za Šerugo svojo motoristično pot okoli sveta berljivo in komercialno uspešno opisala v dveh uspešnicah, monografiji Po Zemlji okoli Sonca (2003), in kot ga je imenovala sama življenjskem potopisu Pocestnica (2007).

Med popotniki avanturisti je med najnovejšimi deli berljiva Enosmerna vozovnica (2013) Dominike Osvald, ki opisuje sedemletno potovanje z možem Igorjem po Aziji, Avstraliji in Južni Ameriki. Ki se konča z ugotovitvijo, »da so meglice, ki se podijo med haloškimi griči, presenetljivo podobne tistim v Laosu«.

Med potopisi z letnico izdaje 2000 plus, ki spadajo v obvezno čtivo v tem žanru, sta še dva: Andrej Morovič, Okoliščine (2008), in Andrej Detela, Sanje v Vzhodni sobi (2007).

Sreča za ljubitelje potopisov je, da se Andreju Moroviču včasih ljubi vandrati po svetu in izdati vtise s svojih kamionarskih popotovanj po Sahari. Berljivo, zabavno, pa ne plehko, in z velikim razumevanjem drugačnosti napisan potopis (v poglavjih o morjeplovskih vtisih seveda ne more konkurirati Juretu Šterku).

Bolj znan kot znanstvenik, izumitelj in pesnik je Detela s svojih »popotnih dnevnikih«, kot jih imenuje, združil tri povsem različna območja in izkušnje: na Japonskem je bil poslovno, v Indiji kot romar, v Avstraliji se je ukvarjal, kot sam pravi, s čudno mešanico sodobnih dejavnosti.

Njegov nepretenciozen pristop, da je v knjigo združil elektronska pisma svojim prijateljem, navaja tudi na misel, da je vzrok za sedanje pomanjkanje (dobrih) potopisov tudi to, da se selijo na splet. Popotnik nove dobe je med potovanjem v daljne, eksotične kraje vsak hip virtualno povezan z domom in svoje popotne vtise skorajda v realnem času beleži na facebooku ali v blogu.

Pa še to

Če sklepamo po razpoložljivem potopisnem čtivu v slovenskem jeziku, slovenski popotniki jemljemo svoje početje skrajno resno in temu primerni so v veliki večini tudi končni pisni izdelki; tako, denimo, popotniška driska ni nikoli povod za vsaj blago samoironijo, ampak raje vzrok za napad svetobolja. Edini, ki se je lotil potopisništva s humorne plati, je kdo drug kot Branko Gradišnik, za navdih pa mu je bil brez dvoma Jerome K. Jerome: Strogo zaupno po Irskem (1996) in Strogo zaupno po Siciliji (2004), ki ga je avtor podnaslovil kot »platoničen potopis«; njegovo najnovejšo knjigo En kuža v Lizboni, da o ljudeh ne govorimo (2014), bi – čeprav je izšla v zbirki Cankarjeve založbe S poti, težko uvrstili med potopise – uvrstili prej med kratkočasna poročila o začasnem bivanju na tujem. Ob prebiranju potopisca Gradišnika se nenehno hahljamo, hkrati pa se celo naučimo česa novega o tujih krajih in ljudeh, saj pisatelju ni uspelo povsem skriti, da je kot vsak slovenski popotnik pred potovanjem pridno opravil domačo nalogo in se iz knjig poučil o tujih deželah.