Prevedena še zadnja, četrta knjiga Slave vojvodine Kranjske

Prevajanje primerljivo z Biblijo.
Objavljeno
08. junij 2012 17.08
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura

Novi salon Trubarjevega antikvariata je bil pred nedavnim pravi in kar nekoliko simbolični prostor za predstavitev enega največjih prevajalskih projektov v slovenščini – celotne Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Družinsko delo Božidarja, Doris in Primoža Debenjaka se je končalo v zastavljenem času in četrta knjiga čaka le še tiskarske stroje, ki se bodo zavrteli v oktobru.


Kot je povedal urednik Tomaž Čeč, je bil Zavod dežele Kranjske pred štirimi letu namensko ustanovljen za to, da bi izpeljal projekt, ki se ga zaradi zahtevnosti nihče ni upal lotiti, ker je Slava veljala za neprevedljivo, že na začetku pospremljen s skepso, zato je ob uspešnem koncu zadovoljstvo še večje. »Hrib je preplezan,« je pripomnil Božidar Debenjak. Pod njegovim vznožjem so doslej ostali številni prevajalci, celo takšni, kot je bil Janko Moder. Tako so Valvasorjevo delo nenemško beroči poznali le po odlomkih ali izbranih poglavjih, v celoti pa so ga prebrali izredno redki posamezniki, pa še tem so ostala nekatera mesta nerazvozljana.


Prevod pa ni bil zahteven samo zaradi gotice in nemškega jezika sedemnajstega stoletja, marveč zaradi zelo raznolike vsebine (s področij zgodovine, geografije, topografije, medicine, etnologije, biologije, geologije in drugih ved) in zato, ker se avtor ne omejuje samo na Kranjsko, marveč tudi na sosednje in tudi oddaljene dežele.


Valvasor je bil res polihistor v pravem pomenu, in tak bi moral biti tudi prevajalec, ki ga v eni osebi ni bilo mogoče najti. Tudi družinsko prevajanje je potrebovalo strokovnjake s specializiranih področij, zato je bilo v ekipi več kot deset poznavalcev – od prevajalca iz hebrejščine do strokovnjakinje za antikvarno gradivo. Tako ne presenečajo besede Božidarja Debenjaka, da je bilo treba biti pri prevajanju ves čas »zraven«, skoncentriran, da ni bil potreben nov zagon v tem posebnem svetu, v katerem je polno »min«. Pri Valvasorju namreč ni zanimivo le to, kaj pripoveduje, marveč tudi, kako to počne.


Zanimiv jezik izvirnika so poskušali prevajalci ohraniti, kar jim je po besedah založnika odlično uspelo, saj je Slava »prevedena v sodoben slovenski jezik, Debenjakovi pa so z doslednim upoštevanjem pravil tako leposlovnega kot znanstveno-tehničnega prevajanja ohranili patino – duh in miselni tok tistega časa z ohranjanjem skladnje, množice pridevnikov in prislovov ter neskončnih baročnih podredij … Prav tako kot besede je bilo treba preslikati tudi miselnost 17. stoletja, utrip takratnega življenja, to pa vsekakor ni preprosto.« Prav poznavanje posvetne miselnosti 17. stoletja v slovenski zgodovini je največja luknja, ki jo bo prevedeno Valvasorjevo delo zapolnilo, in založnik je prevajalcem iz hvaležnosti podaril komplet prvega natisa Slave iz leta 1689, po katerem so tudi prevajali.


Komplet Slave vojvodine Kranjske pa bo res kompleten oktobra prihodnje leto, ko bo kot dodatna, peta knjiga izšla Studia Valvasoriana, v kateri bodo objavljene študije petnajstih avtorje ter kazala in razlage nekaterih zgodovinskih dejstev.


Kot je znano, je prevod Slave vojvodine Kranjske mogoče kupiti v meščanski izdaji (1.500 izvodov po 3500 evrov komplet), bibliofilski izdaji (500 izvodov po ceni 7000 evrov), za sodelavce in mecene pa so po Valvasorjevem vzoru natisnili še petdeset kompletov, vezanih v belo usnje.


Na zavodu, na katerem jim načrtov ne manjka, samo če bo denar, so za Delo povedali, da imajo Slavo že vse večje knjižnice in druge ustanove, ki ta prevod potrebujejo, vendar se zaradi svoje majhnosti razen ob izidu prve knjige s trženjem niso bolj aktivno ukvarjali. Tako je do sedaj bilo prodanih približno 250 meščanskih in 50 bibliofilskih kompletov.